Banalnost provincializma

Maja Novak

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Ihta

Nekega lepega dne, ko je morje romantično valovilo in sonce romantično sijalo na Portorož, mi je očim pokazal človeka, ki je bil zamlada služil v tujski legiji. Prav rada bi zapisala, da je bil romantičen, pa ne morem. Striček je lovil ribe in bil na las podoben tistemu vašemu sosedu, ki kar naprej brklja po vrtu. Banalnost zla, bi rekla Hannah Arendt. Skoraj zagotovo so bili nepopisno banalni tudi tisti Slovenci (ni jih bilo malo), ki jim deset dni nekakšne vojne ni bilo dovolj, zato so se kot plačanci udeležili še vsejugoslovanskega klanja med Hrvati in Srbi. Zdaj se je slovenski prostovoljec našel tudi na bojiščih Islamske države in žal padel. Njegovi sovaščani trdijo, da je bil dober fant, tih in prijazen. Tragična banalnost nesmiselne smrti.

Ob eksistenčnem obupu, ki danes napada vse živo, nas sploh ne sme presenečati, da se je med nami poleg legionarjev in jugoslovanskih klavcev našel tudi neki nesrečno zavedeni »borec islama«. Ena proti skoraj dva milijona je vendar manj, kot imamo v državi bolnikov s tisto redko boleznijo, zaradi katere se vsi, ki si želijo pet minut slave, na YouTubu polivajo z ledeno vodo. A kljub temu neznatnemu odstotku so informativne oddaje zadnje tedne nekako olivno zelenih in lisastih barv, zaradi česar me močno spominjajo na predvojaško vzgojo na faksu, ki sem jo, mimogrede bodi potoženo, od srca sovražila. Od vsepovsod kot gobe po dežju vznikajo nekakšni strokovnjaki za vojaščino, obveščevalščino in boj proti terorizmu – kaj, za vraga, so v naših zaspanih logih vsi ti tipi počeli do zdaj, s čim so si služili kruh? Pred kamerami se obnašajo, kot da so po tihem veseli, ker smo se dobesedno nevede znašli na seznamu »voljnih«, in obnašajo se, kot da pri nas teroristi lezejo izza slehernega opaža, iz sleherne špranje.

Tako zdaj vem, česa se mi je bati. Kakšne revščine in starosti neki: fundamentalistov. Po katerih moramo lopniti z vsemi močmi! Če se bo moje grlo kdaj znašlo pod salafističnim nožem, tega ne bo mogoče reševati z diplomacijo, mi je z zaslona pojasnil minister Erjavec. Torej bosta zame vojaško posredovala edini še vozni pilates in vladni falcon ali pa nihče. (Obkroži pravilni odgovor.) Tako za vsak primer zdaj vsak večer pred spanjem sama pokukam pod posteljo, da bi preverila, ali se pod njo ne skriva kak terorist. Navsezadnje je tam spodaj ogromno prahu, oni pa se v puščavi počutijo kot doma ...

V strahu pred vsenavzočimi borci islama, ki mi ga vcepljajo mediji, sem po novem celo vesela, da policaji s postaje na Bavdkovi še vedno hodijo po malico v bližnji Mercator s pištolo za pasom. Ampak pazite, fantje – ko bo sila, ne pozabite streljati z njo in obenem žvečiti sendviča; nikar pomotoma ne vtaknite pištole v usta in ne upirajte sendviča v salafiste! Je že res, da je v njem slanina, a tako radikalni, da bi zaleglo zgolj to, najbrž le niso.

Sploh pa fundamentalisti, vedoč, da so v Mercatorju naprodaj tudi reciklirani pujsi, v trgovino ne bodo vstopili, o ne; v krčih lakote se bodo zvijali na pločniku pred njo, ne da bi si drznili prestopiti njen prag, vsa doma skrita ohišja minometov jim ne bodo pomagala, ko bodo od stradeža spustili dušo, in to bo naš prispevek k boju proti terorizmu. Sama bom ravnala samozaščitno: kadarkoli bom zagledala kako babico v židani ruti, ki ji bodo okoli ust poganjale tri kocine, kar je kajpak zametek brade, jo bom zagrabila za ovratnik in zahtevala: »Recitiraj prvo suro!« »Alah je velik; pričam, da ni boga razen Alaha ...« bo začela. »Ha!« bom vzkliknila jaz, »fatho poznaš, torej si salafistka!« »Čakajte,« bo rekla ona, »kako pa to, da jo poznate tudi vi?« Ups.

Vse to lahko naredimo; druga možnost pa je kajpada, da nehamo uganjati cirkus tam, kjer ga ni treba.

Provincializem, je pred kratkim med literarnim klepetom v eni boljših ljubljanskih knjigarn pripomnil eden inteligentnejših slovenskih pesnikov, je to, da rečemo »na zdravje«, če v New Yorku kdo kihne. »Na zdravje« kajpak rečemo v upanju, da nas bo kihajoči opazil. V svoji mali želji po opaženosti se pozabljamo meriti z vatlom sveta. Provincializem je, če se pretvarjamo, da boj proti svetovnemu terorizmu res divja tudi na naših tleh. Bančne račune teroristov bomo nadzirali, si lahko mislite. Ko pa jih imajo v slabi banki. Pazili bomo, da se ne bodo trije moški približno »južnjaškega« videza, karkoli to je, strnili v gručo, si obredno izmenjali čikov in kramljali, kajti to je mogoče novačenje; kdo jih bo razkrinkal, če ne mi? Mi z veliko začetnico! Kaj, ko bi si končno priznali, da smo zelo majhni in da si prav zato smemo privoščiti razkošje, da smo pri mednarodnih godljah, ki si jih znajo ZDA brez naše pomoči izvrstno zabeliti kar same, včasih le opazovalci in ne nekakšni strašansko pomembni ... tule se za izraz players ponuja več slabih kalkov: sprva so bili players (zlasti kadar je bil govor o finančnih trgih) igralci (to se je verjetno skladalo z njihovo neresnostjo), danes pa so deležniki, kar smrdi po Toporišiču in slovnici, pa tudi sicer se pošastno sliši.

Pred leti sva s prijateljem ob vrčkih piva proslavljala njegovo vrnitev iz Ekvadorja. Žarel je od navdušenja. »Ničesar nimajo,« je rekel. »Ne rud, ne nafte, ne strateške lege, ki bi koga zanimala. Torej spijo. Zjutraj vstanejo, na obali poberejo ribe, ki jih je tja ponoči naplavilo morje, v džungli tik poleg natrgajo sadje in skuhajo zdravo kosilo. Potem gredo spet spat. Srečni so.« O Sloveniji ne bi mogli trditi, da nima ničesar, zato nam ne bi bilo treba le spati, srečni pa bi bili lahko kljub temu. Ko bi nas le minil ta podeželski kompleks veličine in pomembnosti, zaradi katerega rinemo v vse mogoče knjige rekordov in zaradi katerega se takrat, ko nevede pririnemo na kak seznam, obnašamo kot sramežljiva kmečka nevesta – sicer ugovarjamo, vendar smo z vsem srcem za.