Brodolomci

Maja Novak

5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Ihta

»Spoštovani. Zaradi epidemiološke situacije v Sloveniji je vaš pregled odpovedan. Zdravnica vas bo kontaktirala po telefonu. Hvala za razumevanje, CIP,« je sporočil esemes.

Prosim, ni za kaj. Šala je v tem, da bi na pregled pri psihiatrinji, ki je odpadel zaradi epidemioloških razmer v Sloveniji, morala prav zaradi epidemioloških razmer v Sloveniji. Strah me je pandemije. Bojim se angleškega seva. Aja, pa potresov. In lastne sence. Ko bi mi v moji samoti pot kdaj prekrižala kakšna mačka, bi se verjetno ustrašila tudi mačke. Za hudo anksiozno motnjo trpim in zares potrebujem zdravniško pomoč.

Psihiatrinja me je v resnici poklicala. Bila je zelo prijazna in dovolila mi je, da sem ji narekovala nakupovalni seznam zdravil, ki bi mi po moji presoji pomagala. Ampak noben telefon in nobena kemija ne moreta nadomestiti pogovora v živo.

Pa bi ga bilo mogoče organizirati! Če lahko učitelji vsak ponedeljek pred vstopom v učilnico opravijo hitri test, bi ga lahko pred srečanjem z zdravnikom opravil tudi pacient. Sicer pa, kar šport poglejte. Ta se kljub koroni nadaljuje, čeprav Val 202 vsak dan okoli devetih in petnajst poroča o tekmah, ki so bile odpovedane, ali športnikih, ki niso nastopili, ker je bil ta ali oni test tekmovalcev ali trenerjev pozitiven. Ko bi hotela biti hudobna, bi rekla, da športniki cepajo, kot da bi živeli v domu za starejše občane. Ampak šport se kljub pogostim okužbam v tej panogi nadaljuje, ker za to obstaja interes. Za ustrezno zdravljenje ljudi z duševnimi tegobami ga očitno ni. Prav tako ga ni za šolanje vseh otrok v vsaj približno normalnih razmerah, saj je to, po vsem sodeč, manj pomembno od športa.

Življenje v času sodobne kolere rine dalje, ne posebej hitro, a vztrajno orje skozi valove kot kak utrujen parnik in za sabo v brazdi pušča naplavine ter brodolomce: obstrance, neprilagojene, bolnike, neiznajdljive, zbegane, prestrašene, revne, žrtve domačega nasilja, mladostnike, starce in kar je še ranljivih skupin prebivalstva. Mladostniki se nam vsaj smilijo. Ne mine teden, ne mine dan, da mediji ne bi poročali o njihovih stiskah zaradi puščavniškega življenja pod domačo streho in šolanja na daljavo. Pa je pred njimi še vse življenje, v katerem si bodo ob ustrezni pomoči lahko opomogli od današnjih travm. Kaj pa bo s tistimi, ki se jim čas izteka? Le redko zasledim, da bi se komu smilili ostareli.

Tudi te pesti kup težav. Ena od teh je, da smo v obdobju, ko se je večina družabnega življenja, uradnih opravkov in seveda nakupov preselila na splet, marsikateri med njimi pa ni vešč računalnika. Za to ti sploh ni treba biti Metuzalem. Sama pri šestdesetih računalnik bolj ali manj uporabljam kot pisalni stroj. Konec vrstice sicer ne pritisnem na »enter«, kaj dosti pa mi tudi ne manjka. Moja mama ne zna nakupovati prek spleta, pa če jo ubiješ, ne ona ne jaz pa ne znava plačevati položnic prek e-banke. Prepočasni sva, da bi jih lahko pravočasno izpolnili z vso tisto rajdo številk. Njej se jih kljub petinosemdesetim letom posreči znebiti na bankomatu, jaz pa sem na začetku sedmega desetletja življenja celo za to prenerodna. Obe bi raje zavili v resnično trgovino, kjer bi si želeno blago lahko natančno ogledali in ga otipali, namesto da se je treba orientirati zgolj na podlagi s fotoshopom obdelane sličice na računalniškem zaslonu. Tako sem si omislila že nekaj mačkov v žaklju. Ne, življenja v živo nama ne more nadomestiti noben stroj, to pa velja celo za nekatere, ki so mlajši od mene. Naplavine smo, brodolomci, saj pravim.

Če lahko učitelji vsak ponedeljek pred vstopom v učilnico opravijo hitri test, bi ga lahko pred srečanjem z zdravnikom opravil tudi pacient. Kar šport poglejte. Ta se kljub koroni nadaljuje.

Tendenca, da pri krmarjenju parnika skozi valove pandemije zanemarjamo starejše, je postala res skrb zbujajoča nekako v času uvedbe – in gromoglasnega oglaševanja – aplikacije #ostanizdrav, ki naj bi omogočala prestopanje občinskih mej. Nihče se ni vprašal, kako si jo bodo naložili tisti, ki nimajo pametnega telefona. Precej starejših, ki jih poznam, ga noče imeti. Artritični prsti težko brskajo in kljuvajo po zaslonu, laže si je pomagati s starim telefonom »na gumbe«. Tako so starejši obsedeli doma, celo če bi bili lahko sicer za silo mobilni, to se pravi, če bi našli dobro dušo, ki bi jih z avtomobilom zapeljala, denimo, iz Logatca na Vrhniko.

Podobno marsikdo med njimi ne bo mogel v Avstrijo, celo če bi moral. Obrazec za obvezno registracijo pred prestopom meje je mogoče najti na spletu. Ovira številka ena. Sama sem jo nekako premagala in odkrila tisto križanko, v katero je treba vnesti prava gesla, če želiš potovati. V nemščini je, te pa ne znam. Nekje sem sicer zasledila podatek, da je obrazec na voljo tudi v angleščini, a do njega nisem prodrla niti mi ne bi pomagal, če tudi angleščine ne bi govorila – kot je ne govorijo generacije, ne veliko starejše od moje. Ovira številka dve. Predme in druge, ki smo vstopili v domnevno zlato tretje življenjsko obdobje, življenje postavlja oviro za oviro in zdi se, da nikomur ni kaj prida mar, kako jih bomo preplezali.

Ko bi hotela biti res cinična, bi mi morda celo padlo na pamet, da starejših občanov niso prvih cepili zato, ker so njihovi domovi žarišča okužbe – to bi bilo logično, logiko pa v tej državi sicer pogrešam –, temveč zato, ker so priročni morski prašički. Nihče ne bi žaloval za njimi, če bi poskus šel po zlu, samo pokojninska blagajna bi si oddahnila ob vsaki smrti. Nihče ne bi opazil, da jih ni več med nami. Že zdaj, ko še smo, nas opaža komaj kdo. Samo brodolomci časa smo, vsak na svojem samotnem otoku, in nobenega jadra ni na obzorju, ki bi dajalo misliti, da nas kdo prihaja rešit iz naše samote, izoliranosti in stisk. Pa se bodo vendar nekega dne vsi postarali in obnemogli – tudi kapitani današnjega sveta. Ali v svoji neznanski modrosti kdaj pomislijo na to, zdaj, ko bi bilo svet še mogoče urediti tako, da bi bil prijaznejši do brodolomcev vseh vrst?