Grega Repovž

4. 8. 2023  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Uvodnik / Spremeniti pogled

Smo Slovenci res bolj čemeren in sitnoben narod od drugih? Smo res izstopajoče nezadovoljni in nergavi? Ali je pač to le del avtorasizma, tako pogostega v medijih in med javnimi osebnostmi, ko z dajanjem vsega v nič in prikazovanjem vsega kot slabega dejansko povzdigujejo sebe kot tiste, ki pa vedo, kaj je prav in kako bi bilo treba, ki torej niso del tega slabega in zavoženega? Najverjetneje je vse skupaj malce vmes: bližnjica do medijske pozornosti je vedno močna kritika, sploh v času družbenih omrežij, po drugi strani pa ni dvoma: Slovenci smo kar nezadovoljni, nergavi, kar iz leta v leto potrjujejo tudi različne raziskave.

A to nerganje ni brez razloga, brez zgodovinske podlage namreč. Predvsem zaradi politike in na drugi strani frustracij. Slovenci živimo v nenehnem povzdigovanju svoje preteklosti, zgodovine, kulture in literature, vsak dogodek je prelomen, tudi vsak »kup kamenja« znamo prikazati kot del svoje odlične preteklosti, hvalimo svojo krajino in kulturo, kot bi bili res tako izstopajoči. A morda je čas, da to opustimo – ker je to kar spodobno zlagano in pretirano. Slovenija je bila stoletja in tisočletja del drugih držav, nekakšna večna kolonija, vojne so nas predajale zdaj v roke enih, nato drugih, vedno znova so si ti drugi za te boje vzeli ljudi tudi s tega območja, pa tudi vse drugo, kar jim je prišlo prav. Od tu so stoletja vozili v nemške in italijanske dežele sužnje (dejanske in sodobnejše), obeh spolov, kar je bolj naprednega nastalo v Sloveniji, pa so večinoma zgradili kolonizatorji – za svoje potrebe, za potrebe obvladovanja tega območja svoje države (ker to smo bili, del neke druge države).

Namenoma uporabljamo besedo kolonija – ker malo bolj trdo postavi stvari na svoje mesto. Še do 15. stoletja je bilo na primer nekaj najbolj logičnega, da so s celotnega balkanskega območja zajemali sužnje. Seveda smo ves čas imeli tudi posameznike, ki jim je kljub položaju kolonije uspelo, in prav je, da se vsakega izmed njih spomnimo vsako leto – ker je bil to res težek boj. Ne gre za to, da je treba dajati v nič to zgodovino, ki smo jo tako stežka skrpali in malo tudi sčarali, da je videti malce bolj impresivna. Saj vsi malce pretiravajo, mar ne? A če bi sprejeli, da smo bili še pred sto leti le neko ljudstvo na tleh drugih držav, bi zmogli tudi bolje ocenjevati dejstvo, koliko je v zadnjih dobrih stotih letih to območje, 70 let kot Jugoslavija, 30 let pa kot Slovenija, dejansko napredovalo. Tako bi namreč tudi laže sprejeli in živeli s tem, da se v nobenem primeru ne moremo počutiti slabo, ker še nismo na ravni Avstrije, Nemčije, Danske … Ponosni moramo biti predvsem na to, kako zelo smo v zgolj dobrih stotih letih napredovali, predvsem pa, da zadnjih 30 let še z neprimerno večjimi koraki napredujemo – pa čeprav se nam pogosto zdi, da zgolj stopicljamo. Biti ves čas v takšnem razvojnem pogonu je za neko območje in njene ljudi neizmerno naporno in obremenjujoče. To ni hitrost, to je dejansko razvojni stampedo. Družbene, socialne, politične in ekonomske spremembe so bile na tem geografskem območju v zadnjih stotih letih tako velike, če jih primerjamo z zahodnimi državami, po katerih se tako radi zgledujemo (ali naj raje zapišemo zavistno opazujemo?), da je logično, da smo hkrati kot nacija utrujeni, razrvani, tudi nestrpni. In pomembna posledica tega hitrega korakanja naprej je tudi množica zablod in napačnih poti, do katerih pride vedno, kadar je rast nekega subjekta, naj gre za podjetje, institucijo ali državo, tako nesorazmerna. In seveda so del tega tudi neizmerne frustracije. Prav te, s katerimi smo začeli to besedilo.

Logični del te anorganske rasti je, da nekateri deli tega pogona, te mašinerije, tega tempa preprosto ne zmorejo, ne zmorejo slediti. Ne samo to: vsega tega, kar si v gledanju čez meje, na Zahod, želimo in se nam zdi, da bi že moralo biti del našega, si preprosto ne moremo privoščiti v takem tempu in tako kratkem času. Kar je dolga doba za posameznika, je za družbo pogosto kratka. Pomirjujoče dejstvo je, da se enako lomi tudi na večkrat omenjenem Zahodu: tudi tam sta rast in z njo pogoltnost pogosto preveliki, da bi jima lahko sledili vsi sistemi in da se ne bi tudi v njihovem pogonu ves čas dogajali strojelomi. In to veliko hujši: primer tega je Velika Britanija, kjer so ravno zdaj začeli ugotavljati, da so nenadoma na slabšem kot – naj se sliši še tako neverjetno – Slovenija. Šok je za njih večji kot za nas.

Slovenija z drugimi besedami ni zavoženi raček – daleč od tega. To seveda ne pomeni, da so kritike sistemskih slabosti in usmeritev zdravstva, šolstva, javnega prometa, stanovanjske gradnje, razmerij med družbenimi skupinami, davčne politike neumestne. Vse so umestne. A veliko laže je k spremembam pristopati, če je zraven tudi zavedanje, da je bilo izhodišče pred stotimi leti oziroma tridesetimi leti uborno, da govorimo o izjemno revni deželi, iz katere je nastalo vse to, deželi revnih malih kmetov in dninarjev kolonialnega tipa – in da je ta izhodiščni primanjkljaj tisti, ki še vedno povzroča frustracije, ki se ne nazadnje kažejo na hecne načine, na primer z obsesijo z velikimi bleščečimi avtomobili in velikimi barvastimi hišami. A veliko lažje je morda sprejeti te frustracije, z njimi živeti in jih razumeti kot pa izhajati iz iluzije, da smo mala velika nacija z izjemno zgodovino, ki pa ravno zdaj dela vse narobe. Naša izhodišča, viri in zmožnosti so pač omejeni. Imamo malo izjemnih posameznikov – a ne zato, ker bi bilo z nami kaj narobe, ampak ker imamo pač slabša izhodišča kot razvitejši, tisti, ki imajo dejansko veliko zgodovino in skozi stoletja in tisočletja nakopičeno neizmerno družbeno in finančno bogastvo. Z njimi se primerjamo – in njihova prednost je pogosto dobesedno neizmerljiva.