Vsak dan kmetija manj

Janko Lorenci

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Kolumna

Majhna vojska koalicijskih poslancev je prejšnji teden vložila zakonsko dopolnilo, s katerim bi odpravili odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč. Zaradi pritiska javnosti se je nato koalicija popolni odpravi odškodnin odrekla, vendar bodo verjetno ostale simbolične. Če bo predlog sprejet, bomo zidali še več, obdelovalne zemlje bo še manj, domača hrana bo še dražja.

Gre za enega najbolj kretenskih, najbolj neodgovornih predlogov naših vrlih deputatov in še en dokaz, kako zaostala oblast nas vodi. Kajti že zdaj smo po površini obdelovalne zemlje na prebivalca povsem na dnu evropske lestvice in glede oskrbe s hrano med najbolj ranljivimi državami v Evropi.

Prehranska samooskrba se v globaliziranem svetu na prvi pogled zdi izraz avtarkije. Hrane je veliko, je razmeroma poceni, težav z uvozom ni. Toda zaradi podnebnih sprememb, manjšanja zalog vode, krčenja in kemizacije obdelovalne zemlje, draženja nafte, rasti prebivalstva … bo hrana, tudi če je bo še dovolj, bistveno dražja. Prihodnost, pravi veliko strokovnjakov, bo sklenjena vrsta kriz in prehranska bo med vsemi morda najhujša.

Razumno samooskrbo se gredo vse pametne države. Gre za varnost, za normalen odziv na prihajajoče nevarnosti. Drugič, če se račun dolgoročno kolikor toliko izide, pametna nacija prednostno uporablja domače vire. Tretjič, znanja, ki ga imaš, ne vržeš stran. Mi smo skromno obdarjeni tudi s to dobrino. Skratka, pri samooskrbi gre za pametno uporabo tistega, kar potrebuješ, imaš in znaš.

Bistveno je, da kmetijstvo, vir samooskrbe, poleg hrane prinaša vrsto posrednih koristi. Povezano je s kulturno krajino, ta pa s turizmom in tudi z lepoto, če hočete; veriga med pridelovalcem in končnim potrošnikom je kratka, zato so transportni stroški in emisije manjši; kmetijstvo ustvarja delovna mesta, skrbi za obnovljive surovine itd.

Toda stopnja naše samooskrbe je porazno nizka. V povprečju pridelamo za lastne potrebe le kako polovico hrane. V prašičereji je bila samooskrba pred leti 70-odstotna, zdaj se je zmanjšala pod 35 odstotkov. Gozd je nekoč dajal delo 40 tisoč ljudem, zdaj le še 10 tisoč. Skoraj popolnoma smo odvisni od tujih semenskih bank.

Klavrna podoba samooskrbe je posledica geografije, razdrobljenega lastništva zemlje, preobilja občin, ki vsaka mešetari z zemljo in bi hotela svojo industrijsko cono, pritiska multinacionalk in zarukanosti politike. Dobro zemljo lahkomiselno pozidavamo, jo zastrupljamo, z njo špekuliramo, jo pustimo, da se zarašča. Tako na dan izgubimo za majhno kmetijo rodovitne zemlje. Z njo ravnamo, kot da bi bili veliki kakor Amerika in ne homo sapiens, ampak muha enodnevnica.

Zmanjševanje samooskrbe je eden izmed simptomov krčenja Slovenije – dejstva, da skromnih virov, ki jih imamo, ne izrabljamo, ampak jih celo uničujemo. V isti sapi izgubljamo potenciale v industriji, kmetijstvu in znanju, iz teh praznin pa raste malo novega. Pobuda 40 poslancev drastično kaže, da smo, pod to oblastjo še zlasti, zaostalo vodena, nerazsvetljena država.

Na stare kmetijske grehe socializma se čedalje bolj lepi neoliberalizem z logiko, ne počni ničesar, kar se ne splača tu in zdaj. Kmetijstvo (sicer tudi samo polno slabosti) za tako miselnost in njene aktiviste ni zanimivo, je prej ovira. Zato bi moralo biti posebna skrb države. Toda politika je intimno zavezana kapitalu, sebi in praznemu razvojnemu megalomanstvu, od Teša do vere v vseodrešujočo visoko tehnologijo. A kot ne bomo nikoli imeli prostranih prerij, tudi nikoli ne bomo močni v visoki tehnologiji.

Še nekaj je. Samooskrba je tesno povezana s hotenjem prebivalstva, da kupuje domačo hrano. To je odvisno zlasti od tega, na kakšnem glasu je in kakšna je njena cena. Če je kmetijstvo zanemarjano, prepuščano eni stranki, če se pozablja na vse njegove številne kolateralne koristi, je domača hrana praviloma dražja od uvožene. Dražijo jo še druge reči, od toleriranih kartelnih dogovorov velikih trgovcev do grozeče prodaje Mercatorja, ki bo neizbežno poslabšala položaj kmetov, s tem pa tudi samooskrbo. Za prodajo Mercatorja so/bodo krivi (Janševe) politične spletke, tajkunstvo, slepota bank in še kaj. Tako nastajajo nepopravljivi začarani krogi.

Vendar ne gre samo za ceno. Gre tudi za to, koliko slovenski potrošnik zaupa domačim izdelkom, domačim ustanovam, lastni državi. In tudi tu smo v godlji. Z drugimi besedami, domače hrane jemo malo in vedno manj tudi zato, ker vedno manj zaupamo vsemu, kar je slovensko. Od bank prek politike do hrane. Akcije Kupuj slovensko lahko uspevajo le, če uspeva Slovenija in če tej Sloveniji kot organizirani tvorbi kolikor toliko zaupamo. Patriotizem gre tudi skozi želodec.

Usihanje naše samooskrbe ni rezultat strateškega premisleka, češ hrana je ta čas globalno še poceni, namesto kmetijstva bomo zdaj pospeševali druge dejavnosti. Nazadovanje samooskrbe pomeni zgolj to, da padamo, nazadujemo kot celota.

Razumna lokalna samooskrba bi bila pri nas še mogoča, marsikje po svetu pa ni več. Glede hrane prihajajo, kot rečeno, skrajno negotovi časi. Kmetijstvo bo na udaru prvo, čeprav je nepogrešljivo. Mi pa ga polagoma uničujemo – njegove naravne in človeške temelje.

Človeka navdaja tesnoba, ko vidi temačne globalne napovedi, država, v kateri živi, pa se razvija prav nasprotno, kot bi se morala. Pri tem je slišati dovolj tehtnih opozoril. Toda politika, kot da je gluha. Kaže, da bo treba ustreliti s topom, da bo kaj slišala. Ustreliti kam?