»Bil sem deček z ulice ...«

Maja Novak

14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Ihta

Svet je nastal na neznan način, na neznanem kraju, ob neznanem času, ustvarilo pa ga je do tedaj še neznano božanstvo z obljubo podkupnine, ki se je glasila, da bo svetloba. To niso nikakršni dokazi, bi rekli Janševi apologeti. Ergo svet ne obstaja; Q.E.D.

Če svet ne obstaja, tudi ulice ne obstajajo – to je menda očitno. Ko bi obstajal SSKJ (pa iz prej navedenih razlogov ne more), bi »ulico« opredelil kot »načrtno speljano pot, zlasti za promet z vozili, znotraj kakega naselja, navadno s pločnikom ob straneh«. Ob tej definiciji bi si kak zlonamernež, na primer jaz, morda celo drznil pomisliti, da je tu govor o Ropovih več odškodninskih milijonov težkih pasjih značkah, ki smo jih bili njega dni lepili v prometna dovoljenja, ali o vinjetah iz prvega Janševega mandata ali o njegovi poznejši reformi zakona o prekrških v cestnem prometu, ki je z znižanjem kazni pijancem za volanom tako rekoč izdala dovolilnico za odstrel mimoidočih na »pločnikih ob straneh«. A na srečo zlonamerneži ne obstajajo nič bolj od sveta, ulic in SSKJ-ja, jaz pa prav tako ne. Z mojega zornega kota je to pravzaprav edina dobra novica današnjega dne.

Ker ne obstajam, moram na tem mestu predati besedo teologom in politični desnici, ki se morda res opoteka pod pezo spominov na preteklost, v kateri je kakih dva tisoč let preganjala drugače misleče, nato pa so nekaj let drugače misleči preganjali njo, zato pa ji vsaj zakoni logike vežejo roke manj kot normalnim ljudem. Samo nekaj bi še želela pripomniti na temo »ulice«, preden govorniški oder prepustim hudim mamkam in stricem izpred ljubljanskega okrajnega sodišča, pa hvala jim za potrpežljivost.

»Ulica« je sodeč po kontekstu, v katerem nastopa te dni, nekaj nepopisno grdega in zlega. »Ne bomo pristajali na vladavino ulice!« je grmela prejšnja vlada, ko so se v središča slovenskih mest začeli zgrinjati protestniki s transparenti, potem pa je šla in si omislila svoje pripomočke za demonstriranje. Avtobuse na primer. Če prav razumem in če se prav spomnim, smo temu, čemur zdaj rečemo »ulica«, pred kakega četrt stoletja rekli »jogurtova revolucija« (natančneje, »jogurt revolucija«, ker smo že takrat ravnali s slovnico kot svinja z mehom), še prej, v davnih, davnih časih, pa »vladavina lumpenproletariata«. »Jogurtova revolucija« v republikah pokojne Juge je bila fuj. Tudi »lumpenproletariat« je nekaj, nad čemer vihamo svoje meščanske nosove; samo zamenjajte ta izraz s skovanko »prekariat«, pa boste takoj doumeli, da je treba tako golazen pri priči zatreti – če ne drugače, tako da tudi avtorske pogodbe, enega od načinov, s katerim »prekarni delavci« uresničujejo svojo od boga in ustave dano pravico do dela ter občasnega prigrizka, obremenimo s prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, torej z avansom za pravice, ki jih v neoliberalni državi prihodnosti tako ali tako ne bo dočakal nihče.

Pločnik pred vojaškim sodiščem na Roški ni privoz pred okrajnim sodiščem na Tavčarjevi, mile objokane madonne.

Vseeno pa je »ulica« »ulica« le tako dolgo, dokler na njej demonstrirajo »njihovi«, ko pa jo zasedejo »naši«, postane »ulica« vse živo od »žametne revolucije« do »slovenske pomladi«. In s tem nikakor, nikakor nočem izražati odklonilnega odnosa do slednje! Tudi jaz sem vse poletje 1988 stala na Roški, hudirja, in na to sem ponosna. Če natanko premislim, se moram pravzaprav osuplo vprašati: le od kod desnici tolikšen odpor do revolucij? Ko leta 1789 ne bi bilo francoske, danes kapitalisti vendar ne bi mogli nemoteno izkoriščati delavcev, ker bi (če malce poenostavim) še zdaj živeli v fevdalizmu in bi lahko jaz po zaslugi svojih plemiških prednikov (z neznanega gradu za neznanimi gorami in vodami) slehernega tovarnarja in menedžerja ošvrknila z bičem, ko bi jezdila mimo. (Svojčas sem bila boljša jahalka od Pahorja, kako mišico pa si znam natrgati še danes – za kaj takega mi niti košarke ni treba zaigrati.) Takle majcen švist z bičem bi mi bil v neznansko veselje, priznam.

Po anekdoti, ki nam jo je na faksu pripovedoval dr. Türk (no, morda je bil dr. Bohte), je neki beograjski profesor ustavnega prava na začetku vsakega študijskega leta iz same ljube nagajivosti vsakokrat na novo zbegal ukaželjne bruce s trditvijo, da ustavno pravo sploh ni pravo, ker ga nekaznovano prekršimo vsakokrat, ko spremenimo ustavni red. Do tod vse lepo in prav. Spremembe so včasih potrebne in včasih jih ni mogoče uvesti drugače kot z manj nežnimi prijemi. Bi »imperij zla«, kot so Sovjetsko zvezo zmerjali ameriški predsedniki, res kdaj razpadel, ko bi razni narodi od Estoncev do Ukrajincev, Kazahstancev itd. zgolj občasno obzirno pripomnili, da so zdaj res že siti teh Rusov? Bi se Britanci brez odpora domačinov kdaj pobrali iz Indije in z večjega dela Irske? Bi gospa Merkel lahko krojila usodo Evrope (ali ji mutatis mutandis po Heineju »tkala mrtvaški prt«), ko bi bila zgolj tlačanka v tej ali oni nekaj sto kvadratnih kilometrov veliki nemški kneževini? Noooo?

»Ulica« je potemtakem lahko konstruktivna in koristna, celo takrat, ko po njej ne vozijo le posebej za to najeti avtobusi, pa še ti strogo po desni. Vseeno pa bi kazalo strice in mamke, ki so se na »ulici« mudili tiste sončne junijske srede (glede na trenutno vreme boste zlahka uganili, o kateri sredi govorim, ko pa je bilo sončnih letos bolj malo), opozoriti, da je eno, če »ulico« napolnijo ljudje, ki se jim godi taka ali drugačna krivica, zato da bi se uprli oboroženi ter s pravom podprti oblasti, drugo pa je, če si isto »ulico« prisvoji prav ta oblast ali vsaj precej številna in vplivna stranka, ki ji je znotraj vsaj za silo demokratičnega sistema v vseh ozirih omogočeno delovati tudi na drugačne načine. Pločnik pred vojaškim sodiščem na Roški ni privoz pred okrajnim sodiščem na Tavčarjevi, mile objokane madonne.