29. 11. 2024 | Mladina 48 | Uvodnik
Uvodnik / Bo res jedrska vojna?
Naj kar takoj odgovorimo na vprašanje, zastavljeno v naslovu: ne, zaradi zaostritev, ki smo jim priča v zadnjih tednih v Ukrajini, nismo nič bližje jedrskemu spopadu, kot smo že ves čas te vojne. Še več: dejansko smo v zadnjih tednih v enem od bolj nadzorovanih obdobij te vojne. Vse, kar se dogaja v zadnjih tednih, so namreč zelo očitne priprave na konec vojne, ki ga lahko pričakujemo v prvi polovici prihodnjega leta, verjetno pa še pred obletnico napada, torej pred 24. februarjem 2025.
Ker gre za teze, ki so v nasprotju z večino objavljenih analiz v zadnjih tednih, bomo naslednje vrstice porabili za dokazovanje te na prvi pogled preveč smele, za nekatere morda celo zaletave teze.
Kako je mogoče v trenutku, ko Rusija in tudi zavezniki Ukrajine zaostrujejo retoriko, ko Natove zaveznice na čelu z ZDA še bolj rahljajo svoja pravila, katero orožje so pripravljene dati Ukrajini, Rusija pa je začela uporabljati doslej najbolj smrtonosne rakete, zapisati, da se bliža konec vojne? Razlog so seveda ameriške volitve. A naj vas ta besedna zveza ne zavede: dejansko govorimo o dejstvu, da so volitve mimo, in ne o tem, da je bil na teh volitvah izvoljen Donald Trump. Danes bi bile razmere popolnoma enake, če bi zmagala Kamala Harris ali pa Joe Biden.
Da Ukrajina navkljub mednarodni pomoči ne more več pridobiti svojega ozemlja, je jasno že dve leti – pri čemer so problem na eni strani moč in vkopanost ruskih sil, na drugi pa že dve leti trajajoče pomanjkanje vojakov in nizka morala na ukrajinski strani bojne linije. Da v tej vojni Ukrajina ne more več zmagati, ampak se je treba začeti ukvarjati s stvarnostjo, ki bo nastopila po koncu vojne, v kateri bo Rusija zmagala, so se evropski voditelji pogovarjali že 27. februarja, francoski predsednik Emmanuel Macron pa je to sporočil posredno z besedami, da za zmago v Ukrajini ni mogoče izključiti napotitve kopenskih sil v Ukrajino – ob čemer je seveda vedel, da nobena država Nata tega ne bo naredila, niti Francija. A bil je jasen: Ukrajina bi v tej vojni zmagala, če bi ji dale zaveznice svoje vojake, sicer pa je ta vojna izgubljena.
Vrnimo se k ameriškim volitvam. Čeprav si Donald Trump ves čas nadeva avro nekakšnega mirovnega predsednika, ki a priori nasprotuje vojnam in nasilju, ker da to škoduje poslu in podobne puhlice, to ne drži. Med njegovim predsedovanjem se res ni začela nobena vojna, a posredovanj ameriške vojske je bilo enako kot prej, njegova administracija se tudi ni umaknila iz Afganistana – ne, ker bi njegovi generali verjeli, da lahko tam še kaj naredijo, ampak ker Trump, bliže ko so bile volitve, ni želel biti videti poraženec. A nikar kazati s prstom na Trumpa – Afganistan s(m)o zavezniki prav poniglavo zapustili pol leta za tem, ko je Belo hišo prevzel nov predsednik. In demokrat Joe Biden je to naredil, ne da bi se še kdaj ozrl nazaj. Še več, zaveznice Nata so mu pridno sledile, tudi Slovenija, pa čeprav so še mesec dni prej vsi politiki govorili, kako pomembna je vzpostavitev demokracije v Afganistanu, in napotovali tja vojake in inštruktorje. Odšli smo na odvraten način, prepustili s(m)o Afganistance in Afganistanke talibanom, ne da bi kdo v političnem prostoru trznil z očesom – tudi ko so viseli z letal, s katerimi so tujci zapuščali to državo. Kdo danes omeni Afganistan? Kaj pa afganistanske ženske? Otroke? Je o njih govorila Kamala Harris? Se še kdo – razen novinarjev in nevladnih organizacij – spominja te tragedije in tega poraza Zahoda? Ne.
Trump je kot izzivalec demokratske administracije že med kampanjo govoril o tem, da bo končanje vojne v Ukrajini njegov prvi etapni cilj, Kamala Harris pa ne – a to ne pomeni, da bi bilo danes kaj drugače. In zato je do dneva volitev vojna potekala z dosedanjo dinamiko, takoj zatem pa je Putin začel izjemno močno ofenzivo. Putin je morda avtokrat in človek, obseden z velikoruskimi sanjami, a hkrati je tri leta vojne izčrpalo tudi Rusijo. Ne nazadnje je začel zadnjega pol leta uvažati vojake iz Severne Koreje, ker tudi sam težko sili Ruse v bojne jarke. Ofenziva in brezkompromisnost imata en sam razlog: Putin ve, da prihaja čas mirovnih pogajanj, in nanje želi priti s čim boljšimi pogajalskimi kartami. Zato napada, zato osvaja nove predele, zato razkazuje mišice, zato uporablja nova orožja. Na drugi strani Bidnova administracija (brez dvoma usklajeno s Trumpom) poskuša skupaj z zaveznicami iz Nata vsaj malo izboljšati pogajalske pozicije potolčene Ukrajine. A obe strani, Zelenski in Putin, danes govorita o pripravljenosti na pogajanja. Pred nami sta torej dva meseca zaostritev, Putin bo poskušal osvojiti čim več ozemlja. Presečni datum je 20. januar 2025, ko bo Trump prevzel predsedniški položaj.
Naj se zdi ta trenutek še tako dramatičen, velja se še enkrat spomniti odhoda (poraza) iz Afganistana. Koliko dni – da, dni – smo potrebovali na Zahodu, da smo se začeli delati, kot da se ni nič zgodilo? In tako bo tudi s to vojno. Le upati gre, da bodo v pogajanjih zahodni zavezniki pomagali Ukrajini doseči pogoje, s katerimi bo lažje preživela trd poraz.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.