-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura | Film
Joan Baez je bila soprano aktivizma in protesta – soprano revolucije. Imela je popoln, natančen, idealen glas, perfect pitch, mesijansko čist, jasen kot moralni imperativ, spremljevalec njene zasvojenosti z bojem, ali kot sama pravi: »Imela sem pravi glas v pravem trenutku.« Blagor protestu. Blagor aktivizmu. Blagor revoluciji. Objela je Boba Dylana, ko je bil še nobody, a jo je pustil, ko je postal somebody. Ne da je kdaj to prebolela. Njene stene so še vedno polne njegovih fotografij, njen štikel Diamonds & Rust – »Here comes your ghost again« – je večni spomenik njuni romanci. Pa je objela protivojno gibanje (in protivojnega protestnika Davida Harrisa), a se je vietnamska vojna zlagoma končala (in David tudi). Nič hudega – prišle so nove in nove vojne, nove in nove krize, nove in nove družbene katastrofe. Pravih trenutkov, ki so klicali pravi glas, ni nikoli zmanjkalo. Joan Baez, hči kvekerjev, Mehičana in Škotinje, je v mladosti okrog tekala bosa in dolgolasa in si domišljala, da je devica Marija, a je kmalu spoznala, »da nisem svetnica, temveč trušč,« pove v dokuju Joan Baez: Jaz sem hrušč.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura | Film
Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
V Seni – pod Parizom – je orjaški in kanibalski morski pes, ki je nezadržen in nenasiten, tudi ekstremno nadarjen, Francozi, s policaji in triatlonci vred, pa so takšni kreteni, da mu sami – množično – skačejo v žrelo. Še ameriški najstniki v tistih dobro znanih slasherjih – Nočeh čarovnic in Petkih trinajstega – niso tako naivni, nerodni in bedasti.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Elite se izživljajo na vse mogoče in nemogoče načine, svarijo filmi. V Rothovem Krvavem hostlu jim je neka agencija dobavljala nič hudega sluteče turiste, ki so jih lahko potem po mili volji mučili, trpinčili in pobijali. V obešenjaškem trilerju What You Wish For gredo še korak dlje, ugotovi Ryan (Nick Stahl), chef, ki ga hazard tako zadolži, da mora zbežati v latinsko Ameriko, kjer obtiči v jet-set vili, pri prijatelju Jacku (Brian Groh), prav tako chefu, no, chefu globalnih elit, ki pa je tako neznosno bogat, da se nenadoma, nepričakovano in brez pojasnila obesi, kar v obubožanem, prikrajšanem, zagrenjenem Ryanu takoj prebudi nadarjenega gospoda Ripleyja, toda ko prevzame prijateljevo identiteto, prevzame tudi njegovo usodo (Fresh sreča Menu), saj dobi več, kot lahko pogoltne.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Iz asteroida, ki leti mimo Zemlje, strmoglavi šokantna vsebina – alien. Hočem reči: pajek. Morilski pajek. Kar seveda pomeni, da mutira, da ima živ smisel za grand guignol, da je očitno videl veliko grozljivk in da začne serijsko pobijati posadko Nostroma, hočem reči – rahlo čudaške stanovalce dotrajane, zapuščene newyorške stanovanjske stavbe (s papigo vred), v kateri razpadajo tudi družinski odnosi, tako da mutantski alien, ki tudi res postaja čedalje bolj podoben alienu iz Osmega potnika, mutira še v sluzasto metaforo družinske tesnobe, groze in pošastnosti. »Kaj vraga se dogaja,« vzklikne dvanajstletna Charlotte (Alyla Browne), zvedava fenica stripov (z očimom, ki ga igra Ryan Corr, jih celo soustvarja!), ki posvoji pajkca ( ja, hlepi po imaginarnem prijatelju) in ki je videti zdaj kot Petra Parker, zdaj kot Charlotte iz Charlottine mreže, toda ko vrag vzame šalo, je videti le še kot poročnica Ripley.