Zato smo srečni

Maja Novak

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Ihta

Premile madonne, dragi spletni kritiki, gospod urednik, tule bomo zaradi pomanjkanja surovin morali zdaj zdaj ustaviti proizvodnjo in iti na prisilni dopust; saj se nič ne dogaja. Povsod samo dobri stari kapitalizem in položaj delavskega razreda v Angliji. Delodajalci tarnajo, ker ne morejo najemati mezdne delovne sile po sistemu: »Hej, ti, zmeči mi ta premog v klet! Ko boš opravil, naj ti v kuhinji dajo kaj toplega za po zob, potlej pa pojdi svojo pot!« Medtem financminister hodi po svetu, od vrat do vrat, in brusi nože, popravlja dežnike ter prodaja zakladne menice, v Venezueli je desnica po zgledu naše spoznala, da demokratične volitve niso več demokratične, ko se ne zasukajo njej v prid, ker takrat postanejo zarota Kučanovega, hočem reči Chavezovega klana, in baronici Thatcherjevi se je posrečilo še po smrti iz angleških žepov posesati kak funt ali dva. Nič novega, saj pravim.

Sredi te pustote so nas mediji rumene veroizpovedi minuli teden poskušali razveseliti vsaj s poročanjem o odkritju nekakšne »happy« sekte. Njeni verniki, natančneje tisti, ki bi to radi šele postali, so ji morali za nekakšno čiščenje čaker ali spomladansko čiščenje ali kaj ti vem kaj nakazati gore denarja, nekateri so celo vzeli kredit, v zameno pa so dobili en velik nič plus nasvet, naj tako kot izvrstni mladi režiser Jure Novak (nič v sorodu) v naslovu svojega dramskega performansa neutrudno ponavljajo: »Zato sem srečen, zato sem srečen, zato sem srečen ...« Naj me koklja brcne, če razumem, zakaj je treba želji po metanju denarja skoz okno streči prav v sekti; saj do pike isto kot vodstvo te sekte z nami počne že država, natančneje davčna uprava, ki potem za nameček včasih celo priobči kak zabaven romanček o tistih, ki nočejo biti v sekti in zato ne plačujejo davkov. Ta seznam, ki bi ga lahko poimenovali tudi Švindlerjeva lista, bi bilo mogoče žanrsko umestiti nekam med kriminalko in znanstveno fantastiko, zlasti tisto poglavje, v katerem pisci pričakujejo, da bodo z objavo seznama nekega lepega dne kaj zaslužili; čedno število davčnih dolžnikov je namreč že nehalo obstajati ali bankrotiralo, naša država pa je pri papagajskem posnemanju tujih držav spet enkrat zgrešila tako čas kot kontekst.

V opravičilo zdajšnji vladi je treba reči vsaj to, da seznam nediscipliniranih davkoplačevalcev sploh ni bil njena zamisel, temveč Janševa. Tipično: gospodarski in kazenskopravni problem ter problem nesposobnosti javne uprave je poskušal reševati na način, ki je blizu njegovemu partijskemu duhu – s tovariško grajo in gromovniškim pozivom k javni samokritiki. A nazaj v sekto srečnih ljudi. Precej neuspelih poskusov, da bi me kam včlanili, najprej v Zvezo komunistov, nato med plačevalce raznih samoprispevkov in nazadnje med igralce lota (da o piramidnih shemah sploh ne govorim), sem že preživela, pa mi še vedno ni jasno, kako je mogoče, da so ljudje tako lahkoverni. Človek bi pričakoval, da bo takle Slovencelj, ki je v normalnih okoliščinah pripravljen varčevati, pa naj stane, kar hoče, začel trezno razmišljati vsaj v trenutku, ko je ta ali oni goljuf od njega zahteval denar. Ampak neeeeee, morda je prav to, da je treba mastno plačati, v njegovih očeh garancija, da stvar res deluje. Ali pa so tisti, ki so srečo poskušali kupiti, nasedli trditvam, da je v sekti že četica znanih osebnosti, med katerimi so prevarantje navedli tudi Boruta Pahorja? Boljše laži si skoraj ne bi mogli izmisliti. Zlasti ne po tistem vzdihu »Rad bi bil spet srečen!«, ki se je pred kakimi tremi silvestrskimi večeri tedanjemu predsedniku vlade izvil iz bridko preizkušanih, čeprav na pogled všečnih prsi, ko je spoznal, da na njegovi modni brvi, imenovani politika, ne poteka vse v skladu z njegovimi željami.

Niso krivi Pitagora, Euler, Boole in Einstein, če zabiti sosedov mulec izračuna, da je ena in ena tri.

Ampak v redu: za to, da se nam ne bi zmešalo, ljudje pač zares potrebujemo sanje; tisti, ki sami ne premorejo dovolj domišljije, si jih morajo kupiti, pa naj bo to v obliki vere, sekte, narodne zavesti, petintridesetih športnih kanalov na kabelski televiziji ali babjega tiska – ampak če je tako in če moramo v nekaj verjeti, zakaj ne bi za spremembo verjeli, da je mogoče (spet) živeti v socializmu? Mar je to manj verjetno od tega, da boš z nekaj zajetnimi denarnimi nakazili »prečistil svojo energijo«, se »odprl plimovanju vesoljstva« in »začutil delovanje angelskih bitij«? Navsezadnje smo socializem že preizkusili. Sicer ni deloval, vendar tega ni bil kriv Marx, tako kot niso krivi Pitagora, Euler, Boole in Einstein, če zabiti sosedov mulec izračuna, da je ena in ena tri. Z zgodovinskega vidika imamo za zdaj na voljo še premalo vzorcev socialističnih režimov, da bi lahko samozavestno trdili, kako kapitalizem nima alternative, in vsaj v enem pogledu je bil socializem, kakršnega smo poznali ter (recimo) ljubili, uspešnejši od zdajšnjega pasijona.

Zdelo se nam je, da imamo prihodnost. No, seveda se je pozneje pokazalo, da je nimamo niti pod razno, ampak prihodnosti tako ali tako ne moreš nikoli imeti, ko pa vedno živiš le v sedanjosti. A prav to nam je tista naša vizija prihodnosti krepko polepšala. Če bom hodil v šolo, nato pridno študiral in nazadnje vestno delal, smo si govorili, bom sicer še vedno živel skromno, a vendar vsak dan bolje. Kaj pa naj si dopovedujemo danes? Mar naj se tolažim: če bom državi od tele kolumne plačala 25 odstotkov davka, 8,8 odstotka za reševanje izropane blagajne ZPIZ in prihodnje leto še 15 odstotkov za nekakšno fiktivno penzijo, bom smela na starost crkniti od lakote enako kot tisti, ki vse svoje življenje niso mignili s prstom (pa pri tem niso bili politiki, škofi, menedžerji ali denacionalizacijski upravičenci)? Oprostite, toda to niso sanje. To je kapitalizem; to je kapitalizem po diktatu EU. In to je nočna mora.