Grega Repovž

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Elementarna poštenost

Velike ljudi prepoznaš po poštenosti do lastnih preteklih dejanj. Da zmorejo s časovne distance tudi na svoja dejanja pogledati skozi neko pošteno prizmo. V Sloveniji imamo politika, ki to sposobnost vedno znova dokaže, tudi na primer, ko govori o svojih partijskih letih. Nobenega samopoveličevanja, opravičevanja, pač trezno umeščanje zgodovine v čas. Nobene pompoznosti, nobene samohvale. Iz Mladininega arhiva je na primer ravno te dni zaradi obujanja spominov na dan mladosti pogledala izjava Milana Kučana iz leta 2007 o plakatni aferi, ki jo je leta 1987 zakuhala slovenska ZSMS z Novim kolektivizmom in s katero je slovenska mladinska organizacija rušila še enega od simbolov komunističnega režima, štafeto mladosti, Kučan pa je bil tisti, ki je s položaja šefa partije namere ZSMS ustavil. In Kučan leta 2007 ni imel težav jasno priznati zgodovine: »Plakatna afera je eden od mejnikov v procesu rušenja jugoslovanskih ritualov, zavračanja vsiljevane ikonografije, opozarjanja na izpraznjenost ideologije in na nesmisle politične prakse. Mlada, intelektualno in politično angažirana generacija v ZSMS, ki se je ideološko neobremenjeno odzivala na realnost doma in v svetu, je to počela sistematično in s tem vztrajno utrjevala prostor slovenski civilni družbi in alternativnim političnim razmislekom.« Prav ta zmožnost je tista, ki mu je toliko let zagotavljala izvoljivost na predsedniški položaj tudi v demokraciji. Pač poštenost.

Seveda pa je ta poštenost sicer v slovenskem okolju kar pogosto odsotna. Danes smo spet sredi razprav o slovenskem osamosvajanju, razlog pa je odločitev okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo obravnavalo zahtevo svojcev pilota Toneta Mrlaka, ki obtožujejo nekdanjega poveljnika specialne brigade Moris Toneta Krkoviča in »dva neznana strelca« zaradi umora na grozovit in zahrbten način. Mrlaka so v času desetdnevne vojne sestrelili slovenski teritorialci, ko je letel v helikopterju JLA; slovenska TO se je očitno za sestrelitev helikopterja odločila taktično, morda tudi nenadno, brez razmisleka. Predstavniki TO, predvsem pa tedanji minister Janez Janša, so pozneje ugotovili, da je bil v helikopterju sodelavec slovenske strani, Mrlak, in to dejstvo obžalovali, a potem v naslednjih letih nanj iz neznanih razlogov pozabili, nato pa v naslednjih zgodbo obrnili, dokončno, ko se je začel aktualni proces zoper Krkoviča.

Toda pri tej zgodbi velja biti enako elementarno pošten in se ne delati, da razmere takrat niso bile izredne, na ulicah so bili tanki JLA, bila je vojna. Danes presojati tiste dogodke z odsotnostjo razumevanja trenutka je nepošteno, pa čeprav gre za Krkoviča in Janšo. Preprosto je bila vojna, vse skupaj je bilo zunaj pameti, znotraj norega strahu, na eni strani so stali prestrašeni teritorialci s slabo opremo in na hitro sestavljeno organizacijo, na drugi pa vseeno mogočna JLA, za katero se ni vedelo, do kod bo šla. Res ni pošteno sodelovati v tej razpravi – in danes bezati ven Janševe ali Krkovičeve izjave. Mar kdo od takrat vsaj polnoletnih ne ve, kaj je TO počela v tistih dneh? Pač, vse, kar je zmogla, znotraj omejenih zmožnosti je branila slovenske politične in nacionalne pozicije. Toliko orožja in znanja so imeli – malo. In 27. junij 1991 je bil nor dan. Začelo se je ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon. Deset tankov je iz Maribora približno ob 9.00 odpeljalo proti Šentilju, pet tankov ter deset oklepnikov pa proti Dravogradu. Itd. Ves dan so po vsej državi potekali različni spopadi. Sestrelili so dva helikopterja JLA, enega med poskusom raketiranja na Igu. V drugem nad Ljubljano je bil Mrlak.

Krkovič si seveda ne zasluži, da ga kdorkoli jemlje resno, zaradi vseh dejanj, ki jih je storil kasneje. Nič boljšega ni mogoče zapisati za Janšo. A delati se, da ne vemo, kaj se je takrat zgodilo in za kakšen trenutek je šlo, je pač nespoštljivo do zgodovine. Bila je vojna, bilo je popolnoma nepredvidljivo, seveda k vojni sodi tudi taktika, tudi propaganda, brez dvoma tudi napake in neumnosti. V tej vojni je umrlo veliko nedolžnih. Nobena smrt ni bila upravičena. Vendar dobre vojne ni. In nobene vojne ni mogoče presojati, ne da bi se tega zavedali, ne da bi videli vse skupaj. Danes Slovenija sodeluje s svojimi vojaki v vojnah, ki imajo vse te značilnosti. Spomnimo se zgolj na vsa napačna bombardiranja v Iraku in Siriji iz novejšega časa, ki so jih zakrivili naši zavezniki v Natu.

Mrlaku je država postavila spomenik v Rožni dolini, na katerem piše, da je padel za samostojno Slovenijo, in mu posthumno podelila status veterana s pravicami.

Zakaj svojci pokojnega Mrlaka tožijo Krkoviča? Ker hočejo tudi od njega in Janše obžalovanje tega dogodka. Ker hočejo spoštljivo obravnavo pokojnika. Dosedanja dejanja države jim niso dovolj – a to je njihova legitimna pravica. Tako kot je njihova pravica, da vložijo tožbo, stvar sodišča pa je, da o njej razsodi. Pravico imajo do bolečine.

Morda kdo reče: kdaj bodo pa Janša in Krkovič in prijatelji zmogli to veličino in ne bodo v maščevanju za to sicer popolnoma legitimno tožbo prizadete družine vlagali abotnih tožb zoper Kučana? Ne bodo. Komu mar. Saj vendar kdo ne misli, da bosta ta dva človeka postavljala kakšne moralne standarde ravnanja v politiki?