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Ta, ki v grozljivki krši pravila, umre – na grozljiv, grizlijevski način. Opazovalci – prvenec Ishane Night Shyamalan, hčerke M. Nighta Shyamalana, avtorja grozljivk z briljantnimi premisami in šokantnimi preobrati (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu, Dogodek ipd.) – so metagrozljivka. Ponoči ne odklepaj vrat! Vedno stoj na svetlobi! Ne hodi predaleč v gozd! Nikoli ne hodi h gozdnim jamam! To so pravila, ki se jih mora držati Mina (Dakota Fanning), ne ravno ženska brez travm (mama! sestra z njenim glasom!). V belfastski živalski vrt naj bi dostavila papagaja, ki ga en passant krsti za Darwina, a se potem izgubi v gozdu ( ja, telefon, radio in avto crknejo), tako da se zateče v utrjeno betonsko kočo, v kateri so že nekdanja učiteljica Madeline (Olwen Fouéré), zaletavi Daniel (Oliver Finnegan) in dobrodušna Ciara (Georgina Campbell), vsi pa se morajo držati »tistih« pravil, če hočejo preživeti, kajti kočo in ta del gozda obvladujejo srhljive, grizlijevske, nevidne pošasti, opazovalci, the watchers. In tu je glavno pravilo, ki se ga morajo držati vsi ujetniki te koče: vsak večer se morajo nastaviti pred orjaško dvosmerno ogledalo, skozi katero jih opazujejo te pošasti. Še več: te pošasti morajo zabavati. Na tistem odru morajo dati vse od sebe. Preleviti se morajo v eksponate. V peep-show. Opazovalci to cenijo. Zato tudi te ljudi, »izgubljene duše«, puščajo pri življenju. Ko so ljudje prestrašeni, ko so torej v smrtni nevarnosti, so tako blazno zabavni, res vredni ogleda. Če hočejo preživeti, morajo igrati za življenje. Toda preden si začnete domišljati, da gledate kritiko neoliberalnega gladiatorstva ali parodijo voajerizma, fetišiziranja, objektiviranja, resničnostnega nastopanja in pornificiranja, morate pomisliti, da je Ishana Night Shyamalan vendarle hči M. Nighta Shyamalana, kar pomeni, da vas po strašni premisi čaka megatvist.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Mike (Will Smith) in Marcus (Martin Lawrence) sta geja. To vemo. Nenehno si izpovedujeta ljubezen, umrla bi drug za drugega, drug brez drugega ne moreta – in ko se prepirata, to počneta kot stara zakonca. Kar tudi sta. Življenje sta preživela skupaj. A se pretvarjata, da nista geja. Zato se tudi Mike na začetku filma Podli fantje: Vse ali nič poroči (z Melanie Liburd), čeravno dobro vemo in vidimo, da sta poročena drug z drugim – in zato Marcusa, ki je obseden s sladkarijami in ki mora svoje konzumiranje sladkarij pred Mikeom nenehno skrivati (kot žena pred svojim možem), med svatbo udari infarkt. To prikrivanje – ta šarada – je zanj preprosto too much. Čakajte, da se prebudi iz kome in da začne iz njega bruhati spiritualistični new-age bulšit, čakajte, da se začnejo pojavljati videi, ki jih je pred smrtjo posnel stotnik Howard (Joe Pantoliano), čakajte, da ju miamijske »temne sile« (Eric Dane) potunkajo in pošljejo v ilegalo ter na njuni glavi razpišejo nagrado pet milijonov dolarjev (malo za policaja, ki se oblačita dizajnersko in vozita porscheja), čakajte, da prekomerno namnožijo število likov, ki so družinsko ali prijateljsko povezani, čakajte, da se začnejo ultrakinetični akcijski – avtomobilski in helikopterski – ringelšpili v slogu Hitrih in drznih, ki so hitrost in drznost pobrali prav pri Podlih fantih, čakajte, da kamero prelevijo v vrtoglavi dron, in čakajte, da Mike postane kamera: česa vse ne počnejo, da bi prikrili, da sta Mike in Marcus geja.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje
