Z(a)veza za volitve
Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2018 – te so bile 3. junija – je bilo v slovenski civilni družbi čutiti trpen nemir: zagotovila strank, da ne nameravajo sodelovati s skrajno SDS, niso delovala res prepričljivo. Le nekaj dni pred volitvami se je na primer razkrilo, da se je predsednik LMŠ Marjan Šarec skrivaj sestal z Janezom Janšo (Šarčevo nenavadno ravnanje je razkril Zmago Jelinčič, očitno v dogovoru z Janšo). Drugi človek SMC Zdravko Počivalšek prav tako v predvolilnem času ni skrival, da je odprt tudi za koalicijsko sodelovanje z Janšo, v SMC so glede tega potekali ostri notranji spori. Tudi nekateri socialdemokrati, takrat pod vodstvom Dejana Židana, so si privoščili kar nekaj nenavadnih izjav.
Zato se je civilna družba organizirala, povezale so se različne nevladne organizacije in v četrtek, 31. maja, pripravile izjemno ambiciozen shod na Trgu republike v Ljubljani. Še tako velika množica se na tem trgu izgubi, ker je tako velik. A kar je sledilo, je bilo neverjetno presenetljivo: trg je bil poln ljudi, izjemnost dogodka pa so podkrepili veseli rdeči baloni in izjemni govorci. Sporočilo shoda Proti politiki sovraštva je bilo preprosto, udeleženci so od strank terjali, da vnaprej povedo, ali so pripravljene sodelovati s sovraštvom, ki ga širi SDS. Shod je bil tako močan, da so med večernim soočenjem voditelji strank LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS in SAB vsi po vrsti izrekali obljubo, da s SDS ne bodo šli v koalicijo. Po shodu jim je bilo končno jasno, da je to temeljno vprašanje, na katero volivci želijo odgovor. A dokler civilna družba ni nastopila in pripravila omenjenega shoda, so bila sporočila voditeljev teh strank dokaj medla, le če so bili izrecno vprašani – to je na primer storila Mladina nekaj tednov pred volitvami – so nekako od sebe dali nedvoumen odgovor.
Kako resno mislijo volivci, danes občutita SMC in DeSUS. Izgubili sta vso podporo.
Letos so razmere seveda drugačne, v vseh pogledih. Leta 2018 smo živeli v normalni stabilni demokraciji, danes tega ne moremo trditi, demokratično je Slovenija močno nazadovala, zato tudi volitev ne moremo obravnavati, kot da gre za navadne redne volitve. Porušena so temeljna razmerja. Politične stranke SDS, SMC in NSi so v preteklih dveh letih kanalizirale denar v strankarske obvode, kar se danes kaže tudi s tem, da njihova predvolilna kampanja poteka že mesece. V razviti Evropi, katere del smo bili dolga leta, velja nenapisano pravilo, da se politične stranke ne oglašujejo zunaj obdobja volilne kampanje, to je preprosto nespodobno.
Politične stranke torej v tem trenutku očitno nimajo enakih možnosti, saj koalicijske stranke brezsramno prek razpisov in javnih podjetij preusmerjajo denar v svoja slamnata podjetja, prek njih financirajo navidezne medije, plačane objave (zakaj že je v kazenskem postopku nekdanji avstrijski kancler Sebastian Kurz?), zagotavljajo plačila za plakatne akcije (vse nam pove dejstvo, da si nobeno veliko podjetje v Sloveniji ne more privoščiti toliko plakatov, kot jih imajo v tem trenutku po Sloveniji SMC – Konkretno, SDS in NSi).
Za te volitve torej lahko že v tem trenutku napišemo, da bodo sicer legalne, njihova legitimnost pa je vprašljiva, ker smo priča brezsramnemu izigravanju volilne zakonodaje. A plakati so le najočitnejši del tega izigravanja. Del tega so tudi druge zlorabe javnega in skupnega, med drugim prevzem javne RTV in podreditev te v okviru predvolilne kampanje. Pri tem ne smemo pozabiti na skoraj 40 lažnih medijev, ki jih je ustvarila SDS, nekaj pa tudi NSi. Gre za navidezne medije, ki to niso, ampak so propagandne točke, preoblečene v medije, ki se prav tako pretežno financirajo iz javnega denarja, v nemalo primerih sledi denarja kažejo na pretakanje v tujino (Madžarska, Italija) in nazaj, da bi se zakrile sledi. Seveda pri tem ni nepomembno, da je tudi policija danes preoblikovana v strankarski aparat, ki ga SDS – tega ne skriva več – misli uporabljati v času predvolilne kampanje. Ne pozabimo, da je vlada zgolj zato, da bi kaznovala do nje kritičnega ljubljanskega župana, najprej prepovedala božični sejem v Ljubljani, nato pa vse božične sejme po vsej Sloveniji, pa čeprav je bila cena te prepovedi to, da so se ljudje namesto na prostem v času porajajočega se petega vala epidemije družili v zaprtih prostorih. Iz tega zelo jasno vidimo, kako daleč so pripravljeni iti.
Vsi tudi na primer vemo, da je poslanka Mateja Udovč prestopila v stranko Aleksandre Pivec zgolj zato, da bi tej satelitski stranki omogočila nastopanje v soočenjih na RTV Slovenija, kar je le še eno izigravanje volilne zakonodaje.
Vse to navajamo, ker bodo za stranke, ki napovedujejo, da bodo poskušale obrniti tok zgodovine in Slovenijo vrniti med normalne demokratične države, tokratne volitve izjemno težke – ker ne bodo potekale v normalnih razmerah, ampak zelo na meji. Medijski prostor je močno okrnjen in lažiran, volivce brezkompromisno obdeluje zelo profesionalen propagandni stroj, v katerem je ogromno denarja, ki je bil očitno pridobljen z izigravanjem javnih razpisov, zaradi česar temelj regularnih volitev – enakopravnost vseh političnih strank – prvič v sodobni Sloveniji ni zagotovljen. Zaradi navedenega bodo stranke, ki želijo ustaviti drugi mandat nacionalpopulistične koalicije, morale nujno oblikovati močno predvolilno zavezo. A ne samo to: še pomembnejše bo, da uvidijo, da bodo tokrat morale narediti zavezo tudi s civilno družbo. Ta je namreč tista, ki je edina zmožna »premagati« omenjeni propagandni stroj, edina je zmožna preseči okrnjeni medijski prostor in doseči volivce. Že leta 2018, ko so bile razmere normalne, je bila civilna družba tista, ki je s shodom dejansko pozvala volivce na volitve in jim pokazala, da gre zelo zares. Prav to je bil presežek shoda Proti politiki sovraštva tistega 31. maja 2018, ki ga danes mnogi pozabljajo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.