Grega Repovž

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Kaj skrivata Tonin in Janša?

Ko je vlada Roberta Goloba napovedala, da bo odstopila od pogodbe, s katero se je vlada Janeza Janše v imenu Slovenije obvezala k nakupu vojaških osemkolesnih vozil boxer, je bila novica le ena: Slovenija bo zdaj morala plačati odškodnino v višini 70 milijonov evrov – zaradi Golobove vlade naj bi bili torej ob 70 milijonov evrov. Kako je to mogoče?

V resnici je Golobova vlada odstopila od najbolj škodljive pogodbe v sodobni zgodovini Slovenije. Pa s tem sploh ne mislimo na predmet pogodbe (vozila boxer), ampak na sam dokument. Vsebina te pogodbe je namreč zavajajoča, dejanske finančne posledice so mnogo višje od zneskov, o katerih je govoril Tonin, pri vsem skupaj pa je šlo za grobo in grdo izigravanje javnosti. Naj to v naslednjem odstavku utemeljimo s podatki, ki jih v tokratni glavni temi Mladine podrobno in natančno razkriva novinar Borut Mekina.

Kaj sta Janša in Tonin sploh kupila? »Operativna preizkušenost vozil na bojišču je preverjena iz časopisnih člankov ter objav na spletnih straneh.« To ni šala, ampak utemeljitev, zakaj so izbrali vozila boxer, ki dejansko še niso niti preizkušena, še več: podobna vozila boxer imajo v Litvi, a kot je uradno sporočila njihova vojska, jih obravnavajo kot operativno ne popolnoma delujoča. Kar pa sploh še ni najhujše: dejansko je ta pogodba le prva v vrsti. Če namreč želimo zares dobiti bataljon, čemur naj bi bil namenjen ta nakup, mora Slovenija kupiti še veliko več. Borut Mekina razkriva, da bi v skladu s standardi Nata za vzpostavitev ene bataljonske skupine (od dveh obljubljenih) Slovenija potrebovala najmanj 53 vozil in še 8 dodatnih za rezervo, Matej Tonin pa je podpisal kupoprodajno pogodbo za nabavo zgolj 45 vozil, pri čemer je potrošil ves za to namenjeni denar. 281 milijonov evrov je torej le prvi obrok. Za zagotovitev srednje bataljonske skupine bi zgolj za vozila boxer potrebovali 710 milijonov evrov, dodatno pa 332 milijonov za vzpostavitev vseh modulov, ki sploh niso všteti v pogodbo, torej skupaj 1,042 milijarde. A to še ni vse, razkriva Mekina: v to niso všteti stroški infrastrukture, usposabljanja in življenjskega ciklusa sredstev. Zgolj do leta 2026 bi morala Golobova vlada zagotoviti in v proračunih rezervirati še vsaj dodatnih 433 milijonov evrov, ki jih pogodba sploh ne zajema niti jih ne omenja, so pa nujni, če naj vozila postanejo operativna.

Odškodnina v višini 70 milijonov evrov je ocena po najbolj črnem scenariju – če se s prodajalci ne bo mogoče dogovoriti ničesar in bi hkrati Slovenija v sodnih postopkih izgubila na vseh ravneh. Teh 70 milijonov je tako imenovano najvišje tveganje. A tudi če bi se uresničil ta črni scenarij, 70 milijonov evrov predstavlja le dobrih 6 odstotkov celotne naložbe, ki sta jo slovenskim javnim financam želela naprtiti Janša in Tonin.

Kdo pri zdravi pameti, ki ga vodijo dobri nameni, bi podpisal tako pogodbo? In kdo pri zdravi pameti bi se na tak način na milost oziroma nemilost prepustil prodajalcu – da bi bil tako izpostavljen njegovemu določanju cen za ostalo obvezno opremo in ostala nujna vozila, ki sestavljajo bataljon? Racionalen človek, ki sledi svojim interesom ali interesom institucije, ki jo zastopa, česa takega ne bi podpisal nikoli. Kdo bi zavestno kupil vozila, ki jih ne more niti testirati in o katerih je bral le v časopisnih člankih? Kdo bi kupil vozila, ki so se v drugi državi izkazala za neoperativna? Ne govorimo o zgrešenem nakupu za 10.000 evrov, ampak o nakupu vozil za več kot milijardo evrov!

Na tej točki stvari postanejo zaskrbljujoče. Tonin je ves čas zagotavljal, da tokrat Slovenija orožje kupuje brez posrednika, prek mednarodne organizacije OCCAR, kar naj bi jamčilo, da se korupcija ne more zgoditi. A to ni res. Dejanska proizvajalca boxerjev sta dve nemški podjetji, Rheinmetall in Krauss-Maffei Wegmann. Bi lahko prišlo do zakulisnega dogovora o nakupu direktno z njima? Nobenih ovir ni za to, posel se namreč zgolj izpelje prek OCCAR. Kaj vemo o omenjenih podjetjih? Kot razkriva Mekina, sta bili po podatkih nemškega Greenpeacea prav ti dve podjetji, Krauss-Maffei Wegmann in Rheinmetall, med največjimi donatorji nemških krščanskih strank CDU in CSU, ki sta skupaj z SDS in NSI del Evropske ljudske stranke (EPP). Ne samo to: nekdanji obrambni minister in pomembni funkcionar CDU/CSU Franz Josef Jung je od leta 2017 član nadzornega sveta Rheinmetalla.

Organizacija OCCAR ne prinaša nobenega jamstva, da pri tem poslu ni prišlo do korupcije. Zakaj izražamo te sume? Ker sta Janša in Tonin toliko časa zavajala s podatki o nakupu, pogodba pa je napisana tako, da je kupec – torej republika Slovenija – popolnoma nemočen in podrejen. Nihče ne bi sebe oziroma organizacije, ki jo zastopa, izpostavil takšnemu tveganju – razen če so ga vodili neki drugi interesi.

Ne gre torej za 70 milijonov odškodnine, ampak za milijardno investicijo, ki so nam jo skušali predstaviti kot 280-milijonski posel. Ne gre za nakup najboljših vozil, ampak nepreizkušenih; v tem trenutku so edina primerljiva in kupcu dostavljena vozila neoperativna. Vidni del dogovora, torej javno podpisana pogodba, je v resnici le del naročila, ki je neprimerljivo večje. In predvsem ne gre za posel brez korupcijskih tveganj, ampak nasprotno: tveganj je veliko. Z vključitvijo OCCAR so dejansko zameglili nakup – prodajalca Krauss-Maffei Wegmann in Rheinmetall sta se s tem izognila podpisu protikorupcijske klavzule, ki je pri tovrstnih pogodbah standard. V resnici gre torej za posel, s katerim bi se že morali ukvarjati predvsem nemški in slovenski kriminalisti.