V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Delavski razred odhaja v pekel
Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Če ste videli de Maistrovi mladinski avanturi Mia in lev ter Volk in lev, potem si lahko živo predstavljate, kaj vas čaka v filmu Dekle in jaguar – ja, Ella (Lumi Pollack), ekološko zavedna mladinka, ki samodejno odleti na avanturo v Amazonijo, da bi rešila črnega jaguarja, svojo otroško prijateljico (zadnjega amazonskega jaguarja!), ki ga ogroža burleskna kabala divjih lovcev in trgovcev z eksotičnimi živalmi, toda mladinka ne bi bila pokroviteljska, če v svoji politični korektnosti in eksotizaciji ne bi tudi malce pretiravala, saj skuša – pred prisilno selitvijo in nasilno deforestizacijo (»Biznis je biznis«) – rešiti tudi staroselce, ki jih lahko še vedno – magari patetično, s solzo v očeh – vodijo in rešijo le belci. Mar ne, Indy? (kino + Kinobalon/Kinodvor)
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Jennifer Lopez – alias Atlas – skuša s pomočjo umetne inteligence uničiti umetno inteligenco, povsem nekarizmatičnega antagonista, ki hoče uničiti človeštvo (in ki je po zločinih proti človeštvu zbežala v vesolje), toda tale distopični vesoljski spektakel – Terminator sreča Ognjeni obroč in Osmega potnika 2 – izgleda tako utrujeno, tako klišejsko, tako puhlo in tako duhamorno, kot da ga je napisal ChatGPT, z bebavimi dialogi vred, brez samoironije. Ubogi green screen! (Netflix)
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Če hočete videti povsem neobičajen, a vendar čudno domačen apokaliptični triler, potem si poglejte tale minimalistični B-film pregona, v katerem za kužno žensko (Hayley Erin), ki zbeži iz nekega tajnega laboratorija in ki hrepeni po »novem življenju«, pošljejo profesionalko (Sonya Walger), ki ji zdravstveno prav tako ne kaže ravno dobro (ALS je njen morilec), a je to ne ustavi, tako da dobite efektno, lakonično, morbidno, grozljivo, zelo originalno postcovidsko revizijo Hugojevih Nesrečnikov, ki se vali zdaj v ritmu Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, zdaj v ritmu eksistencialistične meditacije, zdaj v ritmu fizične degeneracije, zdaj v ritmu fatalizma filmov noir. (Apple TV)
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Bi radi aristotelovsko enotnost kraja in časa dogajanja? Tule je imate v izobilju. Ne brez razloga: enotnost kraja in časa dogajanja se sijajno poda pohlepnim ljudem. Kot bi bila ustvarjena zanje. Lepo jim pristoji – kot smrt. V soparni restavraciji, ki stoji sredi arizonske puščave ( ja, sredi ničesar), se natakarica (Jocelin Donahue) zelo trudi, da bi ustregla edinemu klientu, trgovskemu potniku (Jim Cummings), ki izgleda kot uglajeni sociopat (kot Norman Bates, bomo slišali) in ki je tu obtičal, saj je črpalka – del tega puščavskega trgovišča – ostala brez goriva, toda ko v restavracijo vstopita groteskni, kuščarski Beau (Richard Brake) in manični, zmešani Travis (Nicholas Logan), ki sta ravnokar