Vatikan je rojen za trilerje!

Ko umre papež, se začnejo volitve novega papeža – konklave. Kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), dekan kolegija kardinalov, je izgubil vero v Cerkev, ne sicer usodno, toda ravno dovolj, da lahko konklavu, ki bo enega izmed kardinalov prelevil v papeža (»Izvolimo papeža, ki dvomi!«), predseduje s herculepoirotovsko kombinacijo skeptičnosti, zadržanosti, ekscentričnosti, lucidnosti in anonimnosti. Vatikan je polariziran kot Slovenija, favoriti – papabili – pa so štirje, progresivni Bellini (Stanley Tucci), makiavelistični Tremblay (John Lithgow), homofobični Adeyemi (Lucian Msamati) in mračnjaški Tedesco (Sergio Castellitto), ki izgleda tako, kot da ga je posvetil Mussolini, toda ko renesančne kuloarje preplavijo rivalstva, šikane, intrige, zarote, skrivnosti, ambicije, škandali, sabotaže, grehi in frakcijski boji in ko Tedesco po nekaj glasovanjih izrine Bellinija, začne podpora nepričakovano rasti samemu Lawrenceu in kardinalu Benitezu (Carlos Diehz), skuliranemu bagdadskemu nadškofu filipinskega rodu, novemu obrazu, ki ga je papež kardinaliziral in pectore. Nič ni bolj napetega od protokola. Nič ni bolj stresnega od ceremonije. Nič ni bolj perverznega od Sikstinske kapele.

Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče?

Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče? Samo malce je treba tvegati – kot pri ljubezni. Novo čedno dekle – nova Vivian Ward, nova Julia Roberts, nova »Pepelka za tri tisoč dolarjev« – je Anora (Mikey Madison), alias Ani, ameriška seksualna delavka uzbeškega rodu, ki delo združuje v manhattanskem klubu HQ, v katerem naleti na princa, Ivana (Mark Eydelshteyn), alias Vanjo, naivnega, razvajenega, infantilno dekadentnega sina ruskega oligarha, ki jo odpelje v pravljico: najprej v svojo razkošno palačo, kjer ji ponudi 15.000 dolarjev za teden »horny« ljubezni, potem pa v Las Vegas, kjer se z njo poroči.

Jelenček Niko 3

Ko Jelenček Niko, ki hoče postati del Božičkove vprege (»letečih sil«), v grozi ugotovi, da potem ne bo več videl svoje družine (in to niti za božič) in da si je treba mesto v tej prestižni vpregi izboriti na tekmovanju (kdo je hitrejši, kdo bo prej onstran severnega sija in nazaj ipd.), je povsem jasno, da so temule drugemu nadaljevanju nežnega, sladkega, staromodnega Jelenčka Nika – ki je pri nas pred leti presenetljivo postal orjaški hit, tako rekoč fenomen – družinske in skupnostne vrednote ljubše od neoliberalne tekmovalnosti in trumpovske zmagovalnosti, tem bolj, ker vmes – z možno odpovedjo božiča – nakaže, kaj bi kapitalizem ustavilo vsaj tako kot covid.

Don’t Move

Iris (Kelsey Asbille), zjebana in stravmatizirana (nekdanja mati), zavije v globok gozd in stopi na klif, a ji samomor prepreči naključni mimoidoči, sočutni in simpatični Richard (Finn Wittrock), ki pa jo takoj zatem ugrabi – psycho. Zjeban in stravmatiziran. Iris in Rich sta perfect match – Tinderja niti ne potrebujeta. Iris kakopak zbeži (hvala bogu, da je s sabo vzela žepni nož), toda še preden rečete Begunec ali Rust Creek ali Girl in Woods, jo Rich že omami, paralizira in prelevi v negibni, nemočni, neslišni objekt, ki ga potem do konca kot paket prevaža sem ter tja, s čimer pa triler, ki ga je produciral veliki Sam Raimi, izvede antiklimaktični salto mortale, saj to, kar naj bi kritiziral (moško toksičnost in posesivnost, objektiviranje žensk), fetišistično ponuja kot svoj selling point. (Netflix)

Oddity

Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita – je nekaj posebnega, saj vas navdaja s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.

