Podpiram športni žargon

Maja Novak

23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Ihta

V teh olimpijskih dneh mi moja najljubša radijska postaja ni v posebno pomoč. Včasih bežno omeni stavke, včasih se poglobi v črno kroniko, drugih novic pa mi noče zaupati. Še to, da je v Veliki Britaniji izšel prevod romana Janeza Janše Beli panter, sem morala izvedeti s Facebooka. (Hvala ti, Facebook! – moje drobcene junaške prsi so se napele od ponosa, ker med nami živi Janša.) Sicer pa z Vala 202 doni samo šport, šport, šport, ki mu sledi šport, temu pa še več športa. In prav je tako. Če ni kruha, naj bo iger, ali če naj parafraziram oddajo Čestitamo in pozdravljamo: »Za trenutek naj odloži delo ljubljena mama Jožica K., po domače Matkova Tina, in namesto tega, da obupano mozga, kaj naj dene v lonec, prisluhne prenosu tekme v kegljanju na ledu iz Pjongčanga.«

Športnim prenosom in neskončnim obnovam ter razčlenjevanju prenesenega vlivajo žlahtno lepoto športni novinarji. Njihovi glasovi so kot srebrne trobente, njihovi glasovi so kot trombe jerihonske, mogočni zidovi padajo pred njimi, nabiti so z optimizmom in zavestjo o usodnosti povedanega, celo komentatorke vriskajo bodro, možato, kot da bi posijal sonček skozi sive snežne oblake. Za nameček so ti vrli fantje in dekleta razvili poseben argó, čisto svoj jezik, jezik, ki s slovenščino nima več dosti skupnega, zlasti slovničnih pravil ne, nekakšno rokovnjaško latovščino, razumljivo samo posvečenim. Pa nič hudega, prav je tako: med posvečene se tako ali tako uvršča vsa s športom obsedena Slovenija z mano vred.

Mimogrede, se še komu razen meni dozdeva, da so šale na račun Fakovega priimka in njegove sozvočnice v angleščini malce preveč na prvo žogo – da ne rečem banalne? Iz lastne užaljenosti govorim, saj sem odraščala v okolju, kjer je »maja« pomenila spodnjo majico in kjer so sošolci (otroci so okrutni kot rosomahi) pri priči zaznali besedno igro ter me do konca osemletke onesrečevali z njo. Sicer pa menim, da bi bilo najbolje, ko bi jezik športnih novinarjev usvojile še druge novinarske branže in o dogajanju v svetu poročale z njegovimi duhovitimi, ah, tako osvežujočimi izrazi. To bi se najbolj poznalo v kulturi. Kajti priznajmo si, bratje: kultura nam je tuja, ne razumemo je, zato je ne maramo, ko pa bi novico o novem slovenskem romanu ali filmu prejeli lično zavito v športne fraze, nam bi bilo vse jasno in dejanja ter nehanje naših kulturnikov bi nam pri priči prirasli k srcu.

»Izvrstni slovenski romanopisec D. J. že dolgo borba in športa v družbi najboljših. V preteklosti je na Kresniku zmagal take favorite, kot so A. S., K. M. in M. N. Zdaj bo torišče svojega delovanja z literarno turnejo prenesel v deželo tam spodaj. Ups, skoraj se mi je zapisalo v Avstralijo, vendar bi bil to prekršek, za kakršnega se piska penale, saj je v športnem žargonu deželi kengurujev prepovedano preprosto reči Avstralija.«

»Za pisateljem A. S. je, podobno kot je v napovedniku za neko televizijsko oddajo o svoji življenjski poti pred dnevi dejala Mateja Svet, en zelo težek obdobje. Skoraj se je zdelo, da v rokah nima več forme in da bo izgubil priključek z vodilnimi, vendar se je pokazalo, da se tekma dela v glavi; pustil je srce na igrišču in dal vse (štiri) od sebe, kot pravi borec je tekel medaljo in objavil tri zaporedne odlične romane, s katerimi je prišel v točke za uvrstitev v finale Kresnika.«

»O pisateljici M. N. se že dolgo sprašujemo, ali bo ponovno stopila na mesto, ki bi mu v belem športu lahko dejali (ne ’rekli’, novinarji smo pod prisego dolžni uporabljati glagol ’dejati’) sveta krava Wimbledona. Ups, pardon, trava. Za M. N. je dolgo obdobje počitka, v katerem se je posvetila družini in snemanju reklam za kozmetično linijo PrettyEvenWhenHungover, vendar smemo dejati, da se nadejamo dejstva, da si bo, potem ko se bo znova prijela loparja, povrnila položaj, ki ji gre na lestvici prvouvrščenih med najboljšimi med vodilnimi v mečevanju s peresom.«

Eh voilà, to bi vsak razumel. Ne pa inštalacije in diskurz in kontekst in paradigma in ponotranjanje in pozunanjanje, če pa kaj ni nič od tega, je to distopija pa sporočilnost pa ciljno delovanje na publiko pa tista zoprna navada feministično osveščenih piscev in pisk, da ne zapišejo »pisci in piske«, temveč pisci_ke. (V imenovalniku to še gre. Ampak kako bi bilo to videti v vseh drugih sklonih in kako bi iz piscev_k naredili svojilni pridevnik?) Ko bi o kulturnih zadevah poročali po športno, bi bilo vsaj Simoni Semenič laže. »Kot smo na kulturnih igriščih že vajeni, zlasti kadar igra slovenska reprezentanca, je mogoče postaviti sodniško odločitev pod vprašaj in domnevati, da bi si igralka zaslužila rdeči karton.« Tako povejte, nedolžno, kaj pa je rdeči karton hudega, še Messi ga je najbrž kdaj dobil: ne pa grožnje s smrtjo in »izrojena umetnost«. Konjem, psom, vprežnim živinčetom in ljudem je treba govoriti v jeziku, ki ga razumejo, ne pa, da jim desnica na ušesa in usta polaga sintagme, ki jih sploh ne razumejo niti ne poznajo njihovega zgodovinskega ozadja.

Ne bom govorila o zastavi Simone Semenič. (Se pa spominjam, kako je pred davnimi časi, ko so Romuni, trdno odločeni, da bodo strmoglavili Ceausesca, vihrali po državi z mnogoterimi zastavami, iz katerih so izrezali rdečo zvezdo, da je nastala luknja, moja mama pripomnila: »Mar ne bi bilo fino, ko bi romunska zastava tudi pozneje za vse večne čase obdržala luknjo? To bi nekaj povedalo.«) Tudi Simona je nekaj povedala. Najbrž je vedela, kaj hoče povedati. Ali njeni kritiki vedo, od kod jim izraz »izrojena umetnost«? Se zavedajo, da uporabljajo Hitlerjev in Goebbelsov jezik? Mar ne bi bilo bolje, ko bi ostali pri rahlo zabavnem, na trenutke butastem, ampak skoraj prisrčnem jeziku športnih poročil, namesto da se spuščajo v vode, ki so dosti pregloboke zanje?