Brbotanje

Janko Lorenci

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Kolumna

Ni vseeno, kako se v državi čustvuje na množični ravni. Tega emocionalnega valovanja seveda ni mogoče znanstveno zmeriti, ankete, knjige in prebivanje v skupnosti pa nam o tem nekaj le povedo. Na splošno se zdi, da v deželi ta čas prevladujejo veliko nezadovoljstvo s sedanjostjo, negotovost in strah pred prihodnostjo ter zmeda glede vseh treh časov, tudi glede preteklosti.

Javno razpoloženje je posledica ekonomskega, socialnega, političnega … dogajanja zlasti v lastni državi. Izrazito dogajanje povzroči izrazito čustvovanje, ki se lahko nekako osamosvoji in vpliva nazaj na realno dogajanje. To se rado dogaja v krizah, se pravi tudi zdaj.

Naraščanje slabih čustev je v tesni zvezi z materialnim nazadovanjem. Veliki večini državljanov se zdi, da postajajo manj varni. To je povezano z upadanjem zaupanja v delovanje sistema, politike, ustanov (ogroženost javnih služb, šibka pravnost, klientelizem …), vsaj toliko pa tudi z delom. Mnogi so ga izgubili ali ga ne morejo dobiti, vedno bolj negotovo pa je tudi za tiste, ki ga imajo. To čutijo proletariat, prekariat, srednji razred – vsi, ki si vse v življenju pri-delajo in z delom merijo tudi svojo (ne)uspešnost. Ta ogroženost dela je velikanski vir frustracij.

V zgodnji poosamosvojitveni Sloveniji je kljub hudi ekonomski in socialni krizi vladal veder optimizem. Javno razpoloženje torej nikakor ni odvisno samo od gmotnega položaja, ampak včasih še bolj od zaupanja v elite, ureditev, prihodnost. V tisti Sloveniji se nam je godilo bistveno slabše kot danes, počutili pa smo se neprimerno boljše.

Iz te prve velike krize in zgodbe o uspehu, ki ji je sledila, smo prišli samozadovoljni, brez spraševanja o velikih dilemah, nesamokritično otopeli. Sledila je faza stopicanja na mestu in kopičenja kriznih vzrokov, ki pa so bili ignorirani, ker smo si, kot ves Zahod, umišljali, da je nenehen napredek zagotovljen in da živimo v najboljšem možnem sistemu (liberalni demokraciji). Z izbruhom krize je začelo relativno zadovoljstvo kopneti, zdaj pa do vratu tičimo v emocionalni godlji; samozadovoljstvo se je sprevrglo v kritikastrstvo, zanikanje avtoritet in odsotnost zaupanja v karkoli in kogarkoli.

V takem položaju je čustvena in miselna zmeda neizbežna. To velja celo za zloglasni neoliberalizem. Res je to surov, za množice uničevalen model, toda pri nas (in v podobno nerazvitih okoljih) je še bolj strupen, ker odlično kopulira s siceršnjimi spačenji v politiki, gospodarstvu itd. Neoliberalizem v nagnitih državah je posebej pasji. Zdaj je načeloma razgaljen, ožigosan, po malem že dežurna zmerljivka. Tako inflatoren lahko kot negativna, svarilna oznaka deluje le, če sproti tolmačimo, kako deluje in učinkuje. Ker je takega tolmačenja malo, se neoliberalizem kljub krizi še krepi. To seveda ni edini vzrok njegove trdoživosti.

Včasih skoraj fizično začutiš, da smo drug do drugega čedalje bolj ostri, osorni, celo sovražni. V zraku so negotovost, nezadovoljstvo, zavist, strah pred tem, kaj bo. Novi val izseljevanja je ena izmed posledic tega grdega emocionalnega brbotanja, po svoje pa del tudi najslabšega možnega procesa – sprijaznjevanja s krizo in nazadovanjem. Kdor se izseli, je v bistvu prepričan, da se tu, v domovini, ne da nič spremeniti, in raje odide v novo negotovost.

Tudi zato je v tej mešanici razpoloženj najbolj pozitivno čustvo jeza, izražena med drugim z vstajami. Jeza sili v aktivnost, sprijaznjevanje v pasivnost. Delež jeze v paleti čustev verjetno narašča in to je dobro. Vendar je ta jeza precej slepa, hkrati pa v glavnem puhti v prazno. Kriza ustvarja velik prazen prostor za razumsko in čustveno identifikacijo, vendar se jeza in z njo povezana pogojna angažiranost nimata česa oprijeti: starega (političnega, ekonomskega itd.) nočeta, novega pa ni ali ni zelo obetavno. Alternativa ni tega vakuuma doslej niti približno zapolnila, nasprotno, navzočnost v njem morda celo izgublja. Zaradi tega bi ji morali zazvoniti vsi alarmni zvonci.

V tej praznini in nemožnosti identifikacije se – kako neumno in škodljivo – ljudstvo, različne družbene skupine in navsezadnje tudi neštevilni posamezniki mikastijo med seboj in nasedajo politiki deli in vladaj. Namesto samoumevne zapovedi časa – solidarnosti in povezovanja šibkih, odvisnih in ogroženih – se družba še naprej drobi. Izseljujoči se ljudje imajo prav in nimajo prav. Ali ne bi bilo namesto individualnega bega logično, da si prekariat, v katerem menda mrgoli inteligence in ki je prav zaradi popolne razbitosti tako nemočen, ustvari združenja, se poveže s proletariatom in sindikati, oboji z alternativo, ta pa med seboj. Itd. Itd.

Toda tako povezovanje ostaja šibko in to je eden bistvenih razlogov, da družbena razmerja moči ostajajo enaka in da se ne spremeni nič. No, že zgolj nakazano, bolj ali manj spontano sodelovanje različnih skupin in posameznikov – vstaje – je pokazalo, kaj se da doseči na ta način – družba je kihnila in Janšo je odneslo.

Zgolj korakanje po ulicah, ki lahko začasno, kot so lahko samo začasne tudi vstaje, prinese vzvišena čustva, pa seveda ni dovolj. Odločilno vprašanje prihodnosti v Sloveniji in drugod na Zahodu je, kdaj, kako in ali sploh se bo začelo to samoobrambno, naravno in skrajno logično povezovanje znotraj posamičnih držav in čez meje, povezovanje, ki lahko edino zruši sedanji nehumani red. Položaj za zdaj neodločno niha: eni se iz družbenega dogajanja izločajo, drugi se angažirajo, tretji, ki jih je največ in ki lahko postanejo odločilni, so na strani angažmaja samo napol, s simpatijami. To je pomembno, a premalo.