Couple penal

Janko Lorenci

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Kolumna

Tudi razvpiti primer Tovšakove priča, da so se naši menedžerji iz nekoč opevane menedžerske elite spridili v brezdušne kramarje. Celo po lastnih priznanjih (anketa Ernst & Young) je korupcija med njimi del normalnega poslovanja.

Drame mnogih podjetij se končujejo tako, da so podjetja uničena, njihovi menedžerji pa postanejo lastniki novih firm ali ostanejo premožni. Za premoženje se jim ni bati celo, če so obsojeni – zavarovali so ga s prepisi na sorodnike in prijatelje ali z umetnimi dolgovi na nepremičnine. Država pa onemoglo zija vanje – ker zakone za elite pišejo elite.

Skratka, menedžerji so soavtorji krize in hkrati njene žrtve. Politika jih je pred izbruhom krize spravljala v privatizacijske skušnjave, v letih krize pa podjetja pušča umirati ali prehajati v tujo last. Kot pravi KPK, je ustvarila napol skorumpirano ureditev in skušala gospodarstvo vseskozi držati v stanju odvisnosti.

Menedžerji so sprejemali to igro brez odpora, malo iz strahu, malo iz koristoljubja. V novejšem družbenem vrenju jih ni slišati. So sila statusa quo, ki vedno podpira vsakokratno oblast in neoliberalno zaostrovanje.

S krizo je ves ceh, nekoč kovan v nebo, v očeh javnosti povsod na Zahodu postal poosebljenje individualnega pohlepa in roparskega kapitalizma. Toda eno je javna osramočenost, drugo odnosi s politiko; država je na račun množic velike sisteme praviloma rešila, zdaj pa gre vse znova kot prej: bajno visoke plače menedžerjev in poslovanje po starem.

Slovenska zgodba je nekoliko posebna. Politika je pri nas ostala tata mata, gospodarstvo ji je podrejeno, a ni nedolžno. To je nekakšen couple penal – v kalnem so zlasti okoli privatizacije ribarili eni in drugi. Menedžerji so sozaslužni za zgodbo o uspehu, a sokrivi za njen klavrni konec. Iz klasičnih old boys so se polagoma spreminjali v novodobne menedžerje brez socialne občutljivosti in brez čuta odgovornosti za dolgoživost svojih podjetij, še manj za širšo družbeno odgovornost. Največji pospešek je ta proces doživel s spornimi menedžerskimi prevzemi v prvem Janševem mandatu. Menedžerji so bili pod političnim pritiskom, oblasti so deloma stregli, se s prevzemi in pletenjem mrež deloma branili, hkrati pa so se predali pohlepu.

V politekonomski sferi je zgoščene daleč največ družbene moči, a to je nezdrav, bolan preplet dveh področij, ki generira bolezni v celotni družbi. V odmevnem primeru Tovšakove skuša politika odgovornost za bolno politekonomijo prevaliti na sodstvo, sicer dolgo mrtvoudno in s tem sokrivo, a v primerjavi z drugima dvema vejama oblasti še najbolj nedolžno.

Na kriznem politekonomskem področju se bo moralo nekaj temeljito spremeniti. Politika bi se morala najprej odreči neoliberalnemu vzorcu razvoja, saj dolgoročno uničuje družbo, hkrati pa razčistiti načelni odnos do podjetij in sistemov v državni (javni) lasti in opustiti politikantsko poseganje v gospodarstvo. Državna lastnina sama po sebi ni problem, problem je, da je slabo upravljana, ker hoče politika iz nje vleči koristi, ki ji ne gredo. Njena razprodaja bi bila kapitulacija politike pred lastno nesposobnostjo in koruptivnostjo.

Gospodarstvo pa mora vedeti, da ni pomembna samo njegova konkurenčnost, ampak tudi družbena odgovornost. To med drugim pomeni skrb za dolgoročno preživetje podjetij, za odpuščanje le v skrajni sili, ne zgolj zaradi višanja dobičkov, plačevanje davkov v Sloveniji itd.

Tako naj bi bilo, a ta naj se vztrajno izmika. Obvladujejo nas zanikrne elite, to je poglavitni slovenski problem. Če bosta obe najmočnejši ostali nespremenjeni in v enakem objemu, smo obsojeni na stagnacijo in nazadovanje. A premikov je, če odštejemo proteste, malo ali nič. Kriza ni vrhov družbe doslej v ničemer presnovila.

Menedžerski sloj je v velikem delu problematičen, zdelan, skvarjen, vendar nepogrešljiv. Bavčarjem in šrotom raznih kalibrov bi bilo treba ostro soditi in seči tudi po njihovem prigrabljenem premoženju (sodstvo je to vsaj nakazalo). Res so mnogi menedžerji tudi v krizi pokazali sposobnost in spodobnost, toda ostajali so v senci in molčeči. Res je, da ne v politiki ne v gospodarstvu niso vsi enaki. Vendar je skrajni čas, da pozitivci z dejanji in izločanjem največjih negativcev dokažejo svojo različnost.

To vedno bolj velja tudi za sedanjo oblast. Napovedujejo se nam dolgotrajne težave, politika sedanje vlade pa je, še zlasti po klavrnem in škodljivem premierkinem kozolcu glede fiskalnega pravila, čedalje bolj podobna zgrešeni politiki Janševe vlade in vlad v kriznih mediteranskih državah – ubogati »nemško« EU in svojo z neoliberalizmom okuženo pamet, ostro varčevati in se polagoma krčiti v nemočen ocvirek. Če tej samomorilski smeri prištejemo še vsebinsko kastracijo referendumov, je ta oblast na najboljši poti, da postane notranja, domača trojka. Še posebej sumljivo je, da začenja etablirana politika v zadnjem času v pomembnih rečeh tesno sodelovati (obe ustavni spremembi, pritisk na sodstvo, odnos do EU).

To je morda začetek konca te vlade, morda pa tudi statusa quo. Protesti, tačas utrujeni, se bodo v zaostreni krizi obnovili v resnejši obliki. Politiki in menedžerji naj si ne domišljajo, da lahko vse druge spravijo v hudo stisko in sami preživijo v miru in obilju. V nečem pa so, kako tolažilno, zelo podobni navadnim državljanom: nimajo kam zbežati. Tu ne ostajajo zato, ker se podarjajo domovini, ampak ker drugod po njih ni povpraševanja. Hendikep je čedalje bolj že to, da so iz Slovenije – Slovenije, kakršno so ustvarili sami.