Bojmo se vojne!

Jože Vogrinc

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Javna pamet

V medijih EU prevladuje propaganda za »vojno proti Putinu«. Širi se nezadrževano zaničevanje Rusije in vsega ruskega. Tudi v Sloveniji pomagajo kuriti kres ugledni politiki in kulturniki, še celo upokojeni diplomati. Njihov spomin ne seže do laži, s katerimi so ZDA s podporo EU zažgale Irak in Afganistan. Ne opazijo praktičnega uničenja Iraka, Afganistana in Sirije, ki je rezultat vojn – ameriških, Natovih, evropskih in zato tudi »naših«.

Sprenevedanje »naših« elit in njihovih medijev je mogoče samo zaradi nečesa, kar je še veliko slabše in veliko nevarnejše. To pa je dejstvo, da je Evropa pozabila, kolikšno zlo je vojna.

Ne slepimo se: samo na Balkanu so naše generacije doživele vojno. V EU begunce z vojnih območij kjerkoli v svetu, pa najsi so iz Bosne, Sirije ali Mjanmara, obravnavajo in sprejemajo, kakor da so prišli z nekega drugega planeta, kjer je vse drugače kot »pri nas«. Ne glede na to, ali so sprejeti sočutno in sprejemajoče ali so zavrnjeni kot grožnja »našim vrednotam«, je podlaga odnosa globoka vera, da se »pri nas kaj takega ne more zgoditi«. To je strahotna utvara!

Dejstvo je, da se velikanska večina Skandinavcev ali Nemcev, Angležev ali Francozov, Špancev ali Italijanov vojne ne spominja več. Predolgo je že od takrat, svet se je premaknil drugam, kot je znano iz Gospodarja prstanov. Nacionalisti, šovinisti, fašisti se igrajo z vžigalniki, ker mislijo, da so v nevarnosti kvečjemu njihovi prsti. »Spominjajo« se davnih krivic, storjenih domnevnim prednikom, ne bolijo pa jih rane, ki jih aktualne vojne zadajajo »drugim«.

Tudi na začetku prve svetovne vojne, po dolgem obdobju relativnega miru v srcu Evrope, je na obeh straneh vladala vojna vnema. Končala se je z desetinami milijonov žrtev, trpljenjem in revščino, strahom pred revolucijo in negotovostjo, ki se je razpletla v še eno svetovno vojno, še hujšo od prejšnje. Leta 1914 je od zadnje evropske vojne minevalo 43 let. Leta 2022 je od konca druge svetovne vojne minilo 77 let. Kaj bi utegnila biti vojna v tretjem tisočletju, o tem imamo še manj pojma, kakor so ga imeli spomladi 1914 o strahotah vojne v 20. stoletju. Imela se je šele zgoditi.

Požar na Krasu je dovolj dober zgled, da si začnemo predstavljati vojno po dolgem obdobju miru. Nakopičila se je vnetljiva snov, nastopili sta dolgotrajna suša in vročina, zapihal je močan veter z ene strani in potem z druge … Nihče si ni predstavljal razsežnosti, ki jo bo dobil požar.

Ta začetna slika pa še zdaleč ni dovolj zapletena, predvsem pa ni dovolj grozljiva. Požarišče zeleni, pešci in kolesarji pasejo radovednost na poteh proti Cerju in Kremenjaku in sedajo na Boroevićev prestol. Dobro bi se bilo spomniti, da je bilo požarišče na Krasu fronta v prvi svetovni vojni.

Vojna po dolgem času je nepredstavljiva za vse, ker nihče ne ve, kako se bodo nakopičena nasprotja v svetu, med posameznimi državami in tudi znotraj posameznih družb zapletla in preobrazila, ko se vojna ne le začne, pač pa dobro ogreje, in se začne razvijati po svoji logiki. Te logike namreč ne obvladuje nihče. Ne obvladujejo je strategi in poveljniki vojsk, še manj pa politiki, ki so se po nesreči znašli na odgovornih mestih v situaciji, za katero niso niti najmanj usposobljeni, da bi jo znali razplesti.

Bistvo logike vojne po dolgem obdobju miru je, da so posledice popolnoma nepredvidljive za vse udeležence. Nepovraten korak ene strani v boju prisili drugo k odgovoru, ki je nepovraten za eno potezo več. Zadeva se potencira z vsako naslednjo potezo. Države in njihovi prebivalci so v položaju, ki še najbolj spominja na kotel ali na mlin za odpadke, kamor se zmeče vse brez razlike in kjer se ve samo to, da nič ne bo prišlo ven nepoškodovano. Običajna izkušnja vojne je, da se odločevalci znajdejo v položaju, ko morajo sprejemati odgovornost za dejanja, ki so v najglobljem nasprotju z njihovim prepričanjem in njihovo vestjo. Najbolj elementarna izkušnja vojne za navadne ljudi je občutek popolne izgube moči, da bi obvladovali svoje življenje. Usoda njihovih bližnjih in njih samih jim je spolzela iz rok.

Nihče v resnici ne ve, pri katerem koraku vojne smo. Dejansko se vojna začne pred vojno napovedjo ali pa brez nje. Kar namočeni ste vanjo. Kdo je začel vojno? Kdo je kriv zanjo? Ali smo »mi« (kdorkoli pač to je) že v vojni ali še ne? To so napačna vprašanja. Pravo vprašanje je, ali se je še mogoče ustaviti. Ali je mogoče identificirati glavna nakopičena nasprotja in se pogovarjati o njih z drugo stranjo?

Bojim se, da je prepozno. Putinova Rusija se je lotila vojne, ki je bila izgubljena že pred začetkom. Že Napoleon je zamujal za zgodovino, ko je mislil, da se ozemlja zavzemajo z vojsko. Kapital zavzema trge in potrošnike. Vojna je samo eno izmed sredstev za business as usual. Putin je v zamudi za več kot 200 let. Za globalni trg pa je Rusija izziv, ker ji vladajo domači »oligarhi«, ne oligarhija globalnih korporacij. Putinova »posebna operacija« je priložnost, da si globalni oligarhi, ko se bo omejena vojna končala, razdelijo bogastvo od Kaspijskega in Črnega morja do Arktike, od Baltika do Beringove ožine. Medtem se je EU popolnoma podredila strategiji ZDA in se obsodila na pasivno vlogo v vojni, ki je povsem v nasprotju s strateškimi interesi Evrope in Evropejcev in onemogoča reševanje dejanskih problemov človeštva, predvsem odpravljanje okoljske krize. Soglašam s tistimi, ki se bojijo, da se je EU obsodila na zaton in morda tudi na razpad.