Komentar / Kdo je res skrajen?

Janko Lorenci

28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Kolumna

Zemlja se neusmiljeno segreva naprej. Morska gladina se zato zvišuje, ozračje postaja divje, ledeniki, ki skrbijo za vodo in hrano milijard ljudi, se talijo. Biblijske suše, poplave in viharji pestijo nekoč mile dele sveta. Napovedi znanosti so črne – podnebna kriza ogroža našo civilizacijo.

Krizo povzroča človek. V družbi pa potekajo procesi, ki uničevanje nature še pospešujejo. Verbalna in dejanska zagnanost, ki je nekaj časa intenzivno poganjala zeleni prehod, ugaša. Znamenj tega pešanja je veliko.

Ena. Zelene stranke, nekoč povsod v razmahu, so očitno presegle zenit; kjer so bile močne in etablirane, so postale manj radikalne, drugod, tudi v Sloveniji, so ostale šibke in brez vpliva.

Dve. Ekološki aktivisti postajajo državni sovražnik številka ena. Zakonodaja se povsod zaostruje, sodišča ekoaktiviste obravnavajo vedno strožje, jim izrekajo dolge zaporne kazni. Greenpeaceu v Ameriki je sodišče nedavno naložilo velikansko denarno kazen. Za to očitno represijo, ki hoče sistematično onemogočiti ekološko civilno nepokorščino, tiči strah pred množenjem in radikalizacijo ekoaktivistov. Strah, da se bodo ravnali po knjigi Kako razstreliti naftovod Andreasa Malma, Šveda, ki zagovarja nasilje, vendar ne proti ljudem, ampak proti lastnini, denimo naftovodom. To pa je v neoliberalnem kapitalizmu enako hudo ali hujše kot jemanje življenj.

Tri. Svet pada v nov, divji krog oboroževanja. Histeriji je podlegla tudi Unija, ki pravi, da se bo tako zavarovala pred Rusijo in osamosvojila od Amerike. Toda Rusija je resno ne ogroža, osamosvojitve od Amerike pa oboroževanje brez zasuka k suverenosti v evroglavah ne bo prineslo. Velikanski izdatki za orožje bodo upočasnili zeleni prehod, oskubli socialo in tako koristili skrajni desnici, hkrati pa kotili nove vojne, saj orožje mora biti porabljeno, da lahko orožarski koncerni cvetijo naprej.

Štiri. Nadaljuje se hinavščina političnih »elit«. Vedno pogosteje trdijo, da si učinkovitega zelenega prehoda ne moremo privoščiti, ker tega ne prenese mali človek. V resnici takemu prehodu nasprotuje velika večina kapitala, politika pa mu sledi. A res se proti skrbi za okolje obrača tudi povprečen državljan, ujet v odvisnost od trga dela in potrošništvo, saj bi ga ta skrb materialno prizadela. Za korenit zeleni prehod ga bo mogoče pridobiti le, če bo družba pravičnejša, če bodo, na primer, krepko obdavčene naftne korporacije in bogataši, ki onesnažujejo okolje tisočkrat bolj kot ti ali jaz.

Pet. Dramatično se spreminja sama politika. Tudi na Zahodu, ki je izumil liberalno demokracijo, napredujejo avtokrati in skrajna desnica, tista, ki podnebno krizo zanika ali minimizira. Zmerna politika, izrazito statusquojevska, je pretežno še na oblasti, a se skrajnežem prilagaja ali jih celo posnema. Če bi jih hotela ustaviti, bi se morala predvsem otresti svoje prepletenosti s kapitalom. To pa ne gre, ker se bolj identificira z njim kot z ljudstvom. Tudi zato je sistem neoliberalnega kapitalizma – poglavitni posamični vzrok vedno bolj iz tira vrženega sveta – tako trpežen. Njegov izdelek so tudi trumpi na vseh meridijanih.

Vsi ti procesi so ekološko problematiko – ključno za preživetje znosne civilizacije – potisnili globoko v ozadje. Trump je personifikacija ne povsem novega, a zdaj do konca razgaljenega duha časa: pravila so zato, da se kršijo, odločata brutalna moč in sila. Surovost družbe in čedalje surovejše reakcije narave sta povezan, medsebojno pogojen fenomen. Zato se pospešeno pogrezamo v podnebno in druge okoljske krize, te pa tolčejo nazaj po družbi. Svet se razvija nevarno, retrogradno.

Drži, da obnovljivi viri naglo napredujejo in da jih zdaj, ko politična zelena zagnanost popušča, k sreči poganjajo tudi ekonomski interesi. A ta napredek je očitno prepočasen, saj se segrevamo naprej. Ponovimo, ker je pomembno: diktature lahko propadejo, demokracije si lahko opomorejo, spremembe v naravi pa se akumulirajo in lahko – ne za večno, vendar pa za tisočletja in več – postanejo nepovratne in za sedanjo civilizacijo usodne. Zato časa za zeleni prehod obupno zmanjkuje in zato je tako pomembno, da se trumpizmi, putinizmi in janšizmi vseh vrst ne spustijo na oblast ali da se njihova vladavina vsaj čim bolj skrajša.

Z drugimi besedami: upiranje skrajnežem je tudi trud za (ekološko) preživetje. Gre pa hkrati za upiranje sistemu, saj je sistem tisti, ki z obrambo statusa quo producira skrajneže in uničuje okolje. Kako ga spremeniti, je odločilno vprašanje tega stoletja. Sodobne družbe nanj za zdaj očitno nimajo odgovora. Jih bodo k zasuku prisilile šele polno razvite okoljske katastrofe? A takrat bo pozno, morda prepozno.

Zato Malmovi ekoaktivisti niso teroristi, norci, fanatiki, ampak v glavnem mladi ljudje, ki vse nas svarijo, naj se, dokler je še čas, zmigamo in uprizorimo kolektivni ekološki silobran. Gotovo imajo neskončno bolj prav kot politiki in sodniki, ki aktiviste pošiljajo v ječo. Ko se podnebje lomi, so resnični skrajneži taki politiki in taki sodniki.