O fahidiotih

Maja Novak

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Ihta

Poletje je. Rožice pojejo, ptički cvetijo in nov rod dijakov je opravil zrelostni izpit ... zrelostni, no ja. Pred televizijskimi kamerami so zlati maturantje kar prehitevali drug drugega zatrjujoč, kako lahko pri nas prav vsak, ki se je resnično pripravljen potruditi, še vedno najde zaposlitev, s tovrstnimi izjavami pa kake posebne zrelosti niso pokazali; ne obveščenosti ne empatije do sonarodnjakov na sončni upravi. Seveda pa vse našteto še bolj velja za h klišejem in všečnosti nagnjene novinarje, ki radoživo optimistične otroke slehernega 15. julija malone silijo, naj blebetajo neumnosti.

Podobno vsako leto ob maturi podjetni podjetniki in strokovnjaki vseh vrst zbezljajo ter polagajo mladini na srce, naj nikar ne študira tistega, kar jo zanima, temveč tisto, kar je v skladu s potrebami trga delovne sile i šire. Kak naivnež bi morda pomislil, da i šire v tem kontekstu pomeni interese širše družbe, a celo slednja sintagma se je že kafkovsko preobrazila v evfemizem za partikularne interese podjetnih podjetnikov ter strokovnjakov vseh vrst. Očitno nas skoraj nič več ne loči od uresničitve ameriških sanj, v katerih multinacionalke finančno podpirajo univerze, v zameno pa odločilno vplivajo na njihov kurikulum in jih spreminjajo v kovačnice »fahidiotov« po svojem okusu. Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da so nas prav podjetneži in strokovnjaki vseh vrst pahnili tja, kjer smo zdaj; pustimo to, da so svojo podjetnost in strokovnost nekateri med njimi prav v dneh objave izidov mature plačali pred sodiščem. Bolj osupljiva je brezbrižna lahkotnost, s katero pozabljajo nekaj, kar bi morali vedeti, pa četudi so namesto zgodovine študirali ekonomijo.

Svet se spreminja. Svet se spreminja čedalje hitreje. Družba, znotraj katere poteka nam tako ljubo kapitalistično gospodarstvo, se bliskovito spreminja in zahteve trga delovne sile se spreminjajo z njo. Poklic pa je »za zmeraj«. Velika večina otrok, ki se danes odločajo za vpis na to ali ono fakulteto, bo spričo pregovornega odpora Slovencev, da bi se kdaj preselili, poiskali drugo službo ali se v zrelih letih naučili kaj novega, morala s posledicami svoje odločitve živeti vsaj štirideset let ali celo do smrti, mi pa jih prepričujemo, naj se odločajo na temelju tega, kar je aktualno v tem hipu. Če to ni zločin, je pa vsaj kratkovidno. Samo bog, ki ga najbrž sploh ni, danes ve, ali bomo čez pol stoletja res še potrebovali turistologinje, svetovalce za zaposlovanje, strokovnjake za marketing in nutricionistke. Morda nam bo bolj prišel prav kak junak, ki bo po tej ali oni jedrski ali ekološki katastrofi znal prijeti za plug ali metati ribiške mreže tam, kjer danes stojijo zavodi za poklicno usmerjanje. In dalje: glede na usodno spiralo, v katero se je, kot kaže, zapletla slovenščina, bomo, denimo, čez pol stoletja krvavo potrebovali več lektoric in lektorjev. Sodeč po jeziku, ki ga te dni tolčejo novinarji, celo tisti na nacionalki, bi jih več krvavo potrebovali že danes.

Karkoli si že mislimo o novinarjih prejšnjih generacij, je eno gotovo: znali so pisati. Jezik jim je tekel. Kaj tekel, pel in zvenel je; celo športnim novinarjem, ali si morete misliti? Kaj pa današnjim intelektualcem?

Izraz »fahidiot« sem prvič slišala v davnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v vrste časnikarjev stopil moj oče. Prek njega sem spoznala lepo število drugih novinarjev, nekateri so danes legende. Kot najstnici mi je bil seveda najbolj všeč košarkar in pilot Matic Dermastja, tudi Mira Poča in svojega strica Andreja sem občudovala (vsi trije so žal že pokojni, samo odlični Gustinčič nam je še ostal), no, pa tudi z Mitjem Meršolom so se nama križale poti. Tedanji krogi izobraženih, razgledanih novinarjev so s »fahidioti« zmerjali zlasti diplomante takrat še čisto sveže fakultete za družbene vede in novinarstvo. Že ob bežnem ogledu produkcije današnjih medijev si dostikrat rečem, da se razmere na FDV tudi pozneje očitno niso nič spremenile.

(Čas za oklepaj. O Mitju Meršolu sem pozneje slišala, da naj bi bil vohun. No ja. Nič hudega. Na pogrebu mojega očeta je med poslovilnim govorom pokojnika imenoval »kompas«; domnevni vohun, ki živi v tako globokih zablodah, da lahko Vilka Novaka - Čipčija označi za »kompas«, pa s svojim domnevnim vohunstvom zagotovo ne more nikomur koristiti niti škoditi svoji državi. Moj oče s svojo znamenito sposobnostjo orientacije v prostoru, ki sem jo na žalost podedovala tudi sama, namreč brez zemljevida ne bi bil zmožen najti poti iz popolnoma prazne sobe s štirimi na stežaj odprtimi vrati.)

A oklepaje in šalo na stran. Karkoli si že mislimo o novinarjih prejšnjih generacij, je eno gotovo: znali so pisati. Jezik jim je tekel. Kaj tekel, pel in zvenel je; celo športnim novinarjem, ali si morete misliti? Kaj pa današnjim intelektualcem? Pred kratkim sem po sili razmer (»Gospa Maja, vi se spoznate na literaturo, ali mi lahko poveste, kaj si mislite o mojih zgodbah?«) prebrala nekaj literarnih izlivov nekaj dijakov z neoporečnimi šolskimi ocenami in obrvi so mi lezle pokonci; pa srh me je spreletaval od groze. In ob tem se mi utrinja še ena misel. Nedavno tega je zaradi namigov, da naj bi se osnovnošolci v kratkem nehali učiti drugega tujega jezika, nastal cel viharček v štamperlu vode. Ampak bodimo trezni in resni. Osnovna šola je obvezna za vse, niso pa vsi osnovnošolci za vse. Marsikateri med njimi bo delal v poklicu, kjer dveh tujih jezikov ne bo potreboval niti si jih ne bo želel uporabljati v svojem zasebnem življenju. Mar bi bilo res tako hudo, ko bi vso to energijo, ki jo zdaj zapravljamo z jadikovanjem nad možnostjo, da ne bodo vsi avtomehaniki in vse frizerke tekoče žlobudrale po angleško in nemško, špansko ali kitajsko, preusmerili v trud, da bi bili otroci na vseh stopnjah šolanja deležni več pouka materinščine – predvsem pa kvalitetnejšega in bolj poglobljenega pouka? Kajti celo najboljši turistolog ali strokovnjak za podjetno podjetništvo, ki svojih misli ne zna ubesediti na ušesu prijeten in razumljiv način, je in bo ostal samo »fahidiot«.