Šov s rizlami in žirafo

Pa smo ga le dobili. “Veliki” koncert Klemna Klemna je bil sprva načrtovan pred skoraj enim letom, potem je bil že napovedan maja, a so ga morali prestaviti na ugodnejši termin začetka popoletne sezone. Čakanje se je izplačalo.

Leksikon YU mitologije

Otvoritvena predstava festivala Exponto, režiser Oliver Frljić. Cankarjev dom, Ljubljana.

Nostalgija ali nadaljevanje?

Na razpad nekoč najpomembnejšega dogodka alternativnega glasbenega miljeja na Slovenskem, festivala Novi rock, je, kot vse kaže, močno vplival razmah poletnih glasbenih festivalov, ki so že takoj po osamosvojitvi začeli vznikati kot gobe po dežju. Novi rock je do takrat podpiral in soustvarjal domače alternativne glasbene scene, novejši festivali pa so bili bolj usmerjeni v pridobivanje dobička novonastalih tranzicijskih podjetnikov-promotorjev, ki jim kakovost izbranih izvajalcev ni bila najpomembnejša.

Nastop skupine Editors

“Koncert skupine Editors je povsem upravičil moja pričakovanja; izjemno kolobarjenje med kitarsko nažigancijo in elektronsko, skoraj že plesno ritmiko. Seveda pa izstopa Tomov vokal, ki je prav gotovo eden izmed najboljših v branži. Mislim, da je bil to eden od vrhuncev tujih nastopov. Po lanskem nastopu benda Grinderman spet nekaj, kar se ni smelo zamuditi. Pohvalil bi še tonskega mojstra; zvok je bil odličen.”

Radio Študent, 89,3 MHz

Petek, 9. 9.: BLUE SKY BLACK DEATH // NOIR

Novi trendi v klasični glasbi?

Od 1. do 11. septembra v Mariboru in okolici poteka že tradicionalni festival klasične komponirane glasbe, ki skozi prizmo izvajanih del precej presega stereotipne (zastarele) okvirje tovrstnih festivalov. V različnih inkarnacijah ima festival že skoraj polstoletno zgodovino, še posebej zanimiv pa je postal v zdajšnji obliki, ki jo je v letu 2008 postavil aktualni umetniški vodja, skladatelj in dirigent Richard Tognetti.

Kralj Lear

“Predstava je bila razkošna z efekti, polovica igralske zasedbe prepričljiva, nekateri glasovi nepozabno lepi, režiser pa je s stenskimi efekti brechtovsko potujitveno vztrajno poučeval publiko. Shakespearov tekst je bil, kot vedno, nenadkriljiv. Razmerja med hčerami in očeti, sinovi in očeti se prenašajo na razmerje med oblastjo in zlorabo oblasti, kjer se pokaže etimološka vrednost slovenske besede oblast, Lear je bil dejansko ob last do oblasti. Dogajanje nas nehote navaja v primerjavo z današnjo situacijo na Slovenskem. Bili smo sočutni z Learom in strah nas je bilo ob-lasti.”

Zvoki iz poletne prestolnice

Konec minulega tedna so staro mestno jedro prestolnice preplavili pisani, iz domačih in številnih tujih logov nabrani zvoki. Pestrost raznoterih glasbenih izročil na letošnjem tradicionalnem festivalu Noči v Stari Ljubljani je tokrat obljubljal že podnaslov “Sozvočje različnosti”. Na dvanajstih prizoriščih je v treh dneh menda nastopilo kar 191 glasbenikov, zato je bil obisk vseh dogodkov za še tako angažiranega glasbenega entuziasta praktično nemogoč. Mu je pa bila v oporo smotrna razporeditev koncertov. Na Mestnem trgu so nastopili godci, zanimivejši najširšemu krogu ljudi, privrženci jazza so na svoj račun prišli na Gornjem trgu, o etno izročilih pa smo se poučili na Novem trgu.

Solistični recital za glasbene sladokusce

Ob pritožbah nekaterih kolumnistov, kritikov in rednih spremljevalcev glasbenega dogajanja na Slovenskem, ki pogosto brez tehtnih argumentov kritizirajo koncertno ponudbo slovenskega glavnega mesta, se moramo vprašati, ali je tovrstna ponudba res slaba ali gre zgolj za tipično, lahko bi rekli že večno slovensko nezadovoljstvo in predvsem ‘kritičen’ pristop do vsega, kar nam ponujajo domači koncertni organizatorji. Pri tem je pomembno pripomniti, da se je ljubljanska koncertna ponudba v zadnjih nekaj letih močno okrepila, k čemur so gotovo pripomogle nove infrastrukturne pridobitve. A če se ozremo po glavnem mestu, kmalu ugotovimo, da velike dvorane in s strani mesta financirani klubi niso edina možna koncertna prizorišča, kar nas pripelje na Metelkovo, kjer se v različnih klubih zgodi verjetno več koncertov kot v vseh ostalih mestnih dvoranah skupaj. Cikel koncertov pod imenom Defonija, ki ga (večinoma) ponuja metelkovski klub Gromka, je zgolj eden izmed rednih dogodkov, ki ga že več kot desetletje organizirajo metelkovski glasbeni entuziasti - in ravno v tem tiči glavna razlika med velikimi dvoranskimi koncerti in klubskimi koncerti v osrčju Metelkove - saj so slednji praviloma organizirani za glasbene sladokusce. Dokaz te trditve lahko ponazorimo z letos že drugim nastopom legendarnega newyorškega kitarista, skladatelja in glasbenega aktivista Marca Ribota, ki je že pred natanko štirimi meseci napolnil metelkovski klub Menza pri koritu. Ribot je star znanec slovenskih odrov, dovolj je omeniti, da ga je ljubljanska publika v zadnjem času imela priložnost videti v različnih zasedbah, tokrat pa se je razgalil na letos že drugem solističnem nastopu na Metelkovi, kar definitivno potrjuje zavidljiv sloves Defonije med vrhunskimi jazzovskimi glasbeniki.