oropala banko (in odnesla 700.000 dolarjev), začnejo vsi – sicer njuni talci – na vsemogoče nepresenetljivo presenetljive načine razmišljati o tem, kako bi postali njuni delničarji ali pa kako bi njun plen sovražno prevzeli. Čedalje več jih je – in hkrati pomislijo na dobiček. Sami pa veste, kakšen je denar: komaj čaka na nasilje. Kot vsi ti ljudje (»Bigfoot for President«), derivati starogrških mazohistov, ki – na vsemogoče presenetljivo nepresenetljive načine – komaj čakajo, da iz nesreče padejo v še večjo nesrečo.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Ko Godzila žre in razmetava japonske vojake, izgleda kot T-Rex. Ko po morju zasleduje ladjo, izgleda kot žrelo. Ko pa vanj streljajo tanki, izgleda kot King Kong. Toda Tokio je tedaj šele pred njim – in ko stopi nanj, ga prelevi v ground zero. Ja, Godzila, »kralj pošasti«, ki je debitiral leta 1954, se po nekaj izletih v svet – in po krajši holivudizaciji, netfliksizaciji in appl(e)izaciji – vrne domov, na Japonsko, a nazaj se vrne tudi časovno, saj se film Godzilla Minus One, ki je dobil oskarja za specialne efekte, dogaja takoj po II. svetovni vojni, ko Japonska ni ravno velesila, Amerika pa – v izogib izzivanju Sovjetske zveze – noče intervenirati. Zato ne preseneča, da je Godzila za Tokio to, kar je bil Fat Man za Nagasaki in Little Boy za Hirošimo – splet kaosa, destrukcije, terorja in radiacije. Ali natančneje: Ginza – petični, nakupovalni del Tokia – je kmalu videti kot Gaza. »30.000 mrtvih, 20.000 stavb porušenih«, slišimo. In zato ne preseneča, da je edino japonsko upanje Koiči (Rjunosuke Kamiki), nesojeni kamikaze, ki dobi priložnost za melodramo samožrtvovanja.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! Ko Juulia (Alma Pöysti), liberalna poslanka, nova zvezda fiktivne stranke (Enakost), ugotovi, da jo Matias (Eero Milonoff ), njen mož, sicer protestantski pastor, vara s precej mlajšo Enni (Oona Airola), ji Praktični vodnik po etični poliamoriji pokaže pravo pot, no, alternativo – namesto da bi se ločila, se z obema spolno združi. In ko si še sama omisli partnerja, nebinarno drag-queen Misko (Vilhelm Blomgren), se spolna koalicija razširi in diverzificira (kvirizira, če hočete). S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic?
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Stopanje v ta svet je neizbežno mučen proces – že za binarne, kaj šele nebinarne
Poletja so vedno čas tranzicij, prehodov, transformacij – to je brezčasen čas, ko se otroci naučijo leteti. Vse se razcveti – tudi spol, toda od določitve spola so odvisna pričakovanja družbe, zato je spol le breme. In ker je v baskovski vasici ob francoski meji čudovito, razsijano, igrivo poletje, Aitor (Sofía Otero) sklene, da se bo spolno razbremenil – in začel s tranzicijo. Počasi. Tiho. Brez ihte. Nikamor se mu ne mudi. Star je osem let. Za začetek noče, da ga kličejo Aitor. Niti Cocó. Noče imeti imena. Ker ne ve, kaj je to, kar se mu dogaja – in kako bi to imenoval. Kako pa naj imenuje to, da s svojim bratom noče več spati v isti postelji? Kako naj imenuje to, da se ima za deklico? Kako naj imenuje to, da si ne pusti ostriči las? Kako naj imenuje vse te »trače« o sebi? Kako naj imenuje to blazno obremenjevanje s spolom in spolno identiteto? In kako naj ve, da bo s tem tako »polariziral« svojo družino?
