Grega Repovž

7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas za preiskavo

Nekatere teme potrebujejo čas. O nekaterih dogodkih se včasih več let ni mogoče pogovarjati, ker so nas, ko so se zgodili, tako izčrpali, tako obremenili, da nam je pogosto že sama misel nanje pretežka. In med te teme za malodane celoten planet spada prav epidemija. To seveda ni še en zapis o epidemiji covid-19, ampak o tem, da bo nekatere dogodke, ki so se zgodili zlasti v prvem letu epidemije, vse težje raziskati, vse manj bo dokumentov, ki jih danes odgovorni še morajo hraniti, vse manj ljudi se bo verodostojno spominjalo dogodkov, vse težje bo iz tistega časa potegniti kakšno prihodnje znanje. Še najtežje pa bo tiste, ki so bili odgovorni za to, da sprejemajo odločitve, pripraviti do tega, da bodo javnosti pojasnili, kako so se sprejemale te (zdaj vemo, da napačne) odločitve.

Ti procesi potekajo v več državah, razlogi so različni. A tudi slovenska policija in tožilstvo morata prav glede obdobja epidemije opraviti svoje delo in raziskati, kako in zakaj so se sprejemale odločitve vlade Janeza Janše, ki so vodile k temu, da je Slovenija po smrtnosti zaradi covid-19 na devetem mestu med vsemi državami sveta in da je rekorderka po številu umrlih v domovih za starejše.

Če povzamemo: Janševa vlada se je maja 2020 odločila, da starostnikom v domovih za starejše občane selektivno ne bo nudila pomoči in v skladu s temi navodili jih bolnišnice niso sprejemale, ampak so jih pustili umreti v domovih. Če se to bere preveč kruto, če zveni skrajno in neprimerno, naj raje citiramo kar zapis same Janševe vlade na Twitterju z dne 27. maja 2020, ki je namreč še mnogo bolj neposreden: »Moramo se soočiti z dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci DSO, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Pri njih premeščanje v bolnišnico, samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom, ni smiselno.« Nobenih kriterijev ni bilo, v nekem trenutku so bolnišnice pač prenehale sprejemati okužene iz domov za starejše – prav njihovo bivališče je bila edina diagnoza za nesprejem in opustitev zdravljenja. Zaposleni v domovih so bili popolnoma obupani, a v bolnišnicah so se navodil praviloma držali, včasih je kdo zaradi družinskih ali prijateljskih zvez vseeno prišel v bolnišnico, nekaterih so se včasih preprosto usmilili in jih mimo pravil vlade sprejeli. Kar seveda zadevo še oteži. Kako v bolnišnicah razlagajo to lastno selektivnost?

Da bi se ubranili kakršnihkoli očitkov, da manipuliramo s podatki, naj citiramo kar izjavo Janševega direktorja NIJZ Milana Kreka, dano 11. januarja 2021: »Leta 2020 je v Sloveniji umrlo 2891 ljudi s kovidom. Od tega je umrlo 1682 ljudi v domovih starejših občanov in 1209 ljudi iz preostale populacije, ki ne sodi med oskrbovance domov.« To pomeni, da je bil leta 2020 delež starostnikov iz domov za starejše med vsemi mrtvimi kar 58-odstoten, še huje, leta 2020 je s covidom umrl vsak deseti stanovalec domov za starejše. Za primerjavo: v Italiji takšna preiskava poteka, ker je bil delež umrlih stanovalcev domov za starejše v tej državi 35-odstoten oziroma skoraj polovico nižji kot v Sloveniji. A Italije ne boste našli na seznamu prvih desetih držav po smrtnosti zaradi covida – je šele na 22. mestu. Slovenija je na devetem.

Zdaj, ko je znano, da je tudi v boju z epidemijo vse odločitve sprejemal takratni predsednik vlade Janez Janša, ostali pa so se mu podredili, danes pa te moči nima več, je torej čas, da se te nepotrebne, a dejanske smrti začnejo preiskovati – ne samo zaradi odgovornosti, ampak ker je treba vzpostaviti sistem odgovornosti in sistem ravnanja za prihodnje podobne dogodke, ki se zdijo v času popolne globalizacije in podnebnih sprememb še kar neizogibni. A najprej je treba opraviti preiskave, kako je sploh mogoče, da je do te odločitve prišlo (kdo je določil, da se nekaterim sme odvzeti pravica do zdravstvene oskrbe, kdo si je vzel pravico, da ljudem vzame njihovo pravico do oskrbe, in predvsem, zakaj so temu sledili ljudje, ki o tem odločajo samostojno, ker jim tako zapoveduje njihov poklic, torej zdravniki). Tri leta po sprejemu te res nesprejemljive odločitve je namreč še vedno vse zavito v meglo, nobenih odgovorov ni, predvsem pa ni raziskave. Oziroma če stvari postavimo drugače: če je v slovenskih domovih za starejše toliko ljudi več kot v sosednjih državah, pri čemer so si domovi v Italiji, Avstriji in Sloveniji zelo podobni, tudi tam nimajo vsi svoje sobe itd., je treba ugotoviti, koliko je k temu višjemu odstotku prispevala prav omenjena odločitev vlade – ker je namreč to edina odločitev, v kateri se Slovenija resno razlikuje od drugih držav. Tudi drugod so namreč imeli večje izbruhe prav v domovih za starejše. Pri čemer bi ravnanje vlade še lahko razumeli, če bi bile bolniške postelje dejansko zasedene (kot so trdili) in če dejansko ne bi imeli takrat na voljo medicinskega osebja (kot so trdili). Oboje je namreč že postavljeno na laž: prostih postelj je bilo tudi v najtežjih trenutkih po maju 2020 vedno dovolj, pa tudi medicinsko osebje je bilo na voljo, ni bilo pa vpoklicano (prav tako zaposleni v zasebnih ordinacijah).

Preprosto si kot država ne moremo privoščiti, da ti dogodki ne bi bili preiskani. Če ne zaradi drugega, zaradi svojcev. Ti še vedno ne razumejo, zakaj njihovi najbližji niso bili deležni pomoči. Le zaradi napačnega naslova?

Danes vemo, da je bila represija, ki jo je izvajala Janševa vlada v času epidemije, nedopustna, protiustavna in nezakonita. Vemo tudi, da represija ni dala želenih rezultatov – slovenski boj z epidemijo je bil namreč med najbolj neuspešnimi na svetu. Zdaj je treba preiskati še ostalo.