Grega Repovž

25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Uvodnik / Trpko razočaranje

V Mladini smo že mesece pozivali, naj vlada in državni zbor nemudoma ustavita priprave na referendum o gradnji druge jedrske elektrarne. Iz tedna v teden smo se trudili prebiti zid neverjetne politične, medijske in tudi splošne zaverovanosti v ta projekt. Vedeli smo sicer, kaj se je zgodilo: nova jedrska elektrarna v Krškem se je malodane vsem nenadoma zazdela lahek izhod te države iz podnebne krize. Ne bomo se sprenevedali, tudi samo uredništvo našega tednika je nihalo, tudi nam se je na trenutke zdelo, da morda je pa to najbolje, s tem bomo rešili problem energije, olajšali prehod v družbo, ki proizvaja manj izpustov. Ampak to unisono prepričanje o tem projektu, v katerem so z neverjetno lahkotnostjo sodelovali tudi skoraj vsi slovenski mediji, je bilo kot zid. Vse, kar smo pisali, na primer naša novinarka Monika Weiss in naš redni gostujoči pisec Zoran Kus, je ostajalo brez javnega odmeva.

In če ne bi prejšnji teden imeli oddaje Tarča, v kateri so s prisluhi tako nazorno razkrili, kar sta Monika Weiss in Zoran Kus že ves čas pisala, bi se danes začela referendumska kampanja. Kaj se je zgodilo, je v sporočilu najbolje opisal zavod Open, ki ga vodi Barbara Rajgelj: »Politični razred je v tem procesu, polnem izključevanja, prikrivanja in poniževanja volivcev, do neprepoznavnosti zmaličil referendum kot temeljni institut neposredne demokracije, hkrati pa pokopal še zadnjo trohico zaupanja ljudi v to, da slovenski odločevalci lahko katerikoli projekt izvedejo transparentno, brez laži in kraje.« In v nadaljevanju: »V skladu s svojim dosedanjim navijaštvom za referendum mediji tudi njegov preklic normalizirajo, namesto da bi ga prikazali kot to, kar je: sramotno prometno nesrečo, v kateri so se arogantni nosilci politične moči – pijani od svoje pomembnosti, z gorivom državnega proračuna in kapitalskih sponzorjev – zaleteli v zid, ki so (nam) ga postavili.«

Naj ponovimo, kar v Mladini pišemo že več kot leto dni. Ne gre zgolj za vprašanje, koliko bo stala nova jedrska elektrarna in ali jo je Slovenija zmožna zgraditi. Obstaja še temeljno, pri nas pa malodane prepovedano vprašanje: je nova jedrska elektrarna res edina možnost, ki jo imamo? Da, to je bogokletno vprašanje. A naj razbijemo to bogokletnost samo z enim nasprotnim vprašanjem: zakaj se v Evropi za graditev novih jedrskih elektrarn odločajo le države vzhodne Evrope? Zakaj smo spet med temi državami? Ker je morda le tem državam še mogoče prodati to tehnologijo? Ker drugi dejansko rinejo v prihodnost? Zakaj od marca do danes ni bila pripravljena niti ena neodvisna študija o mogočih alternativah jedrski elektrarni? Nimamo niti ene neodvisne raziskave, kako v prehodu na manj uničujoče vire energije ravnajo najnaprednejše države, ki so se odločile izogniti jedrski energiji! Niti ene same raziskave ni bila sposobna in pripravljena narediti ta vlada. Niti ene same! Ne samo to! Zelo jasno je, da te razprave sploh niso hoteli niti dovoljevali! Hoteli so nuklearko! Slovenski politični razred – da, razen Levice, in še velikokrat bomo to napisali – nam je želel prodati to tehnologijo kot neizogibno. In hotel je imeti referendum – da bo to lahko naredil z našim podpisom, podpisom državljanov. In kaj je najhuje? Javnost mu je zaupala. Stranke, ki so nas peljale na to pot, so: Gibanje Svoboda (predsednik Robert Golob), SDS (predsednik Janez Janša), SD (predsednika Matjaž Han in Tanja Fajon) in Nova Slovenija (predsednik Matej Tonin). Da, naj imajo imena.

Največje razočaranje je ravno Robert Golob. Ko je postal predsednik vlade, smo prav na tem mestu zapisali, da ima Slovenija srečo, ker na položaj premiera prihaja energetik, po izobrazbi in praksi. Kakorkoli obračamo, je Robert Golob človek, ki je v Sloveniji razširil sončno energijo, ponudil prve resne možnosti, da so do nje pristopali sleherniki. Zdelo se je, da se bo tega tudi držal. Ko je postal premier, je trdil, da je nova jedrska elektrarna zadnja možnost, tudi zato, ker se tehnologija tako hitro spreminja – ker razvoja sončne in vetrne tehnologije ni več mogoče ustaviti, ker prihaja vodik, ker je samo vprašanje let, kdaj bomo dobili kakovostne načine shranjevanja električne energije ponoči in pozimi. In kaj je pri tem najbolj noro? Da je imel prav. Res se dogaja nezaslišan napredek. Cena vodikovih tehnologij je vse nižja, cene se znižujejo, enako velja za vetrno in sončno energijo, eksponentni razmah obnovljivih virov in hranilnikov energije ob naglem zniževanju cen elektrike ta trenutek že poteka. Zato v zahodni Evropi nihče več ne kupuje jedrskih elektrarn. Ker nam je, človeštvu – in to je bistvo – uspelo. Prvič se kaže luč na koncu temnega tunela podnebnih sprememb – prvič se zdi, da je mogoče spremeniti smer. Premika se v Ameriki, premika se na Kitajskem, premika se v Evropi. Da, po dveh desetletjih se je začelo premikati. In premika se hitro in v pravo smer.

Razumemo torej, zakaj se z novo jedrsko elektrarno slovenskim politikom tako mudi. Ker čez pet let te stare tehnologije ne bo nihče več ne hotel ne potreboval. Še nam vzhodnjakom jo bo težko prodati, če se pošalimo. To bo staro železje, tako kot je že danes staro železje TEŠ 6. Zato je ta zgodba tako zavržena. Zato smo tudi našteli vse stranke, ki so pri tem sodelovale. To niso ljudje brez informacij. Vse, kar smo napisali, bi morali vedeti. Brez dvoma vse to ve energetik Golob. A se je priključil na ta zlobirani vlak, se priključil temu parazitiranju na državi in državljanih, ga dejansko vodil. Najsramotneje pa je, da nas je tudi on pripeljal – še enkrat – med te vzhodnoevropske države, ki jim je mogoče prodati vse te stare tehnologije (spomnimo se Magne, ne samo Teša). Ne bomo rekli, da gre za provizije in nagrade, po navadi se na take projekte pač vsi prisesajo. Če ne drugače, podjetja njihovih žena in bratov čistijo poslovne prostore. Ali pa prodajajo kulije, omare in abotne analize. To je slovenska politika.