Zavedena in izbrisana

Maja Novak

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Ihta

Evo me, tu sem, za računalnikom, nekaj klofam po tipkovnici in klofala bom do bridkega konca, saj sta mi zakon iz leta 2013 in ustavno sodišče – kdo pa drug – izbrisala leta, ko sem bila brezposelna in sem plačevala prispevke za prostovoljno pokojninsko zavarovanje; izbrisala leta, da jih, kronično nezaposljiva, do smrti ne bom mogla zbrati dovolj za starostno pokojnino, in seveda izbrisala gore denarja, ki sem ga na zavajajoče priporočilo zavoda za zaposlovanje – koga pa drugega – zmetala skozi okno. Torej bom za preživetje prevajala in pisala kolumne še v 85. letu, morda pa še dlje: moje sožalje, saj se mi sploh ne sanja, kakšni bodo ti izdelki, ko mi bo desnica zaradi pareze docela odpovedala in ko se zaradi Alzheimerja ne bom mogla več spomniti, kako je ime ljubljenemu vodju ter kako se po slovensko reče cat.

Moje klofanje je te dni večinoma namenjeno prevajanju dela Noama Chomskega Kdo vlada svetu. (Če bo bog dal in mati Marija, bo prevod izšel prihodnje leto.) Nekako domače se počutim ob tej knjigi, ko berem, kakšne težave imajo Američani s čedalje bolj desnimi, proti demokraciji odpornimi vladami in čedalje bolj privatiziranim sistemom zdravstva. Samo pomisli! Morda se Sloveniji niso uresničile sanje, da bi postala Švica, očitno pa je postala Amerika. Če to ni dosežek!

No, in Chomsky, medtem ko razmišlja o ameriških vojaških posegih v arabskem svetu, jasno pove, kako v očeh tistih, ki edini kaj štejejo in veljajo, smrti, ki so jih med intervencijami povzročile ZDA, nikakor niso enake smrtim, ki jih zagrešijo teroristi. Ti grdi Arabci namreč prožijo bombe z izrecnim namenom, da bi koga ubili, dobri Američani pa morijo nehote, žrtve so zgolj (po)stranski učinek njihovih akcij. »Drugače povedano lahko razlikujemo tri kategorije zločinov: naklepni umor, nenaklepni uboj in dejanje, pri katerem posledice lahko predvidevamo, vendar nimamo posebnega namena, da bi jih povzročili,« se posmehne Chomsky.

Če bo torej zaradi zakona iz leta 2013 in žegna, ki mu ga je te dni podelilo ustavno sodišče, kateri od nas, ki so nam ukradli leta plačevanja pokojninskih prispevkov, predvidljivo, vendar ne nalašč na stara leta umrl od lakote, to ne bo ne umor ne uboj, temveč ono tretje. Ono tretje, kar bo zakrivila slovenska država. Morda se bo komu zdelo smešno, ker primerjam strahotne žrtve iraške in afganistanske vojne z obstranskimi žrtvami našega establishmenta, ampak navsezadnje nas je izbrisanih 20 do 23 tisoč; celo v bitkah, ko sta merila moči Napoleon in Kutuzov, pa je tolikšno število mrtvih in ranjencev veljalo za čeden izkupiček.

Zanimivo je, da točnega števila tistih, ki smo ostali brez upa na penzijo ali vsaj spodobno penzijo, ne poznata ne zavod za zaposlovanje ne ministrstvo za delo, ki je »zadovoljno« z odločitvijo ustavnega sodišča. Če kaj, to priča o brezbrižnosti do prizadetih posameznikov: razlika med 20 in 23 tisoč ljudmi je navsezadnje tri tisoč oškodovancev, in vsi ti so posamezniki z neponovljivimi usodami in vsak s svojo življenjsko zgodbo. Če stradaš, ti je najbrž vseeno, ali spadaš v preštetih 20 tisoč ali med tistih tri tisoč morebitnega presežka: stradanje je v obeh primerih povsem intimna stvar in zelo neudobno.

Morda se Sloveniji niso uresničile sanje, da bi postala Švica, očitno pa je postala Amerika. Če to ni dosežek!

Zanimivo je tudi, kako je ustavno sodišče odločitev obrazložilo: ko bi ravnalo drugače, je pribilo, bi to ustvarjalo neenakost med državljani, namreč med tistimi, ki so delali in plačevali, in tistimi, ki so samo plačevali. Enakost med državljani je očitno kurantna parola ustavnih sodnikov, flavour of the day, kajti če se še spomnite, so tako pojasnili že sklep, s katerim so koroškim delavcem migrantom odvzeli možnost izogibanja dvojnemu obdavčevanju. Ampak, za božjo voljo, mar ni neenakost med ljudmi točno to, za kar si prizadeva kapitalizem? Tisto, kar po naukih neoliberalistov poganja svet? Še drugače, mar ni človek, ki je na državni ruleti, imenovani plačevanje prostovoljnih pokojninskih prispevkov, izgubil več tisoč evrov, hudo neenak tistemu, ki mu bo vloženi denar vendarle obrodil nekakšne sadove? Ker je takle izbrisani plačeval te prispevke zato, ker ni imel dela, je bil najbrž že spočetka siromašen; ko so ti prispevki poniknili v nič, je še bolj obubožal. Nikar mi ne govorite, da je revež »ne neenak« tistemu, ki ga revščina (še) ne pesti! Ali pa smejo v krasnem novem svetu biti neenaki le bogati?

Pa še tretja zanimivost: na pravni fakulteti sem nehala poslušati predavatelje že po kakih treh tednih in sem med predavanji raje brala Mladino, Teleks in tedaj še čisto sveže Ecovo Ime rože; a celo v prvih treh tednih se mi je neizbrisno vtisnilo v spomin načelo, po katerem zakoni ne bi smeli imeti retroaktivne veljave, zlasti če poslabšujejo posameznikov položaj. Zakon iz leta 2013 počne točno to, škrlatni sodniki pa so, po vsem sodeč, med študijem začeli prebirati Teleks in Eca celo pred mano, zato so preslišali tisto o prepovedi retroaktivnosti – ki jo sicer pozna vsak pravniški bruc. A kaj hočemo, ustavno sodišče je očitno pro-executive-friendly, kot temu pravi Chomsky, kadar hoče povedati, da se je ta ali oni zlizal z oblastjo. Pa nikar ne pričakujte, da bom v 85. letu še znala prevajati izraze, kot so pro-executive-friendly, ko pa bom, kot sem že namignila, imela težave s cat. »Jejhata, saj vem, kaj je to ... štiri noge ima, brke in ušesa ... miši lovi ... ampak zdaj se kot zakleto res ne morem spomniti, kako se temu reče, ko pa se ne spomnim niti, kaj sem imela za zajtrk ... Pravzaprav sploh ne vem, ali sem si brez pokojnine danes lahko privoščila zajtrk. Jejhata, res mi peša spomin!« Evo, tako bo videti moje delo čez 30 let, po 780 kolumnah. Moje sožalje. Če vam kaj ni prav, se pritožite ustavnemu sodišču.