Somrak v dolini upanja

Jurij Gustinčič

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Pod črto

Smo ponosna dežela. Ničesar se ne bojimo. Vsaka zapreka je obvladljiva ali pa se ji srečno izognemo. Ne bojimo se ničesar, še roke pravice ne. Povemo ji v obraz, da je pač ne spoštujemo, če nas obsoja. Vodja največje politične stranke, obtožen prejemanja podkupnine, je takoj javno povedal, kaj si misli o sodnikih. Zaničuje jih. Na obsodbo se bo sicer pritožil mednarodno, a vendar je najpomembneje, da sodišč svoje dežele kratko malo ne spoštuje.

Ne vem, kako in zakaj, toda tudi ob tem primeru mi je prišla na misel zgodovina. In to tista ožja, povezana s partijo, ki je bila pred leti oblast. Po prvi svetovni vojni so na Hrvaškem sodili Brozu, zaradi komunizma, ne zaradi tatvin. Ponosno je v obrambnem govoru pred obsodbo vzkliknil, da »ne priznava tega sodišča«. Pritožiti se takrat kakim mednarodnim ustanovam ni mogel. Šel je sedet. Še dobro, da so komunisti v kraljevini Jugoslaviji zapor šteli za priznanje. Tako rekoč nagrado. Saj skoraj nisi veljal za pravega komunista, če nisi vsaj nekaj časa prebil v zaporu. Junaki so bili tisti, ki so prenesli zapor in morebitno mučenje. Izdajalci so bili le maloštevilni, ki tega niso prenesli, ki so zaradi mučenja »spregovorili«, torej izdali kaj partijskega. Moj oče je bil zaprt in z mamo sva ga obiskala v ljubljanskem zaporu. Zame, fanta, je bilo to nenavadno, a na očeta sem bil ponosen, čeprav nisem niti dobro vedel, zakaj.

Naš sedanji ugledni politik, obsojen v samostojni državi zaradi prejemanja podkupnine, in to v sodobni demokratični državi, zaničuje tiste, ki so ga obsodili, prav tako, kot so to počeli komunisti pred več kot pol stoletja. Vse je podobno, a vse drugače. Naš politik je obsojen v državi, za katero se je zavzemal, pravijo tudi, da se je boril. Prišel je na oblast. Zato to oblast, ki ga kaznuje, kratko malo zaničuje. Misli, da je narobe nekaj temeljnega. Če se bo dalo in če bo spet na oblasti, bodo sedanji sodniki že videli.

To se dogaja zdaj, v letu Gospodovem 2014, vsa dežela to posluša in … čudežno molči. Do izvršitve kazni je morda še daleč, a demokracija je pri nas tako napredovala, da do izvršitve neke sodbe lahko mirno čakamo kar dolgo, cela prijetna leta. Če so vodje strank obsojeni, medtem mirno opravljajo svoj posel vodenja politike. V naši deželi je vse mirno. Predvsem se ne razburjamo, če koga obsodijo zaradi prejemanja podkupnine. To ni kaka velika reč. Saj je tudi narodni junak Martin Krpan tihotapil in od cesarja zahteval le, da odžene financarje, da bi ga pustili pri miru.

Zdaj na vse to veliko mislim, ne o ljudeh, ki vodijo politične stranke in obenem kradejo, marveč o brezbrižnem vedenju našega naroda, ki ob vsem tem živi in se zaradi obsojenih ali obtoženih prav nič ne razburja. Naj sedijo v zaporu ali pa tudi ne. Zdi se nekako, da je ljudem, ki imajo veliko drugih skrbi, pravzaprav vseeno. Omenjeni obsojenec – to je zdaj že pravnomočno – lahko živi v miru. Življenje teče naprej v tej naši deželi, kjer je veliko napol lačnih in brez službe in denarja. Vendar dežela vztraja in se niti ne zmeni, ali bo neki obsojenec res prišel v zapor in kdaj. Ima svoje festivale, svoje množične teke na dolge proge, svoja tekmovanja in svoje pesmi. Nove sicer niso najboljše.

Ne gre toliko za ljudi, ki vodijo politične stranke in obenem kradejo, marveč za brezbrižno vedenje našega naroda, ki ob vsem tem živi in se zaradi obsojenih ali obtoženih prav nič ne razburja.

Človek bi se lahko razjezil ali obupal ob tolikšni ravnodušnosti, ko nekoga obsodijo za navadno, toda zajetno goljufijo. Pa se ne. Ozrimo se po Evropi. Ali se vsaj preostala Evropa razburja zaradi takšnih reči? Saj je vse v redu. Smo priznana država. Smo v EU (ki nam ni povsem všeč) in v Natu, katerega vojaki nas s svojimi vajami motijo na Počku. Drugo je daleč od nas, zanima nas, če sploh, naša dežela, ne pa unija.

Sicer pa tako. Zakaj bi se v naši lepi deželi, ki jo nekateri napol ljubkovalno, napol zaničljivo imenujemo tudi deželica, sploh počutili neprijetno? Kar se dogaja ali ne dogaja pri nas, je podobno kot marsikje drugje v Evropi. Hoteli smo biti »notri«, zdaj tudi smo, ne grozi nam nobena ekskomunikacija, ne zaradi resničnih grehov ne zaradi česa drugega, in kaj vidimo? Pač to, da Evropa napreduje mukoma, kot je vedno napredovala. Dogajajo se stvari, ki nam ne bi smele biti všeč, in nam tudi niso. A živimo s tem, kot smo živeli.

Rekli smo, da bomo gradili demokracijo z vsemi njenimi prvinami, tudi s svobodo govora in delovanja. Vendar je denimo na Madžarskem ne le začasno zmagala, ampak se vedno bolj utrjuje oblast gospoda Orbana, ki po nobeni demokratični shemi ni demokratična, čeprav jo večina Madžarov veselo sprejema. EU se je na začetku zresnila in povedala, da bo Madžarski zažugala, a tega pravzaprav čisto jasno ni storila. Živimo naprej z Orbani, kot smo živeli pred njimi. In tako naprej, bi rekel Vonnegut. Čakamo na razne volitve, v več državah, a mirni bomo tudi, če bo Francijo vodila Le Pennova. Zakaj pa ne? Mirni bomo tudi, če nas bo Putin pustil pri miru. Naj se pač omeji na Ukrajino. Saj še naprej živimo dobro, Zahod zgledno trguje z Rusijo, le naj ta ne gre predaleč. Kaj naj bi bilo predaleč, seveda nismo ugotovili in morebiti niti ne bomo.

Nekoč je Evropo zanimalo, kaj bo s svetom in seveda tudi z njo samo. Sedaj je postala nekoliko bolj zadržana. A še to, da so Rusi slovesno korakajoč vdrli na Krim, ni pravzaprav vznemirilo nikogar v Evropi, saj je nekoč že bil njihov, naj bo pač spet. Zahod odreka vizume peščici ruskih mogočnežev, a zaradi tega ne bodo resno trpeli. Evropa in svet se polagoma navajata na življenje s težavami, ki se jim politiki znajo izogniti. Nihče resno ne misli, da bo Zahod šel v vojno zaradi delov nekdanje Ukrajine, ki tako ne zna govoriti ukrajinsko, sami Rusi so tam.

To niso svetli dnevi Evrope. To je somrak. Vsi to vedo, a je večina prepričana, da je tako samo začasno. Bomo že nekako tudi z Lavrovom.