Eden od tistih filmov, ki nam ponosno kažejo, katere hite vse si lahko privoščijo

Če alien v Osmem potniku ne bi raztrgal Johna Hurta, ampak bi z njim zaživel v sožitju, no, simbiozi, bi postala hibridni superjunaški Venom – tako kot alien in raziskovalni novinar Eddie Brock (Tom Hardy) v trilogiji o Venomu. Bila bila neuničljiva, strah in trepet globalnega in intergalaktičnega zla. Stalno bi se sicer prepirala, a nič ju ne bi ustavilo – in če bi John Hurt padel z letala, bi se alien prelevil v njegovo padalo. Tako kot se imperialni, sarkastični, kameradski, kanibalski, marvelizirani alien v Zadnjem plesu, sklepnem delu trilogije, prelevi v Eddiejevo padalo. In ja, bila bi skoraj tako zabavna kot Deadpool – ali pa Stan & Olio.

Liffe / Apokalipsa zdaj!

Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.

Goodrich

Andyja Goodricha (Michael Keaton), losangeleškega galerista, sredi noči pokliče njegova precej mlajša žena, Naomi (Laura Benanti), ki mu razkrije, da je na rehabilitaciji in detoksikaciji – Andy je šokiran, saj ni imel pojma, da ima težave, da je odvisna od tablet. Še huje: na rehabilitaciji in detoksikaciji bo ostala tri mesece, tako da bo moral za njuna devetletna dvojčka (Vivien Lyra Blair & Jacob Kopera) sam poskrbeti – prvič v življenju. Nič čudnega, da ni opazil težav svoje žene. Tudi težav svoje prve žene (Andie MacDowell) ni opazil. In tudi v življenju Grace (Mila Kunis), svoje hčerke iz prvega zakona (ravno noseče), je vedno manjkal.

Terrifier 3: Božič klovna Arta

Terrifier je bil kot Noč čarovnic in Krik – tako pretirano brutalen, da je deloval komično. Tako odločen, da je deloval prelomno. Tako ekscesen, da je deloval avantgardno – kot Andy Warhol na steroidih. In seveda – stare filme je tako odprl, odrl in razžagal, da je deloval cinefilsko. Terrifier 3 sklene, da bo šel še dlje, magari do konca – saj je božič! Spet! Klovn Art (David Howard Thornton), absolvent slasherja, body horrorja in torture porna, multižanrski veseljak, kralj terorja in mesarskih instalacij, satirik dobrega okusa, strup za idiote, najprej – brez diskriminiranja otrok – razseka spečo družino ( ja, videl je Predbožično moro, Črni božič, Gremline, Teksaški pokol z motorko, Umri pokončno, Sam doma), potem pa svoj križarski brend politične nekorektnosti – »Ni upanja, ni Boga!« – prelevi v pekel, ki ga lahko ustavi le »zadnje dekle« (Lauren LaVera) in ki je skoraj tako agoničen, grotesken, burlesken in krvav kot Biblija.

Henry Fonda za predsednika

To, kar je Thom Andersen z esejističnim dokumentarcem Los Angeles Plays Itself (2003), skompiliranim iz filmov, ki so se dogajali v Los Angelesu, naredil za Los Angeles, Alexander Horwath z esejističnim dokumentarcem Henry Fonda za predsednika, skompiliranim iz filmov, ki jih pilotira Henry Fonda, naredi za Ameriko. Los Angeles je igral Los Angeles – Henry Fonda je igral Ameriko. Veljal je za »tipičnega Američana«, za »kvintesenco Amerike«, za njeno »vest«. Vedno je bil zadržan, umirjen, nevsiljiv, zanesljiv, emocionalno distanciran, premišljen, preudaren, liberalen, alternativa ameriški toksični »možatosti«, varuh liberalne demokracije.

Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli

Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.

»Carrie, smejali se ti bodo!«

Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!

