Spet doma, v Afriki

Jurij Gustinčič

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Pod črto

Francozi si niso posebej prizadevali, da bi se v hudih časih pojavili na Balkanu, če ne omenjamo teatralnega helikopterskega obiska predsednika Mitterranda, a svoje zgodovine ne pozabljajo. Bombardirali so Gadafijeve čete in si prislužili sloves rešitelja Libije pred diktaturo. Zdaj pa Mali! Borijo se seveda za Afričane, ki jih ogrožajo islamski teroristi. V časopisih beremo naslov »V francoskih rokah tudi Kidal«. Srečni Afričani objemajo francoske vojake v legendarnem Timbuktuju. Kako blizu je zgodovina. Francozi so približno tam, kjer so se nekoč že utrjevali s svojo tujsko legijo. Zgodovina se skorajda ponavlja. In to na neki nov, pozitiven način, brez kolonializma, tako rekoč.

Po svoje lahko govorimo o uspehu, če omenjamo samo obrambo proti skrajnim islamistom in za hip pozabimo, da Francija iz tistih krajev dobiva uran za svoje jedrske elektrarne. Zato bomo, kot nekaj nepotrebno sarkastičnega, le omenili kolonializem in interese velikih, še vedno velikih zahodnih sil. Vse je lepo in sprejemljivo tudi v liberalnih krogih, če najdemo ustrezno pojasnilo, a to je ob najnovejšem posegu v Afriki seveda kar pri roki. Zato niti ne bomo spraševali, zakaj se je ob francoskem zmagoslavju predsednik Hollande takoj odpravil na pot, da pozdravi vse na tem območju, predvsem pa francoske čete, ki obujajo nacionalne tradicije. Resda preostala Evropa z Nemci vred najraje molči. Res je tudi, da so kar na lepem Američani z Obamo na čelu veseli, da se je v času, ko ZDA razmišljajo o najboljšem načinu, kako zapustiti Afganistan, na pot odpravil nekdo drugi. Razumevanje Francozi pri svojem vojaškem obujanju nekdanje slave najdejo pri Britancih; ti so jim brez omahovanja takoj ponudili logistično pomoč, Nemci pa v glavnem molčijo. Svoji k svojim. Nemcem se izlet v Afriko, pa so bili v Bismarckovem času zelo močni, ni splačal. A Francozi in Britanci se še lahko ogrejejo ob misli, kako znajo biti navzoči na črni celini. Z najboljšimi nameni, seveda. Z blagoslovom večine v Združenih narodih!

Spominjamo se še, kako so se Američani zgražali nad Francozi ob svojem bushevskem pohodu v Irak, ki ga je podpirala tudi naša dežela, Francija pa ne. V nevarnosti so bili celo napisi »french fries« (ocvrti krompirček) na ameriških ulicah, čeprav brez te sestavine ne bi bilo ameriške hitro pripravljene hrane. No, v New Yorku so nekaj časa uvajali drugo ime, a se ni prijelo. Krompirček je ostal francoski.

Kako se svetovna politika razvija pod novimi zastavami, s skupno voljo in z dogovorjenimi mehanizmi, ko pa toliko podrobnosti spominja na stare čase?

Američani pri napadalnih akcijah ne želijo biti več vedno v ospredju. Naj se evropski zavezniki, pravzaprav dva, le potrudijo prevzeti kanček slave; ko bodo uspešni, jim bo priznana. To je področje, kjer stare sile, se pravi Francija in Britanija, še lahko užijejo trenutek slave, Amerika jim to blagohotno prizna. Naj poleg tega vidijo, kako težka je naloga širiti demokracijo tudi z vojaškimi sredstvi, saj Evropejci ne znajo spraviti pod streho zamisli o »evropski armadi«. Vojaška pot z namenom širjenja demokracije je več kot težavna. Bodimo iskreni. Kako so tekle ameriške vojaške akcije v imenu in za uvedbo demokracije? Koreja je bila uspeh le napol, to se najbolje vidi po tem, kar še vedno gledamo na njenem severu. O Vietnamu ne govorijo nikjer več, to je priznana ameriška katastrofa. Zalivska vojna ni bila popolnoma uspešna, saj so se morali Američani pozneje vrniti, da bi odpravili še Sadama Huseina. Zgodovina Američanov je veličastna, a ima luknje. Ima tudi nekaj slabih navad, ki se jih ne misli znebiti. Kdo bi si mislil, da to prav tako velja za stare kolonialne sile, ki imajo srečo, da se lahko kitijo s slavo tudi, ko jih podpira Varnostni svet.

Še več. Uživajo odkrito podporo svoje zaveznice, tiste supersile, ki je postala slavna z Normandijo in zmago nad Hitlerjem, čeprav te ne bi bilo brez Sovjetov. No, Rusov.

Se svet velikih sil sploh zaveda, kakšno srečo ima, ko se ob vsem razvoju človeštva, Združenih narodih, spoštovanju človekovih pravic, razvoju tretjega sveta še lahko dogovori o pozitivnih učinkih dejanj, ki bi jih pred nekaj desetletji prav gotovo imenovali kolonializem ali pa delitev na razvite in nerazvite? Čudno je, kako se svetovna politika razvija pod novimi zastavami, s skupno voljo in z dogovorjenimi mehanizmi, ko pa toliko podrobnosti spominja na stare čase. Novo spominja na staro, a mogoče le zato, ker se je daleč najmočnejša sila druge polovice prejšnjega stoletja odločila, da bi težišče svojega delovanja diskretno, pa vendarle jasno osredotočila –namesto na Evropo in evropske (nekoč edino veljavno svetovne) države – na Azijo in tudi na Afriko, kot vidimo. Tam bo vendarle denimo Francoze slava še vedno čakala nekje pri osvoboditvi nekega Timbuktuja, toda vsi bomo slišali tudi pripombo, da so tam v nevarnosti veliki vzorci svetovne civilizacije. In da bodo Francozi hvaležni Britancem za pomoč v Maliju, Nemcem pa bodo zamerili, ker mislijo samo na prodor gospodarstva in vzdihujejo po nemški marki, medtem ko Francija pošilja v slavo domovine v Afriko najboljše padalce.

Svet se je, tako pravimo, v zadnjih desetletjih zelo spremenil, časi enkratne moči nekaj sil so končno nepreklicno za nami. Mar res? Ne moremo se dokončno odločiti, kako naj ocenjujemo pomembne države. Po stari navadi ali na nov način. Je Nemčija, ki se ne misli več veliko ukvarjati z vojaštvom, vredna imena velike sile ali pa ostane, kot je nekoč bilo: če hočeš veljati za veliko silo, imej na razpolago vsaj dobre jurišne čete, če že ne jedrskega orožja v večjih količinah (Američani in Rusi ga imajo toliko, da so se medsebojno nevtralizirali in preprečili vsako dejansko možnost, da kaj naredijo z orožjem).

Se torej svet spreminja? Najbrž, a ostaja, kakršen je bil. Kolonialne sile tudi še imamo, toda zdaj se imenujejo drugače. Svet to sprejema, se zdi.