Konjska solata

Maja Novak

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Ihta

Najprej je bilo konjsko meso. Kmalu po vstopu v leto 2013 so začeli evropski tržni inšpektorji – stotinko sekunde za njimi pa mediji – odkrivati sledove konjskega mesa v vseh mogočih in nemogočih živilskih izdelkih, kjer mesa, zlasti konjskega in zlasti takega na steroidih, ne bi smelo biti. Do tedaj srečna EU je prepadeno kriknila: »Aaaaa!« Po zgledu matere Evrope je tudi Slovenec obsedel za mizo in zgroženo buljil v svoj golaž ali v svoje obredno zaklane goveje čevapčiče, da bi videl, ali bo z njegovega krožnika skočil kak dirkalni konj. Zunaj so se sicer dogajali svet, življenje in politika, tresle so se gore, rojevale miši in nove premierke, umirala je socialna država, KPK je pisala poročilo o finskih podkupninah, zombiji so demonstrirali po ulicah in kvarili mladino, na naslovnicah časopisov in v prvih minutah televizijskih dnevnikov pa je kraljevalo konjsko meso.

Te dni smo odkrili domaaačo solato in drugo rastlinje, ki naj bi bilo »našega« izvora, v resnici pa k slovenskim kupcem prihaja s tržaške veletržnice. In javna občila spet točno vedo, kako že s prvim stavkom na naslovnici ali v prvi minuti oddaje pritegniti našo pozornost. Komu mar Egipčani in Snowden, jabolka so pomembna. Najbolj me zabava tisti del zgodbe, ko so goljufi manjvredno, piškavo sadje prodajali dražje od navadnega, češ da je »bio«. Podoben zapis o davku na neumnost je mogoče najti v zelo simpatičnem romanu Boruta Goloba Raclette, ki je letos kandidiral za kresnika; še en dokaz, da je književnost včasih preroška, z zornega kota povprečnega Slovenca pa še argument več, da je resničnost lahko prav tako čudna kot fikcija in da mu ob taki resničnosti literature pač ni treba brati.

Seveda je treba falote, ki so si privoščili ta sadno-zelenjadarski nateg, trdo prijeti in jim krepko naviti ušesa. Ne le zato, ker so lagali o izvoru svoje robe, temveč zlasti zato, ker so se s to lažjo norčevali iz drugih ljudi. To ni le kriminal, to je nekaj še hujšega: to je nesramnost.

Ampak bodimo odkriti. Iztočnico za tako ravnanje so jim ponudili sami, saj so očitno celo najbolj zarukani branjevci že uvideli, koliko pozornosti posvečamo hrani: odločno preveč. Kriminal poraja širša družba. Zločinci delajo natanko to kot vsi drugi podjetniki: iščejo tržne niše. Večina ljudi je med blagom na trgovskih policah že prisiljena izbrati tisto, ki je najcenejše. Od tod afera s konjskim mesom: za proizvajalca hrane je bilo pač cenejše od drugih. Pri domaaačih zelenjavi in sadju iz Trsta pa so ključ do nepoštenega profita tisti potrošniki, ki si lahko še »zmišljujejo«. Ko bi ti kupovali jabolka, ne da bi pri tem mozgali, v katerem sadovnjaku so zrasla, ali jim bodo prečistila čakre in ali ne bodo zaradi njih, bog ne zadeni, postali pametnejši, se ta afera morda sploh ne bi zgodila.

Absolutno preveč smo obsedeni z oralnimi užitki, kot kak butast dojenček, ki svet raziskuje le z usti.

Absolutno preveč smo obsedeni z oralnimi užitki, kot kak butast dojenček, ki svet raziskuje le z usti. Premišljevanje o zdravi (ali »zdravi«) prehrani in hrani, »ki ne redi«, je zgolj neogibni nasledek večno navzočega vprašanja: »Kaj bomo danes dobrega pojedli?« Podobno velja za tisoč in eno televizijsko oddajo, kjer lahko najrazličnejši snobi in estradne zvezdice bledičnega sijaja dajejo duška želji po opaženosti tako, da po svojih (skromnih) močeh malce kuhajo.

Seveda to ni le slovenska posebnost, ta kuga – ali natančneje, ta simptom širše kuge potrošništva – je zajela ves svet – in najbrž ni težko izračunati, kdo iz tega kuje dobiček. Prav zaradi globalnosti tega pojava pa je toliko bolj smešno, če obsedenost s hrano prerase celo v nacionalni problem in v kronski dokaz domoljubja človeka, ki se z nakupovalno košarico v roki opoteka po trgovini.

»Kupujte slovensko!« vreščijo reklamni oglasi. Zakaj? V redu, saj bom, ni problema; ampak zakaj bi bila to po vsej sili in v vsakem primeru moja moralna dolžnost? Zagotovo je v zelju, ki je prišlo s predmestne gredice, ostalo nekaj molekul vitamina C več kot v tistem, ki se je z vlakom pripeljalo iz, na pamet rečeno, Ukrajine. (Samo upamo pa lahko, da mimo predmestne gredice ni vodila avtocesta ali da ni tako kot svojčas vrtički ob Šmartinki ležala tik poleg pokopališča.) Ampak z vitaminom C je racionalnosti kupovanja na temelju nacionalne zavesti tako rekoč konec. Z nakupom slovenske – praviloma dražje – hrane namreč bolj redko podpremo slovenskega kmeta. Ta je že od nekdaj le jebena stranka, ki komajda lahko pokrije stroške svojega garanja; za njim pa v proizvodni verigi, ki vodi do naših kuhinj, pride na vrsto še ohoho členov, na katere se v resnici lepi profit. Med sprehodom, s katerim sem si poskušala pred pisanjem te kolumne malce urediti misli, sta mi prvi padli v oči dve taki podjetji, katerih propagandno gradivo se posebej glasno sklicuje na oskrbovanje pri slovenskih dobaviteljih. Prvo je bilo nič kaj slovenski Spar, drugo pa definitivno neslovenski McDonalds.

A zanesi se na Slovenca: ta ti zna celo iz najbolj banalnih stvari narediti nekakšno razčustvovano metafiziko, njegova tipična sosedska prepirljivost, zadnje čase osredinjena zlasti na kranjsko klobaso in kraški teran, pa na trenutke preseže meje dobrega okusa. Naj se razprtije z Avstrijci in Hrvati končajo tako ali drugače, kdo, mislite, bo imel od tega korist? Tisti, ki bo kupil kranjsko klobaso? Tisti, ki jo bo pojedel? Pomislite znova, pa malce bolj napnite možgane. Kakorkoli obrneš, gre pri sporu o »narodnosti« klobase in vina večinoma le za vprašanje pravice do trženja lepo zvenečega imena, s tem pa povečini le za vprašanje, ali bo v vsej tej godlji več zaslužil slovenski, avstrijski ali hrvaški kapitalist. Vi, draga proletarka, ki se tako hudujete in razburjate zaradi vsega, kar ste minuli konec tedna o pokvarjenih slovenskih branjevcih izvedeli na televiziji, zagotovo nikoli ne boste zaslužili nič.