Grega Repovž

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Čas za splošno stavko?

Revija Time je ta teden že razglasila, kdo je njena osebnost leta: to je »Donald Trump, predsednik razdeljenih držav Amerike«. Vsaka država ima svoje delitve, pri čemer se tudi te skozi čas spreminjajo. Enkrat je ruralno proti urbanemu, drugič levica proti desnici, pa spet odvisno od države do države. Nekatere delitve so na pol naravne, spet druge povzročene, nekatere pa popolnoma nore in nepotrebne. Seveda mediji vsakič znova presenečeno v vseh državah ugotovijo, da je njihova nacija razdeljena. Dejstvo je, da je prav delitev bistvo vsakega političnega spopada, to je njegov osrednji del. A kljub temu še zdaleč ni nepomembno, kako daleč so politiki, mediji in družbena omrežja pripravljeni iti pri teh delitvah. Nekatere delitve, ki se začnejo kot politična propaganda, se končajo tudi krvavo. Niti ne tako redke, če smo zelo natančni.

Slovenska politika, pri čemer sladostrastno sodeluje tudi velik del medijev, se že nekaj časa oblikuje na antagonizmu med javnim in zasebnim sektorjem, med zaposlenimi v javnem sektorju in zaposlenimi v zasebnem sektorju na drugi strani. Za ustvarjanjem medsebojnih trenj, ki nemalokrat meji že na sovraštvo, stojijo jasni interesi: prvič je javno mnenje med nezadovoljnimi volivci zelo lahko pridobivati s prikazovanjem javnega sektorja kot tistega grdega. A gre tudi za oprijemljivejše cilje: z razgrajevanjem javnega sektorja je najlaže priti do velikih zaslužkov, zato je pogosto zadaj tudi zelo jasen privatizacijski načrt.

Antagonizem med javnim in zasebnim sektorjem je od krize dalje ves čas prisoten. Zaposlenim v zasebnem sektorju se zdi, da javni sektor ni imel enake usode. Večinoma je res ni imel, saj v javnem sektorju ni bilo množičnega odpuščanja. A da je sploh ni imel, pač ni res: oklestili so jim plače, napredovanja, predvsem pa so zamrznili nadomestna zaposlovanja, zaradi česar so se obremenitve izjemno povečale. Seveda so se plače zdaj delno sprostile, tudi zaposlovanje, a obremenitve iz časa kriznega varčevanja so za večino ostale – za zdravnike, šolnike, tudi ožjo javno upravo. Seveda pa navedeno večine v zasebnem sektorju ne prepriča. Zakaj? Ker so se razmere v zasebnem sektorju po krizi res radikalno spremenile, tako zelo, da se zdita javni sektor in zaposlitev v njem večini zaposlenim v zasebnem sektorju kot rajski planet. In tudi je. V zasebnem sektorju je namreč danes vse drugače. Če je bilo pred krizo odpuščanje zaposlenih znak slabega menedžmenta, sramota, je danes to dokaz propulzivnosti in direktorske odločnosti. Padli so napisani in nenapisani dogovori, dodatno pokojninsko zavarovanje je v zasebnem sektorju na primer nekaj popolnoma nedosegljivega za večino zaposlenih, o višini regresa se ne razpravlja, sindikati so podložni in pokorjeni. Pri čemer velik del zaposlenih v neoliberalne mantre celo verjame in pridno sodeluje v iskanju krivca – in ga tudi pozna. To so pač zelo hitro ti drugi, ti zaposleni v javnem sektorju. Žalostno je, kako zlahka je tako velik del ljudi nasedel tej propagandi.

A kaj je bistveno? Da imajo seveda v veliki meri prav. V tem smislu, da ima tudi valižanski vodovodar prav, ko trdi, da mu je poljski vodovodar ukradel službo. A kaj je že naredil valižanski vodovodar? Glasoval je za brexit in seveda najbolj kaznoval s tem prav sebe. Kaj želimo torej reči? Da je res, da je med javnim in zasebnim sektorjem, namreč položajem zaposlenih v enem in drugem, danes ogromen razkorak. A problem ni v pravicah v javnem sektorju, temveč na drugi strani, v zasebnem sektorju. Seveda lahko še naprej zaposleni v zasebnem sektorju nasedajo populizmu politikov, tv-voditeljev, neoliberalcev, SDS, Financ in drugih znotraj te propagandne mašine in navijajo na tribunah pri demontaži javnega sektorja. A naj se pri tem zavedajo, da sodelujejo pri demontaži lastnih pravic, da bodo to ravnanje kot državljani na koncu čutili prek slabšega javnega zdravstva in izobraževanja ter dražjih storitev. Lahko pa se končno spet začnejo boriti za svoje pravice. Krize namreč ni več, večina panog ima spodobno rast, zato imajo pravico, da zahtevajo, da se razmere v njihovi panogi tudi normalizirajo.

Glede na gospodarsko rast sindikati zasebnega sektorja premalo rožljajo. Že vlada bi si zaslužila jasno sporočilo, da je treba popraviti položaj zaposlenih v zasebnem sektorju. Pri čemer bi ta morala razmere zaznati sama. Na tem nezadovoljstvu zaposlenih v zasebnem sektorju bo sicer zrasla predvolilna kampanja, ki bo dokaj verjetno premiera Cerarja odnesla v politično zgodovino. Jeze, čisto neracionalne, je že zdaj preveč.