Čas javkanja

Janko Lorenci

6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Kolumna

Smo Slovenci preveč črnogledi? Smo in nismo. A bolje je, da odgovora ne iščemo v nacionalnem karakterju. Družba, ki si kar naprej dopoveduje, da je taka in taka, se verjetno že s tem spravlja v tako stanje – v črnogledost ali optimizem, servilnost ali upornost, samoponiževanje ali samopovzdigovanje. Sicer pa smo v glavnem podobni drugim ali drugi nam. Ameriškega optimizma pa najbrž res nimamo. Po drugi strani se tudi Nemci, evropski polvladarji, radi nagibajo k pesimizmu.

Kakorkoli, črnogledost ni nespremenljiva drža, večna stalnica. Pesimizem in optimizem v družbi se izmenjujeta glede na okoliščine, ki nas obdajajo in ki jih ustvarjamo sami in drugi. Javno razpoloženje tudi ni odvisno samo od trenutnega gmotnega položaja, ampak še bolj od (ne)zaupanja v elite, ureditev, prihodnost. V zgodnji poosamosvojitveni Sloveniji se nam je godilo bistveno slabše kot danes, počutili pa smo se neprimerno boljše. Ker je bila osamosvojitev še sveža, ker so bili trendi spodbudni in ker nismo vedeli, v kaj se bo spridil novi sistem.

Ta čas črnogledost prevladuje – v glavnem upravičeno. Ljudstvo tlači množica eksistenčnih težav: brezposelnost, sramotno visoko prekarstvo, zaradi pretiranega varčevanja životarjenje zdravstva, znanosti, kulture, športa, odsotnost stanovanjske politike, ki prispeva k temu, da imajo mladi ljudje manj otrok, se izseljujejo. Najhuje je, da ni slabo samo stanje, ampak tudi trendi. Veliki večini državljanov se upravičeno zdi, da so čedalje manj varni.

Tako stanje seveda spremlja kriza zaupanja v politiko, ustanove, delovanje sistema. Črnogledost je torej normalna, hkrati pa vendarle pretirana, saj tudi v primerjavi s svetom vse ni ena sama katastrofa. Toda vedno manj je hotenja, da bi si naslikali objektiven položaj, »iskali resnico«, namesto da se gremo slepi optimizem, ki nam ga vsiljujejo politika in njene podporne enote, ali črnogledost, ki se je polastila skoraj vseh drugih. Odtenki se tako rekoč ne iščejo, vse je zanič, nič se ne splača. Notri smo – v vzorcu črnogledega zabavljanja.

Kritičnost in kritikastrstvo se zelo razlikujeta. Kritičnost se trudi stvari razumeti in spremeniti, kritikastrstvo vse lahkotno daje v nič, vodi v pasivnost in betonira status quo. Združena črnogledost in kritikastrstvo sta obupna kombinacija, ki onemogoča trezen pogled na stvari in ustrezno ravnanje, na primer voljenje boljših strank, izbiranje pozitivcev, odpor, kjer je potreben, sodelovanje, kjer je to dobro.

Ta drža se je nabirala že dolgo, polno pa prevladala s krizo in jalovim reševanjem te. Zdaj do vratu tičimo v emocionalni godlji kritikastrstva, pesimizma, zanikanja avtoritet in odsotnosti zaupanja v karkoli in kogarkoli. Seveda je za to, če pustimo sistem ob strani, najbolj kriva politika, a povsem nedolžni nismo niti drugi: opisana kombinacija je udobna in skuša po navadi zmanjšati lastni delež krivde za to ali ono slabo stanje. Tudi zaradi tega se družba še naprej drobi in se v nižjih nadstropjih grize med seboj. To je uspeh za politiko in manjšino in poraz za večino.

Taka mentalna drža je slabša od miselnosti bo že kako, ki jo radi pripisujemo Mediterancem. Mañana odnos do sveta res vodi v minoriziranje problemov, ždenje, neodgovornost itd. Vendar lahko tudi osvobaja: težave te povsem ne posrkajo, puščajo prostor optimizmu, ti lajšajo življenje. Če so težave velike ali celo neodvrnljive, je bolje reči: bo že kako, kot pa se žreti, molčati, zabavljati, storiti pa nič. In prav to je, se zdi, množična reakcija na stanje stvari v Sloveniji v drugem desetletju tega tisočletja.

Črnogledo kritikastrstvo po navadi vsebuje tudi slabo poučenost o stvareh in hitro pozabljanje naukov preteklosti. Če si kritikastrski, si praviloma nesamozavesten, jemlješ tuje sugestije za ukaze, škodljivo varčuješ po zunanjem nareku, kot to počne naša politika, ali pa kot javna tv nenehno vlačiš pred kamere nekega E. Zakrajška, neoliberalnega uradnička, ki pa dela v Svetovni banki in je za našo tv avtoriteta zgolj zato. Kritikastrska črnogledost, doma na javni tv (ne pa, zanimivo, tudi na javnem radiu), se tu izrazito meša z nesamozavestjo in ponižnostjo do tujine.

In zakaj smo zašli v tako po malem mazohistično razpoloženje?

Nacionalni značaj previdno pustimo ob strani, omenimo pa ideološko, politično in vsakršno zmedo v glavah, za katero so v marsičem krivi akademski krogi in mediji, krizo, globok politični razkol, iluzije, da bo bolje samo od sebe, oportunizem, dolgotrajno odsotnost resnične politične alternative, občutek nemoči, tesno povezan z naravnim odporom množic, da bi posegle po drastičnem odporu ali celo nasilju.

Pomembno je, da se družbeno razpoloženje lahko spreminja. Zdaj smo sredi takega spreminjanja, vidnega med drugim po drobnih znamenjih, na primer tem, da nekateri ekonomisti in novinarji previdno opuščajo neoliberalno trobentanje. Najbrž tudi zato, ker je v zraku poleg javkanja vedno več jeze. Jeza je dvorezna, a veliko bolj produktivna kakor kritikastrska črnogledost; ta vodi, kot rečeno, v pasivnost, jeza pa vsebuje težnjo po spremembah. Mogoče jo je zlorabiti, a v osnovi je koristno čustvo, ki lahko skupaj s ponujenimi alternativami doseže, da se bo strah preselil v vplivno, bogato in egoistično manjšino, ki po besedah W. Buffeta, tretjega najbogatejšega zemljana, vodi razredni boj proti revnim. Samo če bo prestrašena, bo kaj storila tudi za večino.

Vprašanje pa je, ali bo to jezo bolje izrabila skrajna desnica ali (nova) levica. In kam se bo nagnila statusquojevska sredina, ki s svojo jalovostjo jezo producira. Oboje zdaj pretresa večino Evrope, tudi nas.