»Normalen dan med tednom«

Maja Novak

6. 9. 2013  |  Mladina 36  |  Ihta

Besedo »debil« od imena podjetja Debitel ločujeta le dve črki in že bežen ogled televizijskih reklam za Debitelove naročniške pakete nam pove, zakaj je tako. Saj ne, da bi me pri teh filmčkih motili dokaj bukovi namigi na seks, kakršni se normalnim ljudem najkasneje v šestem razredu osnovne šole ne zdijo več duhoviti; pač pa jim pravi pravcati pridih grozljivke daje dejstvo, da se v njih najrazličnejši nastopajoči pogovarjajo po mobilcih ali si pošiljajo esemese, medtem ko stojijo drug poleg drugega, tako blizu, da bi se lahko dotaknili. A oni si ne izmenjajo niti pogleda, ker so ti prikovani na telefonske ekrančke.

Tako preprosta reklama prerase v žalostno diagnozo modernih časov in srhljivo napoved prihodnjih; poneumljajočemu napadu sodobne tehnologije na vsa naša čutila pisatelj Ernesto Sabado v zbirki esejev s simpatičnim naslovom Upor postavlja nasproti neposreden pogovor prijateljev iz oči v oči, na primer za kavarniško mizico – seveda v lokalu, kjer nismo žrtve senzornega terorizma v obliki večno prižganega radijskega ali televizijskega sprejemnika. Kot poroča Sabado, je takih kavarn celo v Buenos Airesu ostalo le malo. (Moji dežurni kritiki lahko točnost tega povzetka Sabadovega eseja preverijo v knjigi, ki jo je izdal KUD France Prešeren – še ena točka zbiranja živih, ki ji grozi izumrtje.) Pri ljubljanskih kavarnah pa je poleg onesnaževanja s hrupom težava tudi v tem, da gredo grozno na živce podjetnikom, tej ljubljeni, razvajani in zaščiteni živalski vrsti našega prostora in časa.

»Če gremo na normalen dan med tednom v Ljubljano in pogledamo lokale, vidimo, kako garamo,« je o delovnih navadah Slovencev pred kratkim izjavil podjetnik Igor Akrapovič. Priznati moram, da sem morala gospoda poguglati, ker do zdaj o njem nisem vedela niti tega, da je živ. Zdaj se te nevednosti sramujem. Gospod je podjetnik, torej tvorec nujno potrebnih dobrin neumrljive estetske in kulturne vrednosti (»auspuhov«, konkretno), spričo katerega junaških del čez tisočletja ne bodo več govorili: »Živel sem v času Hektorja, konj krotilca, živel sem v času Ahila,« temveč: »Živel sem v času Akrapoviča.« Za nameček moram priznati, da se z večino njegovih izjav, kar jih pozna internet, še kar strinjam. Samo k tem kavarnam bi želela pristaviti svoj lonček, spoštovani gospod.

Koncept (ne)navzočnosti na delovnem mestu, kot si ga predstavlja Akrapovič, je enako zastarel kot podoba tipičnega organizatorja delovnega procesa iz Ben Hurja.

Tu in tam se moram z založnico, ki skrbi za prevod enega mojih romanov v poljščino, pogovoriti o tej ali oni malenkosti ali podpisati kak dokument. Takrat se srečava v nekem lokalu ob Gradaščici, ker ona živi v Notranjih Goricah, jaz pa v Zeleni jami; Gradaščica je točno vmes, točka, ki je najpravičnejša po načelu ekvidistance in drugih pravilih pomorskega prava. Ker sem prekarna delavka, seveda nimam pisarne. Ko bi imela pisarno, bi na »normalen dan med tednom« s svojo založnico lahko srkala kavico v njej; kaj kavico, ko bi bila podjetnik, bi lahko varno skrita pred obsojajočimi pogledi iz težkih kristalnih kozarcev srkala viski. Pa nimam kristalnega kozarca ne viskija. Niti tega si ne morem privoščiti, da bi svoje vsakokratne pajdaše pri tem ali onem prekarnem podvigu vabila na več ur trajajoča »poslovna kosila«, med katerimi se natakarji poslovnežem klanjajo z vseh strani in pri tem pozabljajo na druge goste v lokalu. Seveda pa je mogoče, da je moja predstava o življenju podjetnikov, takem z viskijem in s požrtijami, docela napačna, plod neobveščenosti ter predsodkov – vendar zdaj pričakujem priznanje gospoda Akrapoviča, da v podobnih zmotah ter predsodkih živi tudi sam; navsezadnje, le od kod naj ve, kako se godi tistim, ki niso podjetniki?

Čedalje manj teh nesrečnežev dela za tekočim trakom ali v velikanskih pisarnah, lično pregrajenih z meter in pol visokimi paneli iz vezane plošče, kjer lahko strogi pogled delodajalca brez truda zaobjame vse ovčice hkrati ter budno pazi, da ne bi katera zabušavala. V dobi informatike, honorarcev, samostojnih statusnikov, avtorskih pogodb, prekarnih delavcev ter žal tudi delavcev na črno, ki jih je v črnino prisilila nedejavnost zavodov za zaposlovanje, je koncept (ne)navzočnosti na delovnem mestu, kot si ga predstavlja Akrapovič, enako zastarel kot podoba tipičnega organizatorja delovnega procesa iz Ben Hurja ali Desetih božjih zapovedi. Saj veste, takega do pasu golega, mišičastega nadzornika sužnjev s pletenim bičem, dolgim več metrov, da z njim laže doseže vse galjotske hrbte hkrati. (To mu med drugim omogoča tudi dejstvo, da galjoti sedijo tesno drug ob drugem, na klopeh, enako dolgih kot bič.) Ampak tega ni več. Tudi zadušljivih kanclij v barvi sepije, v kakršnih so mazali tinto Dickensovi literarni junaki, v zgodovinsko manj pomembnih trenutkih svojega »normalnega dne med tednom« pa tudi Kafka in Einstein, na srečo ni več. Namesto tega na kavarniških mizah zadnje čase cveti čedalje več fasciklov, printov, mobijev, prenosnikov in tablic. Delati je mogoče tudi v kavarni. Delati je mogoče povsod. Delati je mogoče ob sleherni uri dneva. Natančneje, če bi hoteli slediti zahtevam modernega kapitalizma, bi morali delati povsod in ob vseh urah dneva. In večina honorarcev, prekarcev in kar nas je še podobnih čudakov točno to tudi počne.

Gospod Akrapovič, domnevam, da ste, ker ste podjetnik, naklonjeni novotarijam vseh vrst, da o socializmu in socialni državi menite, da sta preživela, in da bi nam priporočili, naj se raje sprijaznimo s sodobnimi gospodarskimi trendi ter za preživetje v hrabrih novih časih razmišljamo fleksibilneje. Prav. Toda ali ne bi takrat, ko jih prime, da bi kaj kritizirali, morali fleksibilneje razmišljati tudi podjetniki?