345 tisoč ljudi
Po zadnjih podatkih državnega statističnega urada živi v Sloveniji pod pragom tveganja revščine 13,3 odstotka ali 268 tisoč ljudi. Podatki so seveda za leto 2017. Pred gospodarsko krizo je bil v Sloveniji relativno reven skoraj vsak deveti, ob začetku krize vsak osmi, vmes vsak sedmi, v zadnjem letu pa ponovno vsak osmi prebivalec. Vendar je treba osebam pod pragom tveganja revščine prišteti še resno materialno prikrajšane in osebe, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Tako dobimo število vseh, ki so dejansko izpostavljeni tveganju socialne izključenosti: gre za 345 tisoč prebivalcev te države. Vsakega šestega.
Smo sicer med boljšimi v Evropski uniji. V EU je lani pod pragom tveganja revščine živel vsak šesti prebivalec, resno materialno prikrajšan je bil vsak 14., tveganju socialne izključenosti je bil izpostavljen vsak četrti. Manjši delež relativno revnih kot Slovenija je imelo pet držav članic EU. Prag tveganja revščine je bil po podatkih statističnega urada višji od slovenskega v 15 članicah EU, manjši delež resno materialno prikrajšanih oseb, kot ga je imela Slovenija, je imelo 11 držav EU, manjši delež tveganju socialne izključenosti izpostavljenih oseb pa štiri države članice EU. A to niso dobri podatki za Slovenijo, ampak slabi za Evropo. V tem podatku se na primer skrivajo razlogi za francoske proteste. In dva odstotka več ali manj ne pomenita veliko. Ne samo to: če bi mejo 7628 evrov na leto zvišali le za sto ali 200 evrov na mesec, bi se hitro znašli pri 30 odstotkih prebivalstva. To so ljudje, ki v resnici ne živijo bistveno bolje od revnih. So v podobnih stiskah, imajo podobne skrbi, prežema jih podoben občutek brezizhodnosti in odsotnosti vsaj senc morebitne boljše prihodnosti.
Evropsko (seveda tudi slovensko) politiko je bilo do pozne jeseni oziroma začetka zime leta 2018 težko prepričati, da se mora posvetiti tem prebivalcem. Nikoli jih ni dojela kot politično moč, kot nekoga, ki lahko nagovori celotno populacijo. A upati gre, da bo francoskim protestom sledila sprememba. Ker tisto, kar smo videli na francoskih ulicah, so bili dejansko protesti, ki so nastali v revnejših slojih, govorico in frustracijo najrevnejših so hitro dojeli in razumeli vsi, le francoska elita ne – vsaj nekaj časa. Še več, z občutkom, da nikoli več ne bodo ujeli napredka in da bo njihovo življenje do konca dni beda, se je poistovetil večinski del francoske družbe. Zakaj? Ker imajo ta občutek pač tudi pripadniki že desetletja nazadujočega srednjega sloja. Čeprav se danes govori o neizbežnosti nove krize, se pozablja, da je temeljna družbena sprememba, ki jo je prinesla zadnja kriza, ostala v veljavi, kot da krize še ni konec: in to je ta prekleti občutek, da nobeno delovno mesto ni več varno, da prihodnost ne bo vse svetlejša. Razen za redke izjeme je to za prebivalce evropskih držav vir stalnega in neizmernega stresa. To so družbe stresa, vgrajenega občutka negotovosti. To je vir neizmernega pritiska, zaradi tega so malodane vse evropske družbe kot ekonom lonci. No, Francija je v tem smislu zanesljiva država, skoraj vedno eksplodira prva, druge imajo potem čas za hitro prilagajanje.
Teh 345 tisoč oziroma 700 tisoč prebivalcev Slovenije, če jim prištejemo še vse, ki jim gre statistično tako dobro, da jih po klasifikaciji država ne uvršča med revne, bi moralo zato postati prioriteta slovenske, na ravni Evrope pa seveda evropske politike. Če že ne zaradi človečnosti, ki jo sicer od politikov pričakujemo in zahtevamo, pa vsaj iz preračunljivosti. Ta razslojenost med ljudi brez prihodnosti in tiste, ki izbirajo med subvencioniranimi (!) modeli električnih vozil, je vir politične nestabilnosti, je vir nezadovoljstva, ki ga potem nase lovijo ekstremne politike. Naj na tem mestu zlobno citiramo kar enega najiskrenejših skrajnežev, nacista Gregorja Strasserja, ki je leta 1929 v časniku Nationalsozialistische Briefe (naj vas ime ne zavede) prostodušno zapisal: »Mi podpiramo vse, kar škoduje obstoječemu redu … Pospešujemo politiko katastrofe, zakaj samo katastrofa, to je zlom našega liberalnega sistema, bo utrla pot novemu redu … Vse, kar utegne povzročiti katastrofo vladajočega sistema – vsaka stavka, vsaka vladna kriza, vsako vznemirjenje državne oblasti, vsaka slabitev sistema – koristi, zelo koristi nam in nemški revoluciji« (prevedel Janez Stanič leta 1994).
Konec decembra je bila v ljubljanskem Mini teatru premiera drame Zgodovina nasilja Édouarda Louisa v režiji Ivice Buljana, vredno si jo je ogledati. Buljanu je spet uspelo postaviti predstavo, ki je ujela trenutek, ko je še potekal, Louisovo dramo je zvezal z vstajo rumenih jopičev in avtorjevimi aktualnimi odzivi na gibanje. Velja si zapomniti Louisove besede iz predstave: »Več načinov je, da se izrazi misel: ‘Trpim.’ Družbeno gibanje je prav to, da se pojavi možnost, da ti, ki trpijo, ne rečejo več: ‘Trpim zaradi priseljevanja in zaradi sosede, ki ima socialno pomoč,’ ampak: ‘Trpim zaradi teh, ki nam vladajo. Trpim zaradi razrednega sistema, zaradi Emmanuela Macrona in Édouarda Philippa.’ Družbeno gibanje je trenutek subverzije govora, trenutek, ko se temelji starega govora zamajejo.« Da, francoska družba je večinoma spregledala, da njen problem niso tisti, na katere so ji ves čas usmerjali oči in jezo.
Kakšen obrat. In kakšno svarilo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.