Stereotipi so zakon

Maja Novak

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Ihta

Predbožični čas je bil, ko me je prijateljica povabila na ogled filma Pr’ Hostar. Šla sem, seveda, stare samke se prav pred božičem počutimo najbolj osamljene in družba dragih ljudi, naj bo izgovor zanjo tak ali drugačen, je za nas praznik; šla sem, videla in preživela. A predstavljajte si moje presenečenje, ko sem izvedela, da Pr’ Hostar danes, osem mesecev pozneje, podira vse rekorde, da se še vedno vrti in da se bo čez poletje zavrtel vsaj še štirikrat, da je najbolj gledan slovenski film po osamosvojitvi in da se je ob njem za trebuhe držalo vsaj 700 tisoč Slovencev. Kaj navdušenje nad tovrstno obliko humorja pove o nas?

Najhujše je to, da je Pr’ Hostar v primerjavi s slovenskimi humorističnimi serijami, kakršne v teh poletnih dneh prikazujejo (kdo ve katerikrat že) komercialne televizijske mreže (zadnja se mi je zataknila v grlu Čista desetka na Kanalu A), za Nobelovo nagrado. Kljub hoteni vulgarnosti in drugim motečim elementom vsebuje peščico duhovitih štosov ter satiričnih osti – čeprav dvomim, da so največji problem naše družbe tujerodni tajkuni s polnimi potovalkami denarja. Četudi sva si s prijateljico vnaprej zagotavljali, da ga bova gledali samo zato, da bi ga pozneje raztrgali, ga nekako nisva mogli. A težava je v tem, da se mu večina tistih sedemstotih tisočev ni krohotala zaradi občasne duhovitosti, temveč prav zaradi vulgarnosti. In drugih motečih elementov, o katerih bodi zdaj beseda.

Pred davnimi, davnimi časi so mi na nacionalki zaupali pisanje idejne zasnove za humoristično serijo. Ni se dobro končalo. To se pravi: serijo so posneli, upoštevali dvoje ali troje mojih zamisli in zadevo v odjavni špici celo ozaljšali z mojim imenom, pri tem pa sem se počutila, kot bi se mama ljubke plavolase deklice, ko bi jo zagledala, kako se do konic las zafiksana valja na ulici med smetnjaki. To ni bilo več moje dete. Kar sem hotela, je bil nežen, inteligenten, nekoliko nostalgičen in otožen, nekako fellinijevski humor iz Amarcorda, k temu je vabilo okolje mojega (ne povsem) izmišljenega hotela, v katerem naj bi kot stalni gosti vedrili osamelci, ki sta jih čas in družba povozila, a dramaturginje na nacionalki so mi pojasnile, da morajo, nasprotno, nastopajoči v humorističnih nadaljevankah brezglavo bezljati sem ter tja in se čim glasneje ter čim bolj krakajoče dreti drug na drugega. V redu: pravila stroke so pravila stroke, sem se tolažila. Najbrž prav pravila stroke kličejo k shizofrenim kostumom in scenografiji, kjer se vse barve tepejo po dolgem in počez? Vseeno pa mi je bilo žal ene od mojih junakinj, ki naj bi s francozom v trdno stisnjenih levičarskih pesteh vzdrževala tehnično infrastrukturo hotela, jahala harleyja davidsona in se oblačila kot darkerica.

Potem ko so dramaturginje preorale in prebranale mojo idejno zasnovo, je postala snažilka. Taka klasična, v halji, z lasmi pod naglavno ruto in z metlo v rokah.

Vsaka slovenska humoristična serija mora imeti snažilko. Vsaka mora imeti vsaj eno debelo, prostaško, spogledljivo babo. In vsaka mora imeti Bosanca. Seveda to mutatis mutandis velja tudi za film.

In kadar opazuješ vse te snažilke, vse te debele deklice, vse te južnjake, se ti zazdi, da scenaristi in režiserji nikoli v vsem svojem udobnem srednjerazrednem življenju niso videli niti ene predstavnice ali predstavnika teh živalskih vrst. Ne, navdihovali so se pri drugih humorističnih serijah, pri drugih stereotipih. Copy and paste. Posredi so preizkušene formule, o katerih vemo, da bodo vžgale, kajti Slovenci v humorju ne iščejo identifikacijskega trenutka, nočejo pogledati v ogledalo, ki bi jim pokazalo njihov pravi obraz, ne, nikarte tega – kar hočemo, je lik, ki se mu bomo posmehovali, misleč: no, ta je še večji luzer in še bolj nagravžen od mene.

O debeluškah zdajle ne bi, ker mi že malce zmanjkuje prostora. (One pa ga zavzemajo veliko, ha ha – bolan smeh.) Ampak da sem debela, je moja ustavna pravica, nihče se nima pravice vtikati v moj videz, v moj slog oblačenja in, mimogrede, v moje narečje. (Ne – to, kar slovenski tvorci humorja prodajajo kot primorščino, ni primorščina, nobena od tistih neštetih različic, kar jih govorijo na Primorskem!) Snažilk sem za časa življenja v tistem ne docela izmišljenem hotelu srečevala na ducate; večinoma so bile nepopisno simpatične dame, pametnejše od upravnika, in niti ena ni šlogala iz kave, niti eni niso manjkali prednji sekalci. In ko bi bila Bosanka, bi bila užaljena ob misli, da sem v kolektivni podzavesti slovenskih humoristov zarisana kot majhna, čokata, nepismena, a premetena, in zlasti vedno kot moški.

Humor je občutljiva zverinica. Z njim je treba v rokavicah. Humoristi Slovencem ponujajo zverine, kakršne bi se podale na gladiatorske igre. Take, ki ti jih ni žal, ko jih okrutno pokončajo. Nič subtilnejšega nimamo, ker nič subtilnega nočemo. Samo straniščni krohot in norčevanje iz drugačnosti. To je seveda dopustno, a le pod pogojem, da nam lik, ki se mu smejemo, hkrati prirase k srcu; pod pogojem, da doumemo, da je kljub drugačnosti človek, s katerim bi morda šli na kavo. Tako, kot bi kavo popili s kolaboracionistom Renéjem iz kultne nadaljevanke Alo Alo ali njegovim gejevskim prijateljem, nemškim tankistom Gruberjem. Ko bi bili Slovenci po zgledu BBC-ja sposobni posneti humoristično nadaljevanko o partizanih in domobrancih (pa je, ker je vsak zase prepričan, da je edino merilo sveta, nismo), bi to za spravo naredilo več kot tista kosa betona na ... kako se že ta mesec imenuje? ... trgu. V redu. Pač ne znamo. A vseeno bi bilo dobro, ko bi poleg vseh varuhov takih in drugačnih pravic v zakonodajo zapisali tudi funkcijo, kakršno je v starem Rimu opravljal Petronij. Arbiter elegantie je bil. Tudi mi bi potrebovali koga, ki bi nam občasno povedal, kje so meje dobrega okusa.