Uvodnik / Nezadovoljstvo
Ne zdi se, da se v vladi sploh zavedajo, da se stvari v družbi zelo in hitro zaostrujejo – že shodov upokojencev, pa čeprav jih v ozadju organizira Janševa SDS, ne gre podcenjevati. Žal največji del krivde za zaostrovanje nosita vlada in njen predsednik Robert Golob. Ta se je v začetnem zanosu odrekel političnemu znanju in izkušnjam – kljub vsem opozorilom, da mora neizkušen politik, ko gre za javne finance, imeti ob sebi izkušene in modre ljudi. Javne finance niso proračun, javne finance se začnejo pri družbenem in socialnem dogovarjanju. S tem se sedanji minister za finance sploh ne ukvarja.
A ne gre le za vlado. V dveh letih Janševe vlade se je del civilne sfere malce potuhnil, pri tem mislimo zlasti na sindikate javnega sektorja, pa čeprav je Janša res odpravil socialno sporazumevanje. Toda prav ti sindikati, ki so že jeseni od nove vlade dobili dogovor o rasti plač, se danes s svojimi maksimiranimi zahtevami dobesedno izživljajo – pa ne le nad vlado, izživljajo se tudi nad drugimi družbenimi skupinami. Te so njihove zahteve najprej opazovale z začudenjem, zdaj jih spremljajo z osuplostjo. Celotna država je, ko sta se začeli vojna in rastoča inflacija, razumela, da zdaj ni čas za postavljanje res izstopajočih zahtev – in dejansko jih v gospodarstvu tako rekoč nihče ne postavlja, ker vsi razumejo, da je to obdobje nestabilno. Mar ni to jasno že iz tega, koliko milijard evrov se namenja zgolj za preprečevanje zloma? Javni sektor in vlada pa se v teh razmerah pogajata o novem plačnem sistemu. Kot bi ne obstajale zaostrene gospodarske in družbene razmere, kot bi ne bilo vojne, destabiliziranega svetovnega, evropskega in domačega gospodarstva in predvsem, kot bi ne bili v razmerah visoke inflacije. Kot bi bilo vse v najlepšem redu.
Ko se je začela vojna, ki je še dodatno pognala inflacijo, smo na tem mestu opozorili na vojne dobičkarje, ki so te razmere zlorabili, zlasti na energetska podjetja. A enako velja danes za sindikate javnega sektorja. Ne gre za to, da njihove zahteve niso legitimne, le glede na razmere niso razumne. Je mogoče postavljati takšne zahteve, ko se država, da bi preprečila ustavitev gospodarstva, nadpovprečno zadolžuje? Mar je res čas za tako neizprosne zahteve in nove plačne sisteme? Mar ni zdaj čas za dogovor o varstvu najranljivejših skupin in tistih z najnižjimi dohodki – ostalo pa naj bi počakalo na čas, ko bo vzpostavljena vsaj relativna stabilnost? Smo v letu, ko bomo doživeli najtrši padec gospodarske rasti po letu 2008.
Seveda je za nastale razmere najprej kriva vlada, saj ima moč odločanja in vodenja. Vlada bi morala takoj po prevzemu oblasti začeti oblikovati nacionalni družbeni dogovor, ki bi izhajal iz dejstva, da gre za izjemno obdobje, obdobje vojne in inflacije, ki ga morata družba in gospodarstvo prebroditi s čim manj poškodbami. Takšne dogovore poznamo, v Sloveniji smo jih imeli že veliko. Pa ne samo to: govorimo o dogovorih, kakršne so lani sprejemali socialni partnerji v tako rekoč vseh evropskih državah. Velja se spomniti, da so tako ravnali v teh državah tudi ob izbruhu epidemije, le v Sloveniji se Janša za to ni odločil, ker je mislil, da bo z odloki in dekreti požel javno navdušenje, hotel je imeti vse v svojih rokah. Se vzorec ponavlja?
Osrednji del omenjenega dogovora bi morala biti seveda indeksacija oziroma določitev oblike in načina sledenja dohodkov in cen inflaciji. In kaj je storila vlada? Stihijsko se je začela dogovarjati, vsak minister po svoje, premier pa po svoje. Kje smo zaradi tega zdaj? Sredi naraščajočega nezadovoljstva, seveda. Ni skupnega dogovora, skupna sta le razočaranje in jeza. Ker nekatere uskladitve upoštevajo zakone, drugi dobijo poseben dogovor, plače v gospodarstvu je usklajevanje z inflacijo le oplazilo, zaposlenim v javnem sektorju so plače dejansko že jeseni uskladili z inflacijskimi gibanji, socialni transferji so se na drugi strani povečali za deset odstotkov, pokojnine za dobrih pet odstotkov … Ni jasnih pravil, zdi se, da je vse odvisno od trenutnih vzgibov, pogajalske moči posamezne skupine in podobno.
Ljudje to različno obravnavo čutijo in se je zavedajo. Tudi zato, ker so ob prelomu leta spet podivjale drobnoprodajne cene hrane, razpadla je restriktivna politika cen energije za prebivalstvo. Ukrepi vlade niso zdržali. Medtem ko vlada, javni sektor in sindikati javnega sektorja razpravljajo o višjih plačah in novih razrezih in napredovanjih, vsi drugi v družbi oprezajo, kako jih bodo nestabilne razmere leta 2023 oplazile ali pa – nekatere – tudi sesule. V zasebnem sektorju je negotovosti veliko. Ekonomisti pa neizprosno opozarjajo, da je šla vlada v zadolževanju že do roba in da prostora za vse te dogovore sploh ni več.
Golobova vlada je v izjemno nestabilnem času zaradi želje po všečnosti, delno pa zaradi nevednosti sprožila apetite pri vseh družbenih skupinah – če jih ni sprožila, je nespametno dopustila, da se razrastejo. In zdaj smo tu. Sredi nezadovoljstva, ki ga lahko sploh ne bi bilo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.