Grega Repovž

17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Vojna, naslednja faza

Vojna v Ukrajini se, tako se nakazuje, že bliža svojemu koncu. Ruski predsednik Vladimir Putin in njegova vojska namreč zgolj še »ravnata« mejo, povezujeta zadnje točke okupiranega območja. In ko bo območje sklenjeno, bo za Rusijo vojna končana. Seveda to ne pomeni, da ne bodo še nekaj časa potekali boji med rusko in ukrajinsko armado, to lahko traja tudi leta – ne nazadnje so spopadi na delu zdaj dokončno okupiranega območja trajali že več kot sedem let, pa se nam v Evropi ni zdelo, da smo sredi vojne.

Boleče je vedeti, da je nekdo, ki ni demokrat, ki je agresivec, ki je pripravljen ubijati in izganjati ljudi z domov, tako močan, da je pred našimi očmi zasedel del sosednje države, ves preostali svet pa zoper to ne more storiti ničesar. Evropa, ki jo ta vojna dejansko zadeva, je bila pripravljena storiti vse, a hkrati le toliko, da to ne bi preveč prizadelo življenja njenih prebivalcev, delovanja njenih ekonomij ter stabilnosti politike. Evropa je uvedla sankcije zoper del ruskih podjetij, del ruskih bogatašev in se v zelo omejenem obsegu odrekla ruskemu plinu. Ruski plin je tekel nemoteno naprej v Evropo, celo Poljska, ki se ga je odrekla v celoti, ga po poročanju Spiegla ves čas kupuje, a prek Nemčije.

To je realnost: do tu je bila Evropa pripravljena iti. Seveda je z orožjem pomagala Ukrajini. A tudi to je počela z mero.

Putin je nepredvidljiv, lahko se odloči drugače: vsi premiki, ki jih je izvedla ruska vojska v preteklih več kot 40 dneh, način, kako zdaj napada, pa nakazujejo, da se vojna za del Ukrajine, ki jo Rusija želi priključiti, končuje. A to je mogoče razbrati tudi iz nekaterih drugih znakov. Prvi prihajajo s trga energentov, kjer so cene podivjale, grejo preprosto previsoko, da bi lahko zdržale na teh ravneh, kar daje slutiti, da se zlasti ruski prodajalci, pa tudi drugi, ki so dobro informirani, zavedajo, da gre za pobiranje zadnjih ekstra dobičkov pred umiritvijo. Drugi signali prihajajo iz držav z res močno diplomacijo, mislimo zlasti na Francijo in Nemčijo: zdi se, da se že pripravljajo na dan po tem, ko bo postalo jasno, da je Putin zaključil osvajanje ozemlja. Pri tem jih vodijo politični in ekonomski razlogi. Že danes se ukvarjajo z argumenti, kako svoje ravnanje utemeljiti in predstaviti svoji javnosti.

Vojna je trajala namreč ravno dovolj dolgo, da je Evropa zaradi nje že močno destabilizirana, predvsem pa prestrašena in nemočna, saj ji je zelo načela stabilnost gospodarstev, evropski trgi so zaradi vojne neuravnoteženi, začelo se je izkoriščanje vojne za ekstra dobičke, kar še bolj destabilizira Evropo in njen ekonomski ustroj, strah pred jesenjo pa le še poslabšuje stanje, sploh če bo ta jesen »ozaljšana« s ponovnim izbruhom epidemije. Evropa je postala ena sama špekulacija, v kateri sodelujejo vsi, od držav do prodajalcev rož. Vsa dolgoletna tržna razmerja so porušena, nihče si niti predstavljati ne zna, kako dolgo bi trajalo do stabilizacije – pa če bi se vojna končala z mirovno pogodbo v tem trenutku. Evropa že zdaj blefira s sankcijami, že zdaj je načelna vsak dan bolj le še v besedah, že zdaj mirno kupuje plin od Rusije.

Stvari so še bolj neprijetne. Rusija na drugi strani je namreč tudi ekonomsko v tem trenutku neprimerno manj destabilizirana in prizadeta od evropskih držav in unije kot celote. V zadnjem mesecu se dogaja v Rusiji celo obrat, prihaja do vse večje enotnosti, ki je tudi posledica zavedanja, da Putina vojna ni zamajala. Žal, a tako potekajo stvari. Putin je močan, njegova oblast stabilna, dohodki od energentov pa celo višji. In ta denar priteka iz Evrope. Rusija je v prvih 100 dneh vojne v Ukrajini z izvozom fosilnih goriv zaslužila 93 milijard evrov, pri čemer je bilo največ goriva izvoženega v EU, je ugotovil Center za raziskave o energiji in čistem zraku. Največja uvoznica je bila Kitajska (12,6 milijarde evrov), takoj za njo pa sta Nemčija (12,1 milijarde evrov) in Italija (7,8 milijarde evrov). Proizvodi, katerih prodaja v Rusiji naj bi bila s sankcijami ustavljena, pa tudi najdejo pot na police in v salone. Lahko smo ogorčeni, a tako se stvari obračajo. Saj v Sloveniji to dobro poznamo, opazovali smo, kako učinkovite so bile sankcije proti Srbiji v času vojn na območju Jugoslavije. In še nečesa se lahko spomnimo: kako dolgo je Srbija, obubožana in revna država (resda ob tihi podpori Rusije), zdržala navkljub tako rekoč popolni mednarodni blokadi.

V tem trenutku ne vemo, na kakšen način se bo v neki točki prelomilo in kdaj bodo nenadoma začeli evropski diplomati hoditi na obisk k ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu in ga prepričevati, da naj sprejme dejstvo, da je prišlo do premika v ruski politiki, ki ga ne more ignorirati. Tako je bilo še vedno doslej. In nobenega dvoma tudi ni, da si bo Evropa vest poskusila pomiriti s tem, da bo financirala obnovo Ukrajine in vrnitev ukrajinskega razseljenega prebivalstva domov. Da, po vojni in razglasitvi nekakšnega premirja (ki morda to tudi ne bo) bo obnovo Ukrajine financirala Evropa. To je jasno že zdaj.

V celotnem besedilu nismo omenili Ukrajincev. Ne njihovih mrtvih, razseljenih, ranjenih, otrok, ki so ostali brez otroštva, ne tistih, ki se tudi po morebitnem premirju ne bodo imeli kam vrniti. Katerih življenja nikoli ne bodo več taka, kot so bila pred napadom Rusije. Že zdaj se redko znajdejo v novicah. Danes je glavnina novic draginja, ki nam jo je povzročila ta vojna.