Zlobna pisemca

Olivia Colman, pobožna malomestna devica, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja še vedno živi s staršema (Margaret White je njuna sestra!), začne dobivati »strupena« pisma, za katera obtoži bujno, vulgarno, nonkonformistično sosedo (Jessie Buckley), utelešenje neodvisne, opolnomočene ženske, (ki jo skuša patriarhat ustaviti ipd.), toda film – lahkotna komedija, posneta po resnični zgodbi – se preveč zaljubi v svoje skeniranje farsičnih whodunitov, kot so Nož v hrbet, Smrt na Nilu ali Glej, kako bežijo. (Max)

It’s What’s Inside

Velik, Odštekani petek, Kakršen oče, takšen sin, Vice Versa, Od deklice do bejbe – ja, to so komedije zamenjave telesa. Toda čas je, da vidite boljšo – It’s What’s Inside. Na zabavo, na kateri se zbere hormonska mladež (Brittany O’Grady, James Morosini, Alycia Debnam-Carey, Devon Terrell ipd.), pride tudi falirani Forbes (David W. Thompson), po novem tehnofrik, kreator družabne igre, ki sproži epsko zamenjavo teles – travm, strahov, želja, zavisti, maščevanj. In Greg Jardin, sicer debitant, to vsesplošno zamenjavo prelevi v osupljivi ringelšpil, manični, hiperaktivni mindfuck, lucidni, ultrakinetični puzzle, v katerem Odštekani petek hitro mutira v Vse povsod naenkrat, ta pa v Face-Off in Zbeži!, fr e netično vrnit e v potlače nega, ples smeti nezavednega. (Netflix)

Genialna prevara

»Vse je transakcija,« slišimo v temle rimejku tajskega megahita, ki pokaže, kako lahko v kapitalizmu vsi zmagajo – bogataši nimajo pojma, a imajo denar, reveži so genialni, a nimajo denarja. Reveži morajo le poskrbeti, da bodo bogataši izgledali genialni – pa bodo imeli denar. In tako začne Lynn (Callina Liang), genialna matematičarka iz revne priseljenske družine, ki jo sprejmejo na elitno zasebno šolo (v resnici hoče na Juilliard), svojim bogataškim sošolcem med testi najprej pošiljati listke s pravilnimi odgovori, potem pa si izmisli celo znakovni jezik, da bi goljufanje »amazonizirala«.

Slava je le oblika mentalne bolezni  

V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.

Will & Harper

Will Ferrell in Harper Steele sta se spoznala pri oddaji Saturday Night Live – Ferrell je pokal vice, Steele jih je pisal. Če je Ferrell počil kak dober vic, ga je gotovo napisal Steele. V hipu sta postala najboljša prijatelja. Pandemija ju je ločila, le za kratko, a ravno dovolj, da je dobil Ferrell pismo, v katerem mu je Steele razkril, da je vmes prešel v žensko. Ferrell ne more skriti, da je bil v zadregi, toda road trip, na katerega kreneta (po poteh spominov in tovarištva, tu in tam rahlo boratovsko), je priložnost, da se bolje spoznata in da bolje spoznata tudi Ameriko, no, njeno osrčje, čigar predsodki in nestrpnost – s transfobičnim guvernerjem Indiane vred – pa so tako predvidljivi kot sladkobni soundtrack tega dokuja, ki resno, močno, prepričljivo temo zavije v nepotrebno, pretirano sladkobo, s čimer jo skoraj iztiri. Tem bolj, ker tisti spontani »čustveni« trenutki izgledajo preveč naštelani, ker sam doku ustvarja vtis, da je breme na strani Harper, pa čeravno ni, ta se je že našla, in ker njen »ganljivi » dictum »Ljubim to deželo, samo ne vem, če mi ljubezen vrača« presenetljivo zveni kot Rambov krik »I want, what they want, and every other guy who came over here and spilled his guts and gave everything he had, wants – for our country to love us as much as we love it!« S cukrom nad nestrpnost? Ne ravno. (Netflix)

