Nazaj na Proksion

Maja Novak

13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Ihta

Kako lepa deželica, bi o Sloveniji rekel obiskovalec iz vesolja: krotki grički, zlata polja, žuboreči potočki, gore, ravno prav visoke, da so videti mogočne, hkrati pa se je nanje mogoče povzpeti v supergah – tako vsaj menijo nekateri Butalci, a teh na srečo ni veliko, kajti (tako bi pomislil vesoljec) ljudstvo te deželice je večinoma modro in preudarno.

Kako milo ljudstvo in kako mili politiki mu vladajo: tu ni brkatih Stalinov, bradatih Castrov in histeričnih Hitlerjev; predsedniku vlade se maslo ne bi raztopilo v ustih, tako miren človek je, in predsednik države je klovn, vedno pripravljen na šalo; za pusta se bo najbrž oblekel v žensko s črnimi mrežastimi nogavicami in mini kiklo, tako dobro razume srce svojega naroda in njegov smisel za lepo. Kako je potemtakem mogoče, da se ti blagi, srčni ljudje tako navdušujejo nad represijo?

Glej, vlada je pravkar postavila zadnje pike in vejice v zakon o tujcih, da ga bo lahko poslala v parlamentarno obravnavo; zakon je neustaven in v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, a vlade to ne moti, saj se zaveda, da jo pri njenem početju podpira referendumska večina državljanov. S tujci, ki imajo drugo barvo kože, drugo vero in ušesne mečice oblikovane drugače kot mi, je pač treba s trdo roko; prav tako s tistimi, ki so po rodu sicer naši, a tega ne znajo ceniti in si zato drznejo razmišljati ter čutiti drugače kot mi. Pa to sploh ni edini primer slovenske privrženosti represivnim ukrepom; če sežemo na drugi konec spektra banalnosti, lahko na primer doženemo, da vsi Slovenci kot en mož podpirajo zamisel o uvedbi zaporne kazni za tiste, ki bi za volanom napihali kako desetinko promila preveč – po mnenju nekaterih naj bi bil ta zapor celo daljši kot pri posiljevalcih. Oh, pa večje pristojnosti je treba dati policiji in redarjem pa primerno jih je treba oborožiti za to. Po možnosti bi kazalo s pokalicami opremiti še blagajničarke v supermarketih: tudi te kdaj kdo grdo pogleda in jim kriv prst pokaže.

Le od kod, bi se vprašal naš E. T., temu dobrosrčnemu narodu toliko krvoločnosti? Mar ga je tako strah? Po izjavah Mira Cerarja po začetku begunske krize in vsesplošnem izbruhu terorizma sodeč, se vsaj slovenski premier boji lastne sence. Ali pa slovensko ljudstvo rado vidi, da ga kdo tepe? Teorija o mazohizmu bi se resda krasno ujemala s slovenskim nagnjenjem k alkoholizmu, ekstremnim športom in razbijanju avtomobilov v prometnih nesrečah, a pijanci, ekstremni športniki in divjaški vozniki v resnici sploh ne trpijo, nasprotno, blaženi so, ko jim po žilah poljejo alkohol, endogeni opiati ali adrenalin: ne, ne, to ljudstvo se noče spokorniško bičati v večjo slavo božjo, samo uživati hoče, pa čeprav na precej visceralen način.

Je potemtakem morda krivo to, da Slovenci še niso povsem dozoreli? Otroci na mojem rodnem Proksionu, bi pomislil vesoljček, radi vidijo, da jim starši začrtajo jasno določene meje obnašanja, da se znotraj njih počutijo varne in da se jim ni treba tako kot žrtvam permisivne vzgoje ponekod drugod v vesolju vsakokrat znova zbegano spraševati, do kod mora seči njihova objestnost, da bi jih drugi opazili in se odzvali; morda pa po jasno začrtanih mejah podzavestno hrepenijo tudi Slovenci, četudi na zunaj menijo, da je treba mulcem dovoliti vse po vrsti in se na vsak poskus vzgajanja v šolah odzvati najmanj z grožnjo z odvetnikom? Ali zaradi te neuresničene želje Slovenci tudi po tem, ko odrasejo, ostanejo za ščepec infantilni? Dokaz za to sem dobil že davi, bi si rekel vesoljček, ki je tako kot vsa živa bitja, ki hočejo v Sloveniji veljati za normalna, kajpak spremljal tekmovanje za zlato lisico: ko sem prižgal radio, je ta ravno pozival obiskovalce smučarske arene pod Pohorjem, naj se za božjo voljo toplo oblečejo. Je odraslim ljudem res treba prek medijev streči s takimi nasveti, mar tega ne vedo že sami?

Ampak, čakaj ... Saj Slovenci, če se vrnemo k zakonu o tujcih, represivnih ukrepov ne želijo uveljavljati proti sebi, temveč proti tistim osovraženim drugim; prav tako jasno začrtanih mej noben slovenske gore list noče postavljati sebi, temveč sosedu, sorodniku, sodelavcu, sodržavljanu in kar je še takih »so-jev«. Kakšen mazohist neki, Slovenec je sadist. Sam bo zakone z veseljem kršil, prepričan, da je nad njimi in da ga tako ali tako nihče ne bo zalotil pri tem nečednem početju. O sebi je prepričan, da je nedotakljiv (si reče turist s Proksiona, ko v časopisu prebira najnovejšo tajkunsko zgodbo). Če bodo represivni organi v prihodnje huje pretepali druge, se ga to ne bo tikalo, potihoma ga bo celo veselilo, saj si niti misliti ne more, da bi se sam lahko znašel v koži tepenih, nič bolj, kot si ljudje, ki prisegajo na varčevalne ukrepe na plečih marginaliziranih skupin, ne morejo predstavljati, da bi lahko sami kdaj obubožali ali obveljali za čudake; kajti slehernemu Slovencu je jasno, da je on, prav on, edino pravo merilo sveta, etike in zakonitosti.

Zakon o tujcih je podobno kot druge represivne domislice zadnjega časa izraz volje vladajočega razreda, ta razred pa sestavljajo nižji državni uradniki, kleni kmetje, podeželski obrtniki, mali podjetniki, razočarane gospodinje in kar je še takih ljudi, ki še nikoli niso poleteli na krilih domišljije. Ljudje, ki vedno delajo vse prav, ker tisto, kar delajo, delajo oni in ne nekdo drug. Ljudje, ki o sebi kratko malo ne verjamejo, da bi lahko kdaj bežali pred nasiljem v domovini ali postali, fuj, fuj, ekonomski migranti – pa čeprav ima zagotovo vsaka slovenska družina v svojem rodovniku kakega strica, ki se je pred davnimi leti s trebuhom za kruhom odpravil v kako Ameriko ali Zvezno republiko Nemčijo. Ljudje, ki prisegajo na trdo roko, ker je to njihova roka, zato nikoli ne bo lopnila po njih.

Kar nazaj na Proksion bom šel, bi si ob tem rekel naš Nezemljan.