Prebliski v malodušju

Jurij Gustinčič

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Pod črto

Zadnje tedne opažamo za slovensko ozračje nenavadne pojave. Ljudje so se začeli premikati. Pri nekaterih vidimo prve poskuse za nas drugače nenavadnega, političnega razmišljanja. Ne morem sicer reči, da so politične stranke že postale normalne in da doživljamo prave politične izbruhe. Stranke, tiste že delujoče, še skrivajo resnejše programe, če jih imajo. Tiste nove, ki se morajo uveljaviti zadnji hip pred volitvami, tudi govorijo bolj na splošno. In vendar.

Vendar se je nekaj premaknilo v eni najbolj zaspanih in previdnih srenj v Evropi. Še nihče ni na primer javno zatrdil, da se bo zanimal le za izredno konservativno politiko. Nihče, še veliko manj, ne sili na barikade. Če bi poskušal najti kaj pikantnega, imam za zdaj na razpolago le neverjetno pirueto gospoda Viranta, ki mu dosedanji politični prijatelji, na skoraj dokazani desničarski strani, očitajo, da je prebegnil nekam na levo in spravil svojo dosedanjo stran v težave - ker nosi s sabo podatke o njenih načrtih in morebitnih taktikah.

Ljudje, ki mu to očitajo, so po otročje pozabili, da je gospod, če obstaja omenjena nevarnost, že stari znanec političnega preskakovanja. Nekoč je na enak način pustil na cedilu svoje leve tovariše in s polno torbo podatkov o prejšnji vladi prebegnil na desno. Levo in desno se seveda lahko zamenjata. V zgodovini evropske politike gre za ustaljeno prakso. Poznamo tudi tradicijo spletk. Če nič drugega, jih najdemo duhovito opisane v Stendhalovi Parmski kartuziji.

Politični spekter naše države, ki jo nekateri moji kolegi trdovratno in napačno označujejo za državico - tudi najmanjša država dandanes ni državica -, je bil vsa ta leta trdovratno anemičen. Znane so struje, ki sploh ne pridejo na dan z jasnimi opisi svojih načrtov. Ali jih skorajda srednjeveško varujejo ali jih še niso izpeljale. Lahko pa tudi verjamejo, da močneje delujejo na politiko, če svoj credo držijo za zapahi. Poleg vsega aktivni borci za zmago na volitvah ne morejo biti vedno prepričani, da v njihovih vrstah ni izdaje. Kot smo videli, je takšen primer že pred nami. Naj se izvajalec piruete še tako trudi, da bi deloval resnicoljubno, je vendar nemogoče, da ne bi iz svojega bivšega tabora prinesel nekaj novosti, ki bodo drugim koristile. V tem je globlja resnica političnega življenja. O tem so pisali veliki romanopisci, kot je denimo Stendhal, da sploh ne govorimo o Shakespearjevih zgodovinskih dramah, ki so politične intrige.

Nekatere stranke ali pa ljudje nosijo čudovite maske ali pa imena, ne da bi sebi kadarkoli pogledali v obraz.

Gre pa seveda za nekaj večjega, dasiravno ni jasno, ali bomo to v celoti doživeli. Ko je prekaljen član francoskega odpora iz druge svetovne vojne nedavno pozval predvsem mlajšo generacijo, naj se čim bolj jezi, je, upam, mislil tudi na potrebo, da jezni pometejo s sedanjimi strankami in stopijo na bojišče popolnoma pomlajeni. No, za kaj takšnega bomo morali malce počakati. Če ostanemo na domačih tleh, kaj se dogaja? O anemičnih strankah govorijo ljudje, ki tudi delujejo anemično. Nihče ne reče, da bi s staro šaro kratko malo pometel. Vsi so neverjetno prizanesljivi. Nove stranke se oznanjajo kabinetno, ne pa s kakšne barikade. Imamo pa tudi politike, ki nimajo strank, a obljubljajo, da jih bodo že sestavili. Misel, da bi v javnem življenju kaj izvajali osebnostno, brez strank, se omenja le sramežljivo. Po mojem bi bilo nekaj resnično novega in ustvarjalnega prav v osebi, ki bi bila pripravljena voditi deželo brez strank ali partij, če ostanemo pri naši nedavni dobro znani preteklosti. Saj se nekatere od priznanih političnih strank obnašajo tako, kot se je vsem znana nekdanja partija. Zlasti na desni strani. Stranka, ki so ji ankete nedavno pripisovale največjo privlačnost, pogosto deluje kot strumni vojaški vod. Nihče ne črhne niti besedice, ki bi ga razlikovala od vodje ali vsaj od njegove predstave o tem, kaj vodja misli in hoče, če ve, kaj hoče.

Pri nas se na splošno postavlja vprašanje, kaj hočemo. Nisem prepričan, da so to znani politiki pri sebi popolnoma razčistili. Kaznujte me, vendar si ne morem jasno predstavljati, zakaj so vsi po vrsti, v najgloblji krizi, odhajali iz vladne koalicije, vodilni možje in žene, ne da bi jih mučila vest, ker zapuščajo ladjo v trenutku, ko bi bila skupnost najbolj potrebna. Ali pa da bi se prav takrat nehale piruete. Seveda v takšnih trenutkih ni lahko nekoga dobiti za zgled. V Evropi so bili tej vlogi za trenutek najbližji Slovaki, ki so s svojim trdovratnim zanikanjem evropske zamisli o finančni stabilizaciji naenkrat delovali kot samostojno moštvo. Pa nič, niso vzdržali. Še vedno je to nekaj. Slovenci si ne upamo narediti niti polovice takšnega koraka. Ne, niti začetka ne!

Imamo pa ustavno sodišče - ponekod, denimo v Nemčiji, je to telo trdno kot granitna skala. Naše igra svoje ideološke igrice z zgodovino. Nedavno je sklenilo, da neka ulica - prazna uličica, tako rekoč brez hiš - ne sme nositi Titovega imena. Saj veste, ni bil demokrat. Trdno so se odločili, gospoda ustavni sodniki, zdaj pa so pred dilemo, ali bodo dovolj hrabri za logiko nadaljnjih postopkov. Če ulica ne sme biti imenovana po vodji nečesa, v tem primeru osvobodilne vojne proti Hitlerju, potem pojdimo še korak naprej in prepovejmo tudi partizanske borce za svobodo in proti Hitlerju, pa tiste, ki so se skupaj z omenjenim vodjo uprli Stalinu. Kar naprej, gospodje ustavni sodniki!

Zdaj pa še enkrat o splošnih razmerah, v katerih smo se znašli. Morali se bomo odločati o tem, ali hočemo biti pokončen narod ali ne. Velikost dežele, ki jo nekateri imenujejo deželica, sploh ni pomembna. Ko gre za ugled in prepričljivost držav in narodov, ni nobene razlike med nami (ali še manjšimi Estonci in Islandci) in tistimi velikimi.

Nekatere stranke ali pa ljudje nosijo čudovite maske ali pa imena, ne da bi sebi kadarkoli pogledali v obraz. Kako deluje ta obraz v težkih trenutkih. Se počutimo dobro, ko ga kažemo, ali pa anemično? Anemičnosti je bilo v naši tudi najnovejši zgodovini kar nekaj. Nekatere obraze, ki so bili v trenutkih osamosvojitve ali v kakih drugih trenutkih pomembni, najraje zabrišemo. Dvigujemo pa tiste, ki bi nadaljevali igro dvornih intrig. Zdaj je eden tistih redkih trenutkov, ko to lahko spremenimo.