»Vsi so iste kure kradli!«

Maja Novak

6. 3. 2015  |  Mladina 10  |  Ihta

»Delo pet, oblika tri«, te besede pod domačimi nalogami so bile prava mora mojega otroštva vse do petega razreda, ko so se učiteljice končno nehale zmrdovati nad mojim čačkopisom in so se malce bolj osredotočile na vsebino napisanega. Šele takrat sem si v šoli prislužila dvomljivi sloves brihtne punce in »pisateljice«. Ampak po svoje so imele tudi »t’ršice« v nižjih razredih popolnoma prav: na svoj okorni način so mi poskušale dopovedati, da v demokratični družbi nekaj ne veljata le resnica in pamet, temveč je treba paziti tudi na to, kako ju serviraš. Z oblikovnega vidika gotovo ni dvoma, da je Klemenčičeva komisija svojo domačo nalogo z naslovom Janša in Janković spisala za »delo pet, oblika cvek«. Celo jaz se strinjam, da bi morala svoje poročilo najprej ponuditi na vpogled glavnima nastopajočima. Da bi lahko vsa država podobno kot v primeru Alenke Bratušek dva tedna uživala ob sklepanju stav, ali bosta blagovolila iti na pošto po pisemce ali pač ne.

Ker sem velika privrženka formalnih vidikov demokracije in želim vestno skrbeti za to, da bodo vsi uradni dopisi lično preganjeni, robovi čedno poravnani in vogali skrbno zapognjeni, bi rada formalno, oh, zgolj formalno, tu opozorila na frazi, ki sta kot kuga izbruhnili v medijih takoj po razsodbi vrhovnega sodišča, ki se bosta (ker sta pač frazi) perpetuirali do nezavesti tudi v prihodnjih dneh, zlasti ob omenjanju morebitnih nezaupnic ter zasebnih tožb, in ki malce kazita lepoto naše skrbi za pravila formalne olike. Prva fraza se glasi: »Poročilo KPK je povzročilo padec Janševe vlade,« druga, ki je pri srcu predvsem SDS in NSi, pa: »S tem je nastala nepopravljiva škoda.«

Gorečno si želim verjeti, da vse tisto prezebanje na protivladnih demonstracijah pred dvema letoma ni bilo zaman in da padca Janševe vlade ni povzročilo (samo) poročilo KPK, temveč (tudi) to, da so se ob pogledu na strnjene kolone ljudi, ki so se med zadnjim protestom valile po Slovenski cesti, prav zaradi demonstracij zaprti za promet, oblastniki zavedeli, kako osovraženi so; ta protest je bil zgolj kulminacija izbruhov nezadovoljstva, ki so se že pred poročilom KPK začeli v Mariboru, in sicer zaradi radarjev. Celo Slovenci najbrž nismo tako plehki, da bi se na ulice odpravili zgolj zaradi grožnje, da bo za prometne prekrške v prihodnje treba plačati kazen; radarji so bili le povod, to pa velja tudi za nepojasnjene vsote na Janševih in Jankovićevih bančnih računih. Ko bi bilo posredi zgolj podkupovanje, se Janši ne bi zgodilo nič, pa četudi bi ga z okrvavljenim bodalom v roki zalotili nad Cezarjevim truplom – kot se te dni nič ne zgodi nobenemu dovolj uglednemu hudiču, človeku (pa naj bo na stolčku ali na begu), psu, mačku ali jazbecu. Ampak vzroki so bili globlji: bil je nenadejan in žal vse prekratek trenutek, ko je bilo ljudem dovolj politične egocentričnosti, samopašnosti, postavljanja nad zakon ter vsega drugega, kar je med mojim zadnjim obiskom sosednje kavarne izvrstno povzela druščina tri mize stran z besedami: »Vsi so iste kure kradli!«

Tako kot je odletel Janša, bi odletel kdorkoli, ki bi v tisti zimi našega nezadovoljstva imel to smolo, da vodi vlado. (Padci vlade so v demokraciji nekaj običajnega – in znotraj kolikor toliko demokratičnih režimov ni vlade na svetu, katere slovo bi prineslo »nepopravljive« posledice.) Drugače kot marsikdo drug se Janša za nameček lahko tolaži z mislijo, da se je vladno kolesje tudi po njegovem odhodu vrtelo v istem ritmu, ki ga je kot pismonoša Evropske unije zastavil prav on. Kje je potemtakem tukaj kakšna nepopravljiva škoda za Slovenijo? Mar v tem, da je Bratuškova (vsaj po svojih trditvah) v svojem kratkem mandatu preprečila prihod evropske trojke? Ali v tem, da je Cerarjeva vlada (ne Janševa!) zabeležila nekaj gospodarske rasti? No, kakor za koga: upokojenci in prejemniki socialne pomoči še ne bodo uživali njenih blagodarov – hvala, Erjavec! – in jih najbrž nikoli ne bodo, ko pa se bodo oblastniki do naslednjega januarja gotovo tako dolgo igrali s številkami, dokler te ne bodo dokazale, da se je gospodarska rast v letu 2016 spet upočasnila, zato nič več ne dosega tiste čudežne meje, ki je potrebna za spoštovanje zavez iz koalicijske pogodbe.

Lepo nam je na sončni strani Alp, med in mleko se nam cedita in celo kolumnisti nismo za nič prikrajšani.

Druščina tri mize stran je moj obisk kavarne hrupno popestrila še s podatkom, da vsako leto premine od 16 do 18 tisoč upokojencev; tisti tisoči, ki jih bo pobralo do januarja 2016, tako torej ne bodo dobili priložnosti, da bi se na svoje oči prepričali, kako koalicijsko pogodbo spoštujeta Cerar in Mramor in kako načelen, pošten ter prav nič nagnjen k obračanju plašča po vetru je minister Erjavec, ki smo ga, mimogrede, podedovali po vseh vladah doslej in ima tako zdaj priložnost, da zruši še četrto zapored. Kje je torej kakšna škoda za državo, ko pa smo obdržali Erjavca? Pa Jazbeca tudi, torej človeka, ki je prav v očeh SDS že leta 2007 veljal za sprejemljivega kandidata za guvernerja Banke Slovenije in proti kateremu je šest let pozneje glasovala le tradicionalna »sovražnica« SDS, torej SD. Janša ima gotovo prav, ko trdi, da je poročilo KPK povzročilo škodo njemu; a države njegovi nasledniki niso upravljali nič drugače, kot bi jo najverjetneje sam, in ljudje, ki s svojim početjem najbolj grenijo naš vsakdan, so še vedno tisti, ki so bili pri srcu tudi njemu. Njegova fraza o »nepopravljivi škodi« ne pije vode. Nobene škode ni bilo: lepo nam je na sončni strani Alp, med in mleko se nam cedita in celo kolumnisti nismo za nič prikrajšani, ko pa znajo naši politiki celo po tistem, ko jih že odplakne s položaja, poskrbeti za to, da nam ni dolgčas in da se nam ni treba za spremembo ukvarjati s čim pametnejšim.