Grega Repovž

28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Uvodnik / Kako jim povedati?

»Kako jim povedati?« zveni pretenciozen naslov besedila, saj ima v sebi skrito pozicijo; nakazuje namreč, da pišoči nekaj ve in razume, a da obstaja neka druga stran, ki tega sporočila ne razume oziroma ni – če gremo do konca – tega sporočila zmožna razumeti oziroma dojeti. A ta naslov nikakor ne želi reči tega. Problem je namreč na drugi strani. Zakaj nekatera sporočila javnosti več ne dosežejo? Običajno bi se spraševali o izrekovalcu oziroma zapisovalcu teh misli. A ker je teh veliko, pa nihče oziroma zgolj omejeno ne prodre s svojimi razmisleki, ne v Sloveniji ne drugod, si je treba postaviti neko drugo vprašanje: se je morda jezik, ki je pač način komunikacije tudi ko gre za razumevanje sveta in družbenih razmerij, spremenil, in zato danes s starimi oziroma že uporabljenimi načini komuniciranja ni mogoče več nagovoriti javnosti oziroma je pritegniti?

Naj problem opišemo na primeru sindikatov, tudi zato, da se izognemo vtisu, da gre za opisovanje medijev oziroma novinarskega pisanja. Danes potrebe po pravicah, ki jih zastopajo sindikati, niso nič manjše, kot so bile pred desetimi ali dvajsetimi leti. Celo več: v vse bolj razpršenem načinu zaposlovanja jih zaposleni toliko bolj potrebujejo, sploh ker je čezmejnih zaposlitev vse več (velja pomisliti na hrvaške delavce v Mercatorju, na primer). A danes sindikati vse težje sploh nagovarjajo zaposlene. Ne zato, ker bi ljudje sami znali bolje izbojevati svoje pravice ali ker bi bile te boljše. Ampak ker se zdi zlasti mlajšim zaposlenim sindikalno organiziranje nekaj, kar je povozil čas, kar ne nagovarja njih. Brez dvoma je tako zato, ker sindikate na rob desetletja porivajo tako delodajalci kot oblastniki, jih razlagajo za del nekega starega sveta. A morda si morajo postaviti vprašanja tudi sindikati. Je morda kaj narobe z njihovim jezikom? Morajo morda spremeniti način nagovarjanja ljudi? Slučajno sem se – pisec teh vrstic – lani jeseni znašel neko soboto v Madridu sredi ogromnega sindikalnega protesta. Navdušeno sem opazoval nepregledno množico na neskončni aveniji in si mislil, da bi le bilo kaj takega mogoče tudi pri nas. A ker ima človek na turističnem obisku malo več časa in tudi možgani delujejo drugače, sem zaznal tudi, da je povprečna starost kar visoka, pa tudi, da je ves sprevod nekako nostalgičen, spominja celo na stare filme, koračnice, ki so jih predvajali, so bili kot s kakšne stare proslave, in celo transparenti bi bili lahko stari 30 let. Za turista seveda atraktiven dogodek, kaj pa za današnje zaposlene? Kako je to mogoče, da na sindikalnih sprevodih vrtijo koračnice, ko pa imajo prvi evropski rejverji, ki so hodili na tehno zabave, danes že 65 let? Zakaj je na sindikalnih povorkah še vedno glasba, ki je današnji zaposleni sploh niso nikoli poslušali – razen pri svojih starih starših in v starih filmih?

Seveda je opisano zgolj slikovit primer, ki ga ne gre razširiti preveč rokohitrsko in razglasiti sindikate za staro šaro. Ne, sodobni sindikati imajo sodobne oblike boja, brez skrbi. Skandinavski sindikati že mesece združeno blokirajo tovarno Tesla na Švedskem na tako genialne načine, da lahko samo navdušeno ploskamo nad njihovo inovativnostjo. A vendar je treba izpostaviti jezik, torej način nagovarjanja. Ne gre namreč le za sindikate, ampak za celotno levo politično misel in ideologijo. Ne le v Sloveniji, ampak v celotnem razvitem svetu je po zadnjem vzponu sredi prejšnjega desetletja (po finančni krizi) leva misel dobila star, zaprašen zvok. Kot smo zapisali že v prejšnjem odstavku: ne samo po lastni krivdi, zoper njo je namreč tako desnica kot kapital, pa še mediji so danes predvsem del kapitalskega pogleda na svet. A vendar se zdi, da jezik levice, ki je včasih znal nagovarjati ne glede na generacije in premoženjsko stanje, danes deluje anahron in neprivlačen. Seveda nam lahko ni všeč, da ima desnica, ki dejansko zagovarja v veliki meri konservativne poglede – v ZDA se pravkar začenja boj zoper ločitev brez navedbe razloga, če si sploh lahko mislimo -, neprimerno bolj sodoben jezik. Lahko nam tudi ni všeč, da so individualizem, potrošništvo in tehnološko drugačen način komuniciranja ljudi tako spremenila, da jim je všeč tak jezik in tak način nagovarjanja. A tega ne uvideti in ne vzeti v zakup, pomeni, da sam pristajaš na to, da si politično nem in predvsem neslišen drugim. Imeti levo misel mora pač biti nekaj progresivnega, nekaj dobrega, nekaj najbolj sodobnega. Nenadoma tega leva misel nima več.

Vsa ta vprašanja se namreč odpirajo pri tokratni naslovni temi Mladine, preveč pomembni, da bi jo pustili mimo brez tega nagovora. Novinarjema Borutu Mekini in Luki Volku je namreč uspelo pokazati na pomembno dejstvo: da namreč povečano blagostanje hkrati povečuje revščino. Seveda teza ni ne nova ne nedokazana v preteklosti, a po dolgem času jo je nekomu – z podatki in izjemnimi sogovorniki – uspelo tako nazorno pokazati. In da je namreč prav to dogajanje izvor nezadovoljstva, ki se širi tako v Sloveniji kot v drugih napredujočih državah. In vprašanje, kako jim to povedati, namreč tako politikom kot seveda javnosti, je v tem primeru toliko bolj pomembno. Pa hoče javnost to sploh slišati? Hoče slišati, da je poganjalec njihove stiske prav ta napredek, po katerem najbolj hlepi? Da je to tisto, kar jih na koncu meseca drži za goltanec? Pri čemer se vse skupaj zdi že tako globoko zavoženo, tako poglobljeno, da se s tem ne želi nihče zapletati, ker je skrajno nepopularno posegati v to – ker se zdi že politično poseganje samo danes nekaj preživetega? A stvari so še bolj zapletene. Ker jeza pa je resnična. In ta jeza ima v sebi ogromno slabega. Kako jim to povedati?