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
The Ministry of Ungentlemanly Warfare
Kje se konča Guy Ritchie – in začne Quentin Tarantino? Najnovejši Ritchiejev film – The Ministry of Ungentlemanly Warfare (Ministrstvo za negentlemansko vojskovanje), sicer posnet po resnični zgodbi – izgleda kot Neslavne barabe brez majorja Lande (Til Schweiger, alias Heinrich Luhr, ni to), a tudi kot Aldrichev Ducat umazancev, le da je umazancev le pol ducata (z umazanko vred), kar pa ne pomeni, da njihovo miniranje in sabotiranje nacističnih podmornic na Atlantiku – operacija »Postmaster« – ni videti kot delo tisočih umazancev. Britanski komandosi (Henry Cavill, Henry Golding, Hero Fiennes Tiffin, Alan Ritchson, Alex Pettyfer, Eiza González), »Churchillovi skrivni bojevniki« (z definiranimi mišicami in huligansko averzijo do avtoritete), ki delujejo neuradno, pod pultom in brez oznak, hodijo in nonšalantno, bombastično, elegantno, baročno pobijajo naciste – množično. In v tem – v pobijanju nacistov – brezmejno uživajo.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Garfield je lenobni, zavaljeni, sladkobni animirani film o mačku, ki izgleda kot metafora Donalda Trumpa: oranžen, nor na fast-food (lasagno), alergičen na ponedeljke, sarkastičen, nadležen, egocentričen, enodimenzionalen (ja, brez karakterja), prepričan, da je na misiji nemogoče (Trump rešuje Ameriko, Garfield pa očeta), zato kaskaderske prizore izvaja sam – kot Trump. In Tom Cruise. To, da Garfield izgleda kot Trump, je najboljši vic tega filma. Vse ostalo je le sentimentaliziranje tega vica. (kino)
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Posebnost tegale indonezijskega psihotrilerja, sicer rimejka ameriškega Dečka za vrati, v katerem ugrabljena otroka – potencialna »rezervna dela« – kažeta živ smisel za preživetje, eskapizem in citiranje Kubrickovega Izžarevanja, je v tem, da napetost ustvarja brez dialogov, kar pa deluje ravno dovolj prisiljeno (to pač ni Tiho mesto, v katerem je prepovedano govoriti), da samo napetost – napol konceptualno – karikira, toda krike in vzdihe slišite. (Netflix)
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Ne boste verjeli, koliko ljudi hoče likvidirati svoje najbližje, žene in može, mame in očete, pa ne vedo, kako. Še kako dobro bi jim prišel »tinder«, ki bi jih povezal s poklicnimi morilci: podrsavali bi, všečkali in iskali popolno ujemanje. Ko bi se naročnik in poklicni morilec ujela, bi se dobila – sklenila kupčijo. In beng! Žene – ali moža – ne bi bilo več. A ker tovrstnega »tinderja« ni, padejo v past, ki jim jo nastavi Gary Johnson (Glen Powell), »poklicni morilec«. Gary je dobrodušni, osamljeni, skoraj anonimni profesor filozofije in psihologije (sam z mačko), specialist za Freuda, vprašanje identitete in igranje vlog (»Ali poznate sami sebe,« sprašuje svoje študente: »Kaj, če je vaš jaz le vloga, ki jo igrate?«), skrivaj – v prostem času – pa je sodelavec policije, njena »vaba«, njen igralec, no, njen »poklicni morilec«.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Furiosa, predzgodba Ceste besa, zgodba o izvoru Furiose, presenetljive – a povsem logične – protagonistke Ceste besa, je road movie, ki ga poganja bes, samo bes in nič drugega kot bes. Furiosa je cestni film, film pregona, film konvojev, film divjanja, film besnenja. Bes je strelivo in gorivo te postapokaliptične, distopične prihodnosti, v kateri je posttravmatičnega stresa toliko kot puščave. In bes, ki reže to neskončno rdečo puščavo, je raison d’être protagonistov in antagonistov Furiose. Vsi so neprestano besni – bes je njihov way of life. Njihov joie de vivre. Ko besnijo, živijo! Zato nenehno besnijo. Ko komunicirajo, kričijo, tulijo, vreščijo, rjovijo, renčijo, razgrajajo – ja, besnijo. Zaganjajo se drug v drugega.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Ameriško igralko Adrienne Shelly, ki je v devetdesetih letih po zaslugi Hartleyjevih odbitih indiejev Neverjetna resnica in Zaupanje tudi pri nas veljala za kultno, so leta 2006 našli mrtvo: obešeno. V njeni pisarni. Policija je odločila: samomor. Pika. Primer je bil ad acta. Adrienne Shelly, sicer od malega prepričana, da bo mlada umrla, je ravno režirala Natakarico, sijajno feministično študijo opolnomočenja, #MeToo pred #MeToojem, bila je polna življenja, sredi številnih projektov in zaljubljena, tako v svojo triletno hčerko kot v svojega moža, Andyja Ostroya, ki ni mogel verjeti, da je naredila samomor.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Če hočete videti odličen rockumentarec, si poglejte tole arheološko izkopavanje Briana Jonesa, ki benda Rolling Stones ni le ustanovil in imenoval (po Watersovem štiklu Rollin’ Stone), ampak je bil spočetka tudi njegov motor, njegov genij, nesojeni Mick Jagger (okej, Mick Jagger brez karizme), a Rollingi so stroj, okej, skala, ki se vali in vali in vali, zato ne preseneča, da kdaj pa kdaj kdo tudi odpade, magari skrivnostno, kot Jones, »žrtev vojne med dvema generacijama«, »metulj«, ki je celo za Rollinge živel prehitro, ekscesni upornik (vrgli so ga iz dveh šol, nagnali so ga od doma), ki se je upiral celo samim Rollingom in ki je nonkonformizem tako dobro poosebil, da se benda Rolling Stones še vedno drži. (VOD – Amazon, Apple, Hulu ipd.)