Rutinirani nastop zvezdnikov “postpunk revivala”

Fenomen priljubljenosti t. i. indie rocka, glasbenega žanra, ki ga velika večina svetovnih glasbenih medijev v zadnjem času promovira brez večje razlage o njegovih značilnostih, se je v zadnjem desetletju povzpel na precej bizarno raven, saj se s to sintagmo pogostokrat označuje tudi glasbenike, ki v to kategorijo ne sodijo. Poimenovanje izvira iz osemdesetih let 20. stoletja, označuje pa glasbenike, ki delujejo avtonomno znotraj neodvisnih založb, kar se pogosto izraža v njihovi glasbi in svetovnih nazorih, posledično pa tudi občinstvu. Dostopnost podatkov, ki nam jo danes omogoča splet, je dojemanje te kategorije nekoliko spremenila in v njej se je znašlo tudi precej glasbenikov, ki so se prepustili varnemu zavetju multinacionalk.

Urbano vzdušje v ruralnem okolju

V poplavi različnih poletnih festivalov, ki so vsebinsko večinoma usmerjeni v ponudbo že znanih domačih in tujih glasbenih imen ter katerih namen je čim hitrejši in lažji zaslužek organizatorjev, je obisk letošnjega buBarakafesta prava osvežitev.

Grossmannov festival

»Jebenti, tu je pol državnega vrha,« dahne eden izmed beograjskih skinheadov, ki sta povabljena na slavnostno zabavo, na kateri se zbere vsa srbska elita - od politikov in cerkvenih dostojanstvenikov do profesorjev in kriminalcev. Skinheada, člana neonacistične huliganske tolpe, tu - na tem stranišču srbske politike - obenem tudi ugotovita, da je njuna tolpa le orodje v rokah policije: ko jih rabijo, ko torej srbska politika rabi »krizo« in »izredno stanje«, jih aktivirajo. Ko eden izmed njiju na koncu sanjari o tem, kaj bi se zgodilo, če bi v življenju izbral drugo pot, to sanjarjenje hitro prekine s spoznanjem, da v Srbiji možnost izbire ne obstaja. Tako se odvrti srbski film Striženje (Šišanje), ki je prejšnji teden na Grossmannovem festivalu (v Ljutomeru, glavnem mestu kultnosti), nadomeščal Srbski film in Življenje in smrt porno tolpe, hita lanskega Grossmannovega festivala, in ki je imel sijajno filozofsko oporo v apokaliptičnih zombiadah a la Vodna pipa živih mrličev (Bong of the Dead), Vzpon živih mrtvecev (Eaters) in Temne duše (Dark Souls), torture pornu a la Pohabljanje (Chop) in Maske (Masks), protikapitalističnih distopijah a la Prenos (Transfer) in Tetsuo III, azijskem popu, retro fujih, lovecraftiadah in kakopak manični, neogotski Žalostni baladi za trobento (Balada triste de trompeta), ki jo je posnel kultni Alex de la Iglesia in ki je pobrala Hudega mačka.

Bend za novo tisočletje ...

Prejšnji četrtek sta zadnja leta najzanimivejša domača koncertna promotorja, društvo Kataman in Kino Šiška, v goste pripeljala ta čas eno najatraktivnejših zasedb, newyorški trio Battles. Ta je v prvih letih novega tisočletja, takrat še kot kvartet, najprej navduševal koncertno občinstvo, potem pa se je leta 2007 z dolgometražnim prvencem Mirrored tako rekoč čez noč povzpel med najbolj cenjene sodobne rockovske formacije.

Odlična klubska ponudba

Nedavni 52. Jazz festival Ljubljana je prinesel novosti, ki so zaznamovale predvsem organizacijo tokratnega festivala. V nasprotju s prejšnjimi leti, ko je bilo središče nekajdnevnega jazzovskega veseljačenja avditorij Križank, so se morali ljubitelji jazza in sorodnih glasbenih zvrsti tokrat nekoliko seliti po širšem ljubljanskem središču, saj je bilo dosedanje osrednje prizorišče rezervirano samo za sklepni dan festivala. Organizatorji so tokrat poleg tradicionalnih prizorišč v Cankarjevem domu in “defonijski” Gromki na ljubljanski jazzovski zemljevid postavili tudi novo prizorišče - sodobno dvorano CUK Kino Šiška, kar je bilo pričakovano, saj so Križanke ob prejšnjih festivalih večkrat samevale. Še ena opazna novost je bilo sokuratorstvo Pedra Coste, ustanovitelja priznane založbe Clean Feed, ki je celoten petkov večer namenil varovancem svoje založbe, s čimer je proslavil desetletnico njenega delovanja in v Cankarjev dom prinesel svež veter sodobnih improviziranih godb.