Naj pade?

Janko Lorenci

10. 4. 2015  |  Mladina 15  |  Kolumna

Položaj je bizaren: tako rekoč vsi se strinjajo, da je vlada zanič, hkrati pa pravijo, da predčasnih volitev nikar. Da vlada torej ne sme pasti. To ne gre prav skupaj.

Odpor do novih volitev je deloma upravičen. Cerarjevo vlado lahko nasledi še slabša, recimo Janševa. Drugič, medvladje bi prineslo veliko zmešnjavo, še več norosti in umazanij v zvezi s slabo banko, razprodajo itd. Tretjič, vlada je vendarle še sveža, z burnimi kadrovskimi prenovami se lahko z izdatno pomočjo sreče izboljša. Nadalje, Cerarju oblast zelo tekne in v skrajni sili lahko, če mu bodo vsi partnerji pobegnili, z Janšo sklene veliko koalicijo. In še kronski argument: ponovna politična nestabilnost bo preplašila tuje trgovce z novci – posojila bodo dražja.

To niso zelo prepričljivi razlogi. Gremo po vrsti. Janša nima resne možnosti, da bi sestavil koalicijo, tudi če bi volitve njegovo stranko ustoličile kot prvo. Večje zmešnjave in več zakulisnih iger kot zdaj skoraj ne more biti. Premier ima nezgrešljiv talent, da izbere napačne ljudi, in ni je sreče, ki bi to vlado lahko izboljšala. Janša s Cerarjem koalicije ne bi sklenil, saj ni nor. Politična nestabilnost posojilodajalcev ne moti, dokler se gospodarstvo vzpenja, to pa nima za zdaj nič opraviti z vlado. Cerar se sicer že hvali, da gre za vladno zaslugo, a to je enako kot s politično stabilnostjo; za njenega tvorca se je razglasil že po nekaj mesecih vladanja.

Sklep: vlada lahko pade brez dramatičnih posledic. Hkrati marsikaj govori za njen pospešeni odhod.

Bistveno je, da je to brezperspektivna vlada: bolj ali manj nesposobna, s slabim voditeljem, zelo očitno neoliberalna, do tujine servilna. Izboljšala se ne bo ne glede sposobnosti in ne glede osnovne orientacije in drže. Bliskovito se je nalezla vseh tradicionalnih pogledov in slabosti slovenske etablirane politike zadnjega ducata let. Če si tak, pa seveda rineš v staro, slabo smer.

To pomeni še naprej zategovanje pasu, kompradorski odnos do Bruslja, stiskanje javnih služb, kulture, znanosti, dopuščanje kaosa v slabi banki, nadaljevanje razprodaje. Res so tudi prejšnje koalicije pripravljale teren za razprodajo, toda Cerar bi jo lahko, če bi hotel, brez škodljivih posledic za državo na hitro ustavil. A je ni. S tem dela veliko, nepopravljivo škodo in si zato skupaj z Mramorjem, ki bi moral labilnega, neizkušenega premiera trezniti, a je grdo odpovedal, zasluži takojšen kazenski pregon. Ustaviti pa bi ga morali – in bi ga lahko – tudi SD in Desus.

Ali drugače: cerarsko obarvana politična stabilnost je prej škodljiva kot koristna.

Širše gledano se nam ne dogaja nič izjemnega; vsa naša etablirana politika (z delno izjemo SD in ZL, ki je iz drugega vica) je neoliberalno okužena in s tem del t. i. nove desnice na Zahodu, ki jo, kot pravi Constantin Seibt, sestavljajo ne konservativne, ampak revolucionarne stranke, saj v temeljih spreminjajo zahodno družbo – ogrožajo gospodarstvo in srednji razred in so zaveznice nove denarne oligarhije. Pri tem se slovenski neoliberalizem prepleta z nesposobnostjo mnogih elit, šibko pravnostjo, klientelizmom, gojenjem povprečništva. Slovenija prav zdaj doživlja enega vrhuncev te pogubne kombinacije, zato je tako ranljiva, zato je v krizi tako padla, zato se tako samomorilsko razprodaja in zato je tako izgubila pamet, da še bistri ljudje, kot je Golobič, govorijo o verski vojni med privrženci in nasprotniki razprodaje. Res so fronte ostro začrtane, toda nekdanji politični guru nekdanje levice je obe strani popolnoma izenačil in se tako jasno uvrstil med razprodajalce.

SMC, ki se razglaša za sredinsko stranko, a je socialno-ekonomsko izrazito desna, prenaša naprej vso našo slabo politično dediščino, le brez janševskega ekstremizma. Odsotnost grobega janšizma pa jo po svoje dela še nevarnejšo, saj pod krinko kulturne liberalnosti ljudstvu laže prodaja klasične neoliberalne dogme o vitki državi, odrešilni privatizaciji itd.

Skratka, predelovanje slovenske družbe, začeto v prvih letih prejšnjega desetletja, se bo pod SMC neizbežno nadaljevalo. Ta kontinuiteta je stalnica burnega spreminjanja politične scene. Ali drugače: bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako. Od tod potreba po temeljitem prelomu.

Bi lahko volitve v tem pogledu kaj prinesle?

Zaloga novih instantnih strank, sposobnih za zmago, je za nekaj časa izčrpana, saj je ljudstvo najbrž vsaj deloma streznjeno. To dela za znane stranke, leve in desne. Grožnja nove vladavine desnice pod neizbežno tutelo SDS sicer obstaja, a se ne zdi akutna. SMC se bo z minevanjem časa še bolj razgalila kot opravilno nesposobna in se morda sesula kot prejšnje instantne stranke. Tako se bo realna priložnost za zmago ponudila levici, ki bi si, če bi imela v njej največji vpliv Združena levica, bolj zaslužila to poimenovanje – Mesečevi ZL, SD in Desusu, oportunistu, ki ga vendarle vleče bolj na levo kot na desno.

To bi bila drugače profilirana koalicija. Ne bi prinesla dramatičnega preloma, ki se ga previdni slovenski volivci bojijo, a bi lahko bila začetek zasuka, ki si ga želijo. Pogoj za to je seveda potrjena vitalnost in alternativnost ZL in pripravljenost nje in SD (za katero bi bilo boljše, da se čim prej zdeva z oblasti), da se ne grabita za vrat, ampak se priznata kot potencialna zaveznika. Treba je gledati kak korak naprej.

V bistvu s Cerarjevim padcem tvegamo malo ali nič, pridobimo pa lahko precej, morda celo veliko. Alternative naposled so in treba jih je preveriti.