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Če pogrešate šokerje, ki jih je – tako kot Čarovnico iz Blaira in njene številne klone (Paranormalno, Pošastno, Snemaj!, Odklikana, Creep, Lovec na trole, Jezero Mungo ipd.) – poganjal lažni found footage (šokantni filmski materiali, ki jih je pred grizlijevsko smrtjo posnela kaka ekipa), si poglejte mikrobudžetnega Frogmana, v katerem skušajo režiser, snemalec in igralka posneti doku o »bigfootskem« mitskem bitju, človeku-žabi, turistični atrakciji Lovelanda (Ohio), ki je urbano legendo prelevil v biznis ( ja, konspirologija je nova nafta).
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Nicolas Cage, kralj sodobnega žanrskega filma, se tokrat potopi v »arkadijski« postapokaliptični svet, ki je več kot sijajna priložnost za tipično kejdževsko melanholijo. Cage, alias Paul, je kot Jezus, le da ima zgolj dva sinova (Jaeden Martell in Maxwell Jenkins), zgolj dva apostola, ki ju skuša za vsako ceno zaščititi pred grotesknimi, nočnimi, res grozljivimi pošastmi ali pred Vojno svetov, če hočete. Podnevi se družina utrjuje (zaklepanje vrat, zapahovanje oken, barikade ipd.), ponoči pa skuša preživeti napade pošasti, zato morata biti oba sinova – hormonska najstnika – do večera doma. Kaj to pomeni, je na dlani: če hočeš preživeti pošasti (brezimne, brezosebne, brezčutne kot neoliberalni kapitalizem), če hočeš torej preživeti konec sveta (globalno krizo), potrebuješ red, pravila, disciplino. Ja, obnašati se moraš kot žanrski film.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
In The Land of Saints and Sinners
Zdaj že vemo: poklicni morilci so ljudje, ki pošteno opravljajo svoje delo. Tak je tudi Liam Neeson, alias Finbar, idilični irski poklicni morilec, ki ubija v slogu: žrtev najprej prepriča, da si sama izkoplje grob, potem jo z lovsko puško ustreli in na koncu jo lastnoročno zakoplje, na grob pa empatično in pietetno zasadi drevesce. Gozdna jasa, na kateri pokopava svoje žrtve, je že pravo pokopališče – drevesc ne manjka. Finbar, fen Dostojevskega, izgleda kot človek, ki je redefiniral pogozdovanje – vsako drevesce tako dobro »pognoji«, da bo res zraslo v drevo. Smisla za humor nima, toda delo vedno opravi. Poleg tega – nekako mora zapolniti praznino in osamljenost po ženini smrti. A kaj je Finbar v primerjavi z Irsko republikansko armado? Divjo bando, ki s Severne Irske, kjer je pobila več ljudi, kot je načrtovala, prebegne na Finbarjev teren, vodi Doireann (Kerry Condon), svetnica, ki je postala grešnica – ne govori, ampak sika, klišeje pa žveči brez empatije, zato kliče kazen. Finbar, grešnik, ki je postal svetnik, pa je hotel ravno morilski poklic obesiti na klin! Morda bi celo rekel, da je »prestar za to sranje,« a kaj ko Neeson, ki ga igra, v vsakem filmu znova potrdi, da ni človek za to sranje nikoli prestar.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
