Grega Repovž

15. 9. 2023  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Uvodnik / Kaj je ta razpoka?

Nekatere stvari so na prvi pogled videti samo čudne. Eden izmed oškodovancev v poplavah na Koroškem je pripovedoval, da je tistega deževnega dne nenadoma opazil razpoko v predsobi in se sam pri sebi ujezil na izvajalce, saj je bila hiša stara šele deset let. Čez uro je ugotovil, da se hiša premika in da je bila tista razpoka le prvi znak, da hiša stoji na robu plazu. Ta jo je še uro kasneje uničil za vedno, iz nje so pobegnili v zadnjem trenutku.

Ko je pretekli četrtek državni statistični urad objavil, da se je bruto domači proizvod leta 2022 realno zvišal za 2,5 odstotka in ne za 5,4, kot je veljalo pred tem, ko so odstotek izračunali na podlagi četrtletnih podatkov, je bila ta objava najprej čudna. Kako se resni instituciji sploh lahko zgodi kaj takega? Razlika je preprosto nora. So manipulirali? So manipulirali lani, ko je bil premier še Janša, zdaj pa so podatke prilagodili nazaj? Direktor Sursa Tomaž Smrekar – ki ga je z odstavitvijo predhodnika grobo nastavila Janševa vlada – je hitel pojasnjevati, da nikakor ne gre za napako, temveč za revizijo ocene na podlagi novih podatkov. »Seveda smo bili zaradi velike razlike v podatkih presenečeni tudi mi. Pričakovali smo, da bo razlika večja kot v običajnih letih, ne pa, da bo tako velika,« je delo sicer ugledne ustanove branil direktor.

Zelo verjetno je res vse, kar govori Smrekar. A to ne pove nič o statističnem uradu ali direktorju Smrekarju: govori o tem, da smo se znašli v času, ko vsa dosedanja pravila in predvidevanja, celo statistična, razpadajo. Da smo, dramatično rečeno, na plazu, pa tega še ne vemo.

Kaj želimo povedati s to primerjavo? Svet, s poudarkom na Evropi, je v zadnjih treh letih preživel dve izjemni krizi. Najprej je bila pandemija, med katero so se države vedle popolnoma v nasprotju z vsemi prejšnjimi pravili: da se gospodarstvo ne bi ustavilo, so same poganjale potrošnjo. Jasno je bilo, da bo račun za to prišel, preveč denarja so »zmetale« prebivalstvu in podjetjem, da ne bi sledili ohlajanje, recesija, morda celo zlom. In ko se je ohlajanje dejansko pojavilo, se je začela vojna. Vanjo se je Evropa vključila z odpovedjo sodelovanja z Rusijo in odpovedjo njenim poceni energentom ter ponovnim močnim poganjanjem potrošnje in financiranjem odpravljanja posledic vojne. Spet so bile za to porabljene milijarde evrov, spet je bilo pomembno, da se gospodarstvo in življenje ne ustavita, predvsem, da se ne ustavi potrošnja.

Prav te neizmerne milijarde evrov, izplačane na različne načine (Nemčija je na primer državljanom še letos sofinancirala počitnice), so popolnoma spremenile vse. Že četrto leto zapored se gospodarstvo v Evropi vrti po čisto drugačnih pravilih in zakonitostih kot desetletja pred tem – to se seveda pozna tudi pri podatkih, ki jih zbirajo statistični uradi. Smo zapisali že četrto leto? Ne bo držalo.

Letos so se začele države počasi vračati v prejšnjo normalnost. Seveda se zdaj potrošnja in gospodarstvo ustavljata. Ni več umetnega priliva, ni umetnega pogona, ki je bil stalnica tri leta.

A težava je hujša: tako želene normalnosti izpred krize ni več. Ne moremo več v normalnost iz leta 2019. Vmes se je svet preprosto preveč spremenil. Spremenila se je moč posameznih držav, geopolitična razmerja so danes popolnoma drugačna, celo nakupovalne navade po vsem svetu so se spremenile. In prav to sta Evropa in celotni zahodni svet začela opažati leta 2023. Da je vse drugače. Predvsem so drugačna razmerja moči. In da so se stvari, ki so jih strokovnjaki toliko časa napovedovali in ocenjevali kot zelo verjetne, že zgodile.

Simbolično – kako boleče za Evropo, še posebej pa za Nemčijo – se je to zgodilo prav ta mesec z nenadno poplavo kitajskih električnih avtomobilov. Nenadoma so se ti avtomobili znašli v evropskih prodajalnah. In kaj je še huje? Ljudje nimajo več predsodkov do teh vozil. Ne samo Kitajci, Evropejci jih nimajo več. S spremembami je vedno tako: ko misliš, da se vse skupaj dogaja nekje drugje, da si zgolj opazovalec, se nenadoma zaveš, da si tudi sam že del njih. To se je zgodilo Zahodu oziroma Evropi.

A stvari so še bolj zapletene: ob vsem tem skupaj smo prav v zadnjih dveh letih začeli po svetu čutiti posledice podnebne krize. Prej jih je čutil svetovni jug, zdaj jih vsi, torej tudi razviti Zahod. Zdaj se dogaja vse, kar smo sicer vedeli, da se ima zgoditi. Zdaj je tu. A to še ni vse: vojno v Ukrajini je Evropa izkoristila za pospešitev energetskega prehoda, kar se zdi hkrati dobro, po drugi strani pa druge možnosti niti ni imela – in s tem je dejansko sama sebi odprla še eno veliko, megalomansko fronto oziroma ranljivost.

Vse našteto se dogaja hkrati in z vso silo – kot v kakšnem katastrofičnem filmu. Zaplet za zapletom, ni konca in kraja. Preveč vsega za eno desetletje – kaj šele za eno samo leto.

Zato je treba dejstvo, da se podatki, ki jih zajema statistični urad, na letni ravni tako razlikujejo od četrtletnih, vzeti kot znak. Znak, da se nekaj dogaja, da stara pravila razpadajo. Bi pred letom 2020 kdo verjel, da bodo države državljanom podarile toliko denarja zgolj zato, da bodo trošili? Ali da bo nemška avtomobilska industrija popolnoma onemela zaradi kitajske konkurence? Bi še pred tednom verjeli, da so na robu puščave v Libiji mogoče poplave, v katerih bo v nekaj urah umrlo 5000 do 10.000 ljudi? Spremembe so bile vedno dramatične, a tokratna hkratnost vsega tega dogajanja je naravnost neverjetna. Preprosto nemogoče je, da to ne bi povzročilo velikih pretresov, ki si jih v tem trenutku niti predstavljati ne znamo.