Ni dežela za starce

Maja Novak

3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Ihta

Za to, da je tale kolumna spet »iz prsta izcuzana«, kot veli klena ljudska govorica, sta dva razloga. Pravi je ta, da so zaradi samovanja v karanteni možgani fuč; formalni pa ta, da je fuč televizor, zato se, kar se obveščenosti tiče, lahko zanesem samo na tranzistor. Zdaj trepetam, kdaj bo sodelovanje odpovedal še ta, najbolj pa se bojim, da se bo za revijo z nizko naklado naveličal pisati računalnik. V teh časih pač ne bom našla junaka, ki bi mi popravil kaj od naštetega.

Vladnih ukrepov ne zanima, da se računalniki in telefoni kvarijo tudi med karanteno, da se lahko tudi v časih, ko smo postali koncentracijsko taborišče s single use barakami, straniščna školjka spremeni v rjav gejzir, da lahko iz hladilnika začne curljati snežnica, iz pralnega stroja pa na nepravem mestu milnica; serviserja ne bo, ker so prepovedani. Tole ni najbolj logično, kot ni ravno logičen vladni ukrep, po katerem se bo morala/smela najranljivejša polovica prebivalstva v trgovinah in pred njimi zadrževati pičli dve uri na dan, druga, bolj čila polovica pa jih bo imela na voljo lagodnih osem; ali ukrep, po katerem moramo v državi, kjer zaščitnih mask ni, ker cele kamione pa jih ugrabljajo vesoljci, v trgovinah vsi nositi neobstoječo masko. So trgovine resnično žarišče bolezni? Naj mi kdo pove, ali je do zdaj že zbolela kaka prodajalka. Ampak ukrepi so tu, pa še nič izvirnega ni na njih, ker enake sprejemajo tudi v drugih državah, njihov namen pa je, po vsem sodeč, bolj ta, da so, kot da bi čemu odpomogli. Kaj hočemo, izkušenj z apokalipsami nimamo, tale je celo za sedanjega premiera (čeprav se je vso kariero trudil, da bi sam kakšno ustvaril) prva, prvič pa, kot vemo, v nasprotju s trditvami romantičnih pesmic navadno boli.

Starci se v teh dneh še najlažje zanesemo na prostovoljce; zahvaljujem se jim in vesela sem jih, čeprav za zdaj še ne potrebujem njihove pomoči, saj mi njihov goli obstoj vliva upanje, da je v ljudeh še ostala iskra človečnosti. Vse preveč je namreč primerov, ki pričajo o nasprotnem, in tudi ti se večinoma nanašajo na starce.

V Španiji za reševalnimi vozili tekajo mladci in vanje mečejo kamenje, ker v bolnišnico vozijo starce; prav tako v Španiji so odkrili popolnoma opustele domove za ostarele, katerih varovanci so vsi zapuščeni pomrli v posteljah; na Facebooku nekateri čisto zares izjavljajo, da je korona koristna, ker bo zdesetkala staro prebivalstvo, te parazite, ki s pokojninami zajedajo mladež; krono nečlovečnosti pa kajpak nosi Italija, ki je prva oznanila, da respiratorjev za bolnike, starejše od 60 let, pač ne bo.

Respiratorjev primanjkuje tudi pri nas in kmalu se utegnejo pojaviti zanimive dileme. Ali poslednjega v bolnišnici nameniti 20-letnemu mladcu, znani barabi in razbijalcu gostilniškega inventarja, pred katerim je še vse življenje, v katerem bi lahko uvidel svoje zmote in zavil na prava pota, ali 65-letnemu znanstveniku, pred katerim bi, ko bi ozdravel, bilo vsaj še 10 let tvornega, družbenokoristnega dela? Dvajsetletnemu migrantu ali 59-letnemu članu SDS? Luki Dončiću, če bi se po naključju zgrudil ravno v Ameriki, ali Noamu Chomskemu? Hipokratova prisega tu ni nikakršno vodilo, če ima zdravnik, postavljen pred dilemo, na voljo en sam respirator. Naj zadnjega nameni 30-letnemu avtistu ali Aleksandru Čeferinu, ki nam je do zdaj lastnoročno priskrbel vsaj deset respiratorjev?

Domnevam, da bi ljudski referendum na to temo pokazal odločno favoriziranje mladih. »Mi smo kolateralna škoda,« je o nas starejših pred dnevi rekla ena od prijateljic. Druga, ki je iz očitnih razlogov postala nekdanja, je hrabro zatrdila, da je naš zdravstveni sistem v razsulu zato, ker si (v običajnih razmerah) dela stroške z oživljanjem starostnikov, ki jih zadene infarkt ali kaj podobnega. Pustili naj bi jih umreti, četudi nikoli niso podpisali izjave o neoživljanju, ki jo lahko podpiše, na primer, vsak starostnik s kronično srčno boleznijo, če se je resnično naveličal življenja. (Žal mi je, da enaka možnost ni dana nam kroničnim depresivcem.) Ampak od trditve, da si zgolj zato, ker si star, ne zaslužiš podaljševanja življenja, do Hitlerjeve evgenike je samo še majhen korak.

Ob praksi in miselnosti, kakršni je povrgla korona (ali miselnost vsaj razkrila, ker je nekje potuhnjeno ždela že prej), postaja vprašanje evtanazije naravnost smešno. Če bomo zaradi pomanjkanja zdravstvene opreme prepuščali smrti tiste, ki bi radi še živeli, hkrati pa pravico do dostojanstvenega odhoda s tega ne najboljšega vseh svetov odrekali tistim, ki bi pri zdravi pameti radi umrli, je to, milo rečeno, hipokrizija. Sama se nikakor ne morem odločiti, ali sem za evtanazijo ali proti njej. »Pri uzakonjanju evtanazije moramo biti sila previdni,« nam je prihodnjim pravnikom predaval dr. Ljubo Bavcon. »Če za las pripremo vrata, se utegnejo kmalu sama odpreti na stežaj; varneje je, če ostanejo trdno zaprta.« Vseeno je razprava o evtanaziji docela legitimna in nujno potrebna; bojim pa se misli, da jo utegne zdajšnja kriza v prihodnje obarvati z nezaželenimi odtenki.

Mutatis mutandis: če bomo zaradi nemoči zdravstvenega sistema pravico do zdravstvene oskrbe nekaterim odrekli in bodo ti zato preminili – ali bodo tisti, ki bodo to dopustili, še imeli pravico govoriti o svetosti življenja in izhajajoč iz tega pojma dvomiti o upravičenosti pravice do splava?

Tako korona odpira številna etična vprašanja, s katerimi se bodo morali spoprijeti za filozofijo bolj usposobljeni od mene, pa kmalu. Za zdaj lahko samo upamo, da se pandemija ne bo tako razširila, da bi se nam v Sloveniji začela postavljati v praksi. Ostanite doma, za božjo voljo, kaj naj drugega rečem.