Bananizacija republike

Maja Novak

3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Ihta

Kot malone že postaja pravilo, je pospešena bananizacija naše republike po svoje najhuje prizadela nas starčke. Kajti starčki hočeš nočeš nismo več posebej prožnega duha in ne maramo sprememb. Drugače rečeno, v življenju slehernega človeka slej ko prej napoči čas, ko si ne želi drugega kot miru. Da bi zjutraj ob zaspanem polaganju pasjanse spokojno srkal kavo in mislil točno na nič, namesto da preži na prve jutranje novice o tem, na kateri konkretni način bo danes šlo vse generalno narobe. Pa nas oblast ujčka, kot bi se spodobilo, ali nam dovoljuje, da bi se s tistim bednim preostankom možganov ubadali s piki in kari, ne s pričakovanjem novih vladnih domislic? Kje pa.

Tako sem v ponedeljek čemela ob radiu in čakala na nove ukrepe v boju proti valu korone. Ki sploh še ni drugi, ampak samo farsično nadaljevanje tragične zgodovine prvega. Vlada, ki se je do zdaj lahko hvalila kvečjemu s tem, da je naredila konec covidu na naših tleh, je uspešno zapackala celo to, prezgodaj razglasila konec epidemije – to se pravi, prezgodaj obvestila virus, da ga po njenem ni, prezgodaj odprla meje, tisti znameniti prelet vojaških letal nad špitali pa se je pokazal za nesmiselnega še v kakem drugem pogledu, ne le finančnem. In tako bomo prisiljeni ponavljati vajo, ki se ji reče maske, umivanje rok pa dobro pazite, kam greste.

K ponedeljkovim novicam torej. Da bi morali znova ostati doma, se ni bilo bati, saj oblast bolj kot za naše življenje skrbi za sv. Gospodarstvo, dobre odnose s Santa Croazio in zlasti za sv. Turizem, posebej še zdaj, ko je s flomastri in barvnimi svinčniki lastnoročno, brez pomoči odraslih, narisala tiste komične vavčerje. Napoved obveznih aplikacij za sledenje okuženim posameznikom (ali res samo njim?) je kajpak zazvenela srhljivo, zlasti če si pri tem pomislil na vse potencialne iz tega porojene kršitve človekovih pravic, ki so tako ali tako vladin najljubši šport, vendar prisežem, da sem že prej, preden sem zaslišala žametni, a možati glas ljubljenega govorca Kacina, nekako kar vedela, da bo temu sledilo nekaj oblasti še všečnejšega, prepoved javnega zbiranja namreč – natančneje, omejitev zbiranj na 50 ljudi »z nekaterimi izjemami«, ob čemer te »ne veljajo za zborovanja vseh vrst«. To je glede na obseg dozdajšnjih protivladnih demonstracij, na katerih so celo policaji znali našteti toliko tisočev nezadovoljnežev, kolikor imajo prstov na obeh rokah, tako rekoč isto kot prepoved.

Po novem se bo torej na Kongresnem trgu ali pod Prešernom vsak petek zbralo 50 »naših« in natanko toliko rumenih jopičev – res modro izbrana številka, saj več privržencev sedanja vlada tako ali tako nima. Rumeni jopiči navijajo zanjo (in že zato z izvirnimi francoskimi rumenimi jopiči nimajo kaj dosti skupnega), pa tudi vlada ljubi njih, čeprav se včasih po neumnem spozabijo in pozdravljajo z dvignjeno desnico. (To pravzaprav dokazuje, kako absurdno kratkovidni so: ko bi bila v drugi svetovni vojni zmagala firma Hitler, Goebbels und Söhne, bi bili rumeni jopiči, ki so gotovo – gotovo? – čistokrvni Slovenci, lahko veseli, če bi smeli v nekakšnem polsuženjskem razmerju kidati nemške svinjake. Sklicevanja na venetski izvor in ravno sorodstveno črto med njimi in črnim panterjem, ki je po Grimsovo izumrl zaradi ohlajanja Zemlje s slovenskim tropskim pragozdom vred, pač noben razumen okupator ne bi kupil.)

Ko bi bila cinična (vendar, ti, dragi bralec, veš, da nikoli nisem), bi zdaj pripomnila, da je virus živalskega izvora spet naredil uslugo virusom na dveh nogah, ki nam trenutno krojijo usodo in ki so se odločili za novo, prebrisano taktiko: zdaj jim ne kaže drugega, kot da stavijo na neposredno, fizično konfrontacijo »svojih« in tistih, ki so od vseh drugih, 50 demonstrantom ob petkih postavijo nasproti 50 razgretih glav in upajo, da bo izbruhnil pretep. Boljšega izgovora za to, da bi smeli po tem na ulice pripeljati vodne topove in po možnosti poseči tudi v druge svoboščine, na primer utišati medije, si pač ne bi mogli želeti. Na srečo so se tisti, ki niso »njegovi«, do zdaj vedli, kot se spodobi. Ker v rokah niso vihteli nič nevarnejšega od mehko vezanega izvoda ustave, niti tej vladi niso mogli dati povoda za nasilne represalije. Upajmo, da bo pri tem ostalo tudi zdaj, ko bodo demonstracije, če sploh še bodo, v komorni zasedbi.

Samo upamo lahko, ker se ozračje (drugače kot Grimsova Zemlja) segreva. Že bežen sprehod po Facebooku pokaže, da smo se Slovenci vsaj verbalno že docela strgali z verige. Ni žaljivega prilastka, ki ga nasprotniki še ne bi nadeli nam lenuhom in komunajzarjem rdečim – a žal je treba reči, da tudi »naši« komaj zaostajamo za njimi. Kultura dialoga je fuč, in če bi imela prebujno domišljijo, bi se na podlagi zmerljivk, s katerimi se obmetavamo, zlahka dokopala do prepričanja, da Slovenija stoji pred državljansko vojno.

(Čakaj … Saj moja mama trdi, da imam prebujno domišljijo …)

Nekdo bo moral znižati register, in kolikor lahko sklepam na temelju dosedanjih objav na družabnih omrežjih, to ne bodo »oni«. Pač ne znajo in kaj se tu more. Morali bomo biti mi. Doma sicer ne smemo ostati; vsaj tistih 50 nas mora na ulice, demonstracije pa morajo biti tudi v prihodnje dostojanstvene. Kar pa se Facebooka tiče: preden pritisnemo na besedo »objavi«, preberimo napisano za sabo (celo kaki jezikovni napaki se bomo tako izognili) in se vprašajmo, ali nismo morda kljub vsemu pretiravali. Tudi janšisti so ljudje. Ravnajmo z njimi v skladu s pregovorom: »Oni« nas z verbalnim kamnom, »mi« njih z verbalnim kruhom. Samo tako je mogoče upati, da se bomo brez tragedij prebili do kakršnihkoli volitev. Prosim, v imenu nas starčkov. Če komaj še zberemo dovolj moči za sledenje poročilom o protikoronskih ukrepih, si lahko mislite, da nimamo moči za poročila o nasilnih pouličnih bojih.