Lonely Planet

Laura Dern igra slavno, a nervozno, sveže ločeno ameriško pisateljico, ki pride na koktajlsko rezidenco v »osupljivi« maroški del Sahare, Liam Hemsworth pa igra finančnika (»private equity«), ki tja pride s svojim dekletom (Diana Silvers), pisateljico, avtorico nepričakovanega bestsellerja. Logično, Hemsworth se zahaklja z Lauro Dern (brez panike, Kamasutro tu le omenjajo), toda na tako naiven in klišejski način, da je banalnejša od tega le eksotična kulisa uslužnega, vljudnega tretjega sveta, čigar edina naloga je, da svetovljanskim Američanom omogoči, da se zaljubijo. Tretji svet je nahajališče dragocenih naravnih virov – tudi čustev, ljubezni. Problem je le v tem, da domačini s tem – tako kot z naravnimi viri, zlatom, diamanti, redkimi minerali – nimajo kaj početi, Američani pač. Tretji svet je oder, na katerem se domačini nikoli ne zaljubijo – le Američani. Vsi domačini tudi govorijo angleško. Sami veste, kaj se zgodi, kadar Američani pridejo v eksotične puščavske dežele, v katerih domačini ne znajo angleško – zbombardirajo jih v kameno dobo. Da bi ustvarili svet, ki bo varen za demokracijo – in ljubezen.

Vikend misija: Tajpej

John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.

Jezero Caddo

Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

Film o Trumpu

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

Predinova Muca Copatarica

Muco Copatarico in prijatelje, paket slovenskih animiranih filmov, ki kroži po kinih in v katerem so Gospod Filodendron in jablana (Grega Mastnak, 2016), Hribci – Zajtrk (Marjan Manček, 1993), Koyaa – Vesele vilice (Kolja Saksida, 2019), Egon Klobuk (Igor Šinkovec, 2011) in Maček Muri – Tekma (Jernej Žmitek, 2020), pilotira povsem nova Muca Copatarica, ki jo je po pravljici Ele Peroci in ilustracijah Ančke Gošnik Godec nežno, eterično, elegantno spredel Rok Predin, toda Muca Copatarica, ki pospravlja, popravlja in obnavlja razmetane ali odvržene otroške copate, ne postane Pehta, temveč natanko to, kar je že od nekdaj bila – zagovornica recikliranja in trajnostnega razvoja. Predin v njej najde to, kar jo za nazaj ustvari kot našo živo sodobnico.

Rebel Ridge

Ramba, ki ga je leta 1982 povsem brez razloga maltretiral, šikaniral in teroriziral podeželski šerif, v filmu Rebel Ridge, ki je nastajal dlje kot piramide, nadomešča temnopolti, predirno karizmatični, čudovito stoični, brezmejno potrpežljivi Terry Richmond (Aaron Pierre), nekdanji marinec, ki skuša iz ječe – s plačilom varščine – spraviti svojega bratranca, toda luizianski šerif Sandy Burnne (Don Johnson) in njegova pomočnika – zagrenjeni, zakompleksani, skorumpirani, fašistoidni patrioti z rasističnim spinom – mu ta trip tako nesramno in brutalno pokvarijo, da jim napove dolgo psihološko vojno, mojstrovino suncujevske taktike, kontraintuitivnosti, aktivizma in suspenza. Rebel Ridge je kul, šekspirjanski in noir, skoraj vestern, Richmond, ki svojega denarja ne more in ne more dobiti nazaj, pa malce spominja na Walkerja (Lee Marvin), ki denarja ni in ni mogel dobiti nazaj v Boormanovi klasiki Point Blank. (Netflix)

Divja robotka

Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.

Mejdan: Med vodo in ognjem 

Tale odisejada Malega (Viktor Savić), srbskega Rockyja mešanih borilnih veščin, »stroja za denar«, ki ga pot navzgor pelje tudi skozi mariborski ring, se sicer pofočka na vse klišeje športnih filmov (mrtvi prijatelj, moralno superiorni trener, spolzki menedžer, mračni posredniki, mafijci ob ringu, fatalna ženska, videi treningov ipd.), a je žanrsko tako naivna, da se komaj premika – tudi med borbami.

Sestre v savni

V dokuju Sestre v savni, ki izgleda kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo in delijo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (pred svojim telesom ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena.

Štiri hčere

Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.

Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

Bojevita kraljica noči

Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.

Club Zero

Gospodična Novak (Mia Wasikowska), nova nutricionistka na britanski elitni šoli, okrog sebe zbere sedem mladeničev in mladenk (Florence Baker, Luke Barker, Samuel D. Anderson itd.), ki so se voljni – v imenu hujšanja, čuječnosti, višje morale in antikonzumerizma – goreče, dosledno, iniciacijsko, z religiozno vnemo predati »pravi« hrani, »razsvