Zastrto nebo

Janko Lorenci

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Kolumna

Zaglejmo se kdaj, v tem času umirajočega poletja, v razkošno nočno nebo. Ne bomo ga skušali opisati, ne da se. A če vanj zreš, utihneš, postaneš ponižen, očaran, skoraj pobožen, ker je vse ono zgoraj tako veliko, veličastno, nedosegljivo, nedoumljivo. Tudi nekaj tesnobe je lahko zraven.

Če si torej vzameš za trenutek časa in ne gledaš samo v tla, predse ali nazaj, ampak gor, si vsaj za hip malo drugačen. In bolj razumeš, zakaj rine gor astronavt, ki je tam že bil, čeprav ne pri zvezdah.

A tega streznjujočega, pomirjujočega in za drobec tesnobnega neba je videti vedno manj. Letos junija je bil izdan nov atlas svetlobnega onesnaženja Zemlje, ki nam na podlagi satelitskih posnetkov sporoča, da kar tretjina človeštva ne vidi več Rimske ceste. Od posamičnih velikih mest najbolj zastira pogled na zvezde Kairo, med posamičnimi območji pa sta svetlobno najbolj onesnažena belgijsko-nizozemsko-nemška regija in ameriška severovzhodna obala.

Tako je tudi zato, ker polovica človeštva, slabe štiri milijarde osebkov, že živi v mestih. Zgoščanje ljudi v njih se nadaljuje, še hitreje pa svetlobna polucija, vsako leto večja za pet do deset odstotkov. Megametropole ne poznajo več res temne noči (ki sicer ni brez vsake svetlobe, saj je nekaj dajejo zvezde pa še kaj). Svetlobo, ki mestne ljudi slepi, proizvajajo mesta sama. To je že priznano kot problem in nekatere naprednejše skupnosti skušajo naraščanje osvetljenosti ustaviti. A to so izjeme, ki potrjujejo prevladujoči trend – dovolj je pogledati satelitske posnetke, na katerih so ogromne pokrajine videti kot božično drevesce. Te človeške luči nam ugašajo zvezde na nebu. Mednarodnih standardov za zatemnitev ni. Hkrati se mnoga manjša naselja po zgledu velikih bratov rada okrasijo s čim več svetlobe. To se očitno jemlje prestižno, kot znamenje razvitosti. Najbrž je tudi zato v zakompleksani Sloveniji zunaj naselij primerjalno več osvetljenih križišč kot v Avstriji in Nemčiji.

Od kod ta splošna težnja po mehr Licht, po dodatni nočni svetlobi?

Nekaj je mesta potrebujejo – za nujni promet, bolnišnice, varnost itd. Nazaj v srednjeveško temo se ne morejo pogrezniti, za čim naravnejše stanje pa bi se morala truditi. Nobenega res pametnega razloga ni, da so osvetljeni neštevilna zabavišča, reklamni panoji, spomeniki, v resnici ali namišljeno pomembne zgradbe, med njimi cerkve, vedno bolj osvetljene in vedno bolj prazne, ker jih bolj kot izvirno poslanstvo ženeta zunanji blišč in sijaj.

V osnovi je nadosvetljenost človeških mravljišč eden od izrazov splošnega hektičnega pogona, civilizacije, ki mora proizvajati in potrošiti vedno več, ki ne sme nikoli zastati, zaspati, ugasniti. Niti ponoči ne. Zato so mirovanje, tema, noči čedalje bolj izrinjeni. Ta pogon je, ne glede na ideološke razlike, samoumevnost. Mesto, ki nikoli ne spi, se jemlje kot kompliment, kot dobra propagandna oznaka, kot znamenje dinamičnosti, prosperitete, razvitosti, ne pa kot anomalija, kar v bistvu je.

Resničnih koristi ta nadosvetljenost ne prinaša – nasprotno. Tako nastajajo veliki, odvečni stroški za energijo. Hkrati je bolj ali manj dokazano, da je odsotnost nekoč normalne teme škodljiva za zdravje ljudi in vsega živega na presvetlih območjih. Človek je iztrgan iz prastarega biološkega ritma, 24-urnega menjavanja dneva in noči, in vržen v bele noči. To je nenaravno stanje. Slabe posledice za telo in psiho so neizbežne. Iz izkušenj vemo, kako različno se spi v mestni polsvetlobi ali v podeželski trdi temi. Če slabo spimo, tudi slabo bedimo.

Seveda tako nastaja tudi okoljska škoda. Res se prevelika osvetljenost zdi ena nedolžnejših oblik poseganja človeka v okolje, ena takih, ki za človekovo eksistenco ni nujna in bi jo bilo zato lahko odpraviti – samo pol ali tri četrt odvečnih svetil ugasneš. A tega ne naredimo. Kako bomo potem odpravili vedno hujše okoljske poškodbe, ki pa nam hkrati prinašajo otipljive koristi, služijo, kot na primer preintenzivno kmetijstvo, našemu obstoju? Kako se bomo izmotali iz začaranega kroga, v katerega se pogrezamo, ker nočemo spremeniti miselnosti in sistema, ki požirata ljudi in okolje.

Ne peša nam vid, a vidimo vedno manj jasnega nočnega neba in galaksije, na katere obrobju tičimo. Toda po takem nebu in vsem tistem, kar fizično in metafizično pomeni, še hrepenimo in tudi zato delamo majhne skoke v vesolje, pošiljamo tja satelitska, teleskopska in druga tipala, da bi namesto nas in za nas videla, česar sami, s svojimi očmi, vidimo vedno manj. To ni dobro. Če ne vidimo zvezd, globin in velikanskosti vesolja tudi neposredno, se čutimo varljivo večje in močnejše, se bolj zapiramo v svoj svet, se manj zavedamo odvisnosti, relativnosti svoje pomembnosti, minljivosti. Tako izgubljamo občutek za mero in ravnotežje. Tudi zato je treba ugasniti odvečne luči, čeprav je v strahu pred trdo temo morda celo nekaj atavizma.

Na vse načine se trgamo iz okolja v svoj človeški separe, se vedno bolj predajamo nevarni iluziji, da smo samozadostni, da zmoremo brez kolikor toliko zdrave nature ali da si jo lahko povsem priredimo, sami pa ostanemo nespremenjeni. Svetloba ponoči je del te iluzije, tega napuha. Vsaj za hip se ga je mogoče znebiti tako, da se zazreš v jasno nočno nebo. Splača se ga poiskati in namesto v tla, predse ali nazaj pogledati gor. Dokler je še kak tak kraj.