Biciklisti petkovih večerov

Maja Novak

29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Ihta

Naša vlada je dobra in modra. Modra in dobra je, kaj bi še radi? Da pleše, poje in vam skuha kavo? Že res, da jo je lahko omalovaževati, saj ji včasih, oh, zgolj včasih uide kakšna nerodna izjava, na primer, da je do prenagljenega in klientelističnega nakupa predrage, a neprimerne medicinske opreme v času epidemije prišlo samo zato, ker je želela služiti narodu – sintagma »služenje narodu« pa je skoraj tako klišejska kot pričakovano povprečna reklama za »na vse živo« pripravljeno slovensko vojsko, ki jo te dni občudujemo na malih zaslonih. Ampak krivdo za te lapsuse je, paradoksalno, gotovo mogoče pripisati prav vladini srčni dobroti in globoki modrosti.

Kajti vlada v resnici sploh ne želi, da bi kdo izvedel za njena dobra dela. Ne obeša jih na veliki zvon. K zares etični dobrodelnosti namreč spadata tudi molčanje in skromnost. Kadar se prejemnik nenadejanega cekina čudi, od kod mu je padlo nujno potrebno darilo, ki se zdi kot z neba, se dobrosrčni darovalec le skrivnostno smehlja, črhne pa ne bele ne črne. Molk je v takih primerih zlato. Morda si prav zato vlada želi utišati večino novinarjev in prevzeti nadzor nad vsemi mediji?

Tako nihče ne bo nikdar izvedel (to se pravi, nihče ne bi nikdar izvedel, ko ne bi bilo te kolumne), da ima vlada iskreno rada kolesarje petkovih večerov.

Tudi sicer ima o »kolesarjih na splošno« malone edina dobro mnenje. (Zunaj bratovščine kolesarjev seveda.) Že Ježek je o biciklistih, ki navzdol pritiskajo, navzgor pa upogibajo hrbet, povedal nekaj pikrih, če pa o tem, kaj bi bilo treba storiti s temi okoljevarstveno in rekreativno naravnanimi osebki, pobarate ljubljanske taksiste, vam bodo brez dlake na jeziku zaupali, da bi jih bilo treba postreliti. Ker so največja grožnja prometni varnosti, saj nič ne vidijo, nič ne slišijo in nič ne mislijo, pa tudi sicer se obnašajo, kot da so na cesti sami ali kot da bi morala vsa cesta z združenimi močmi paziti nanje. Oh, kako grde neresnice, polresnice in laži!

Vlada tako kot jaz ve, da niso vsi kolesarji enaki in da so tisti, ki ob petkih zvečer miroljubno, nikomur v napoto krožijo okoli njenih ekspozitur, med najžlahtnejšimi svoje baže. Zato jim je sklenila olajšati življenje. Izmislila si je turistične vavčerje.

Kako? Ne uvidite, v katerem grmu tiči zajec? Prav, pa mi povejte, zakaj pod soncem nebeškim bi kdorkoli pri zdravi pameti komurkoli plačal dvoje prenočitev v ne preveč ozvezdičenem hotelu, če ne zato, ker želi, da bi se v Ljubljano in druga mestna središča zgrnilo še več demonstrantov; takih, ki sicer živijo v kaki Spodnji Rupaveri pri Gornji Vrtači, pa tudi sicer niso ravno pri denarju, zato se ne morejo zgrniti nikamor, ko pa bodo prejeli svoj vavčer, ga bodo lahko uporabili za dvodnevno nastanitev v kaki urbani »kapaciteti«, na vlak naložili sebe in svoje kolo, se pripeljali v Ljubljano (ali druga mestna središča) in tam biciklirali, biciklirali, biciklirali. Toplo priporočam, to je edina smiselna uporaba vavčerjev, ki mi pade na pamet.

Boste rekli, da so vavčerji namenjeni pomoči slovenskemu turizmu, ne pomoči slovenskim ljudem (pri nas imajo abstrakcije, kakršna je »turizem« ali, še pogosteje, »gospodarstvo«, tako ali tako vedno prednost pred živimi posamezniki iz mesa in krvi)? Že, a kaj bo zaleglo, če bo dobršen del bonov ostal neizkoriščen? In ostal bo, kakor tu sedim. Predstavljajte si delavca z minimalno plačo, po možnosti takega s petimi otroki; ali prejemnika socialne pomoči; ali upokojenca; ali prekarca ali slovenskega kulturnika. Nikakor ne more na zeleno vejo, komaj, komaj se prebije skozi mesec. Bo zato, da se bo šel za pičla dva dni zgolj »nastanit« v ta ali oni obmorski hotel, res tvegal dolgo vožnjo iz Rupavere (bencin stane) in v tistih dveh dneh zunaj gole »nastanitve« v nekrščansko dragih gostinskih lokalih zapravljal denar za najnujnejšo prehrano (pet odraščajočih otrok veliko poje)? K 200 evrom, kolikor bo vreden vavčer, bi jih moral primakniti vsaj še 200 iz lastnega žepa – v katerem jih nima. Torej se bo grenko nasmehnil, zamahnil z roko, pustil vavčerju, da osamljen ovene od žalosti, in tudi sredi turistične sezone ostal v Rupaveri, na domači kmetiji, kjer tako ali tako počitnikuje, že odkar ve zase. Nihil novo sub sole. Vavčerja ne more pretopiti v gotovino, pa naj bi bil te še tako vesel (obleka in šolski zvezki za odraščajoče otroke stanejo), saj ga ne more prenesti na premožnejšega od sebe, še, denimo, domu Malči Beličeve ga ne more podariti, da bi šel na počitnice vsaj kak drug otrok s socialnega dna. Piši propalo.

Vlada potemtakem očitno želi, da si prav tisti državljani, ki so revni, torej imajo največ razlogov za jadikovanje nad njo, z bonom kupijo vsaj možnost udeležbe na petkovih demonstracijah. Prišli bodo v petek popoldne, rezervirali sobo v hotelu Park (ravno dovolj vavčerja bo za to), potem pa hajdi na proteste. Bicikelj si navsezadnje lahko izposodijo od ljubljanske mestne občine.

V nekaterih državah namesto »nastanitvenih« vavčerjev ali poleg njih uvajajo take, s katerimi si je mogoče omisliti tako ali drugačno kulturno dobrino. Kaka knjiga več bi v Spodnji Rupaveri pri Gornji Vrtači gotovo prišla prav, sploh pa je treba kulturo z umetnim dihanjem po epidemiji oživljati prav tako ali še bolj kot »gospodarstvo«, »turizem« in podobne sholastične pojme. Ampak ne pri nas. Vlada, ki v svojem prejšnjem mandatu sploh ni imela kulturnega ministrstva, se je tokrat modro in dobro odločila, da bo sklenila kompromis in imela tako, ki se ne opazi. Zares me zanima, kaj dr. Vasko Simoniti ves dan počne v službi, ko pa nikoli nič ne zine, nikoli se ne postavi na stran kulturnikov, tako je, kot da ga ni, samo knjižnično nadomestilo je pisateljem in prevajalcem poskušal vzeti. Gotovo mu je ob taki (ne)dejavnosti v tistih velikih prostorih na Metelkovi strahotno dolgčas.