John Krasinski, sicer komik (Pisarna), je pred nekaj leti posnel Tiho mesto, postapokaliptično grozljivko, v kateri so Ameriko opustošile srhljive zunajzemeljske pošasti, vredne alienov iz Osmih potnikov. Zdaj, v sentimentalni mladinski dramediji IP, remiksu igranega in animiranega filma, pa ponuja povsem drugačne aliene – imaginarne prijatelje. Grozljivke so jih zadnje čase polne, toda Krasinski jih prelevi v nesrečna bitja, ki so ostala sama, brez prijateljev, saj so otroci, ki so jih nekoč potrebovali, odrasli, tako da jih ne potrebujejo več. Zavrgli so jih. In zdaj – stravmatizirani in osamljeni, zapuščeni in zagrenjeni – čakajo na izginotje. Jasno, reši jih lahko le otrok, ki je še bolj osamljen in še bolj stravmatiziran. Tak otrok je dvanajstletna Bea (Cailey Fleming), ki ji je mama umrla za redko boleznijo, očeta (John Krasinski) pa so hospitalizirali za redko boleznijo, kar jo tako osami in stravmatizira, da – v slogu dečka, ki v Šestem čutu vidi mrtve – vidi opuščene imaginarne prijatelje (ki jih vokalizirajo Steve Carell, Phoebe Waller-Bridge, Louis Gossett Jr., Emily Blunt, Matt Damon, Akwafina, Jon Stewart, George Clooney, Bradley Cooper, Sam Rockwell, Bill Hader, Sebastian Maniscalco, Amy Schumer, Brad Pitt ipd.), zato v družbi svojega soseda (Ryan Reynolds), ki prav tako vidi imaginarne prijatelje, poskrbi za reunion.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Tujci: Prvo poglavje, rimejk/reboot/ sequel/prequel Bertinovih srhljivih, minimalističnih, invazijskih, kultnih Tujcev (2008), reimaginacije francoskega trilerja Oni (2006), Hanekejevih Smešnih iger (1997) in pokolov tolpe Charlesa Mansona, je šoker, v katerem nenehno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, nekaj strašnega, nekaj nenadnega, a nikoli ne veš, kdaj se bo to zgodilo, kar pomeni, da se tisto ne zgodi in ne zgodi, a da se ves čas dogaja v tvoji glavi, no, tvoji imaginaciji, tako da se pričakovanje, napetost, opresivnost, morbidnost in nemoč zgoščajo kot noč, v kateri so vsi strahovi črni. Premisa je preprosta, elementarna: Maya in Ryan – Madelaine Petsch in Froy Gutierrez, ki nadomeščata Liv Tyler in Scotta Speedmana – obtičita v oregonski lovski koči ( jasno, via Airbnb), v kateri ju začnejo nenadoma terorizirati trije fantomski, maskirani, anonimni, morilski »tujci«.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Kultura | Film
Trije prijatelji – Zac Efron, Andrew Santino in Jermaine Fowler – si izmislijo Rickyja Stanickyja, fiktivnega prijatelja, velikega filantropa, drugega Bona, ki postane izgovor za vse (Ricky je kriv! Ricky je zbolel, pa moramo k njemu!), orožje za množično zavajanje (soprog, deklet, partnerk), toda ko na lepem – zaradi družinskih ceremonij in brisa (guglajte!) – potrebujejo »pravega« in »živega« Rickyja, Rickyja iz mesa in krvi, angažirajo in opolnomočijo nič hudega slutečega Rocka »Hard« Roda (Cena), zapitega, nesojenega igralca in impersonatorja iz Atlantic Cityja, polovico butca in butca, ki pa se v to vlogo – predvidljivo – preveč vživi (tako kot oni mesijanski vrtnar – Peter Sellers – v Ashbyjevi klasiki Dobrodošli, gospod Chance ima odgovor na vsako vprašanje), tako da kmalu deluje kot nori, regresivni, masturbantski alter ego moške toksičnosti, neodgovornosti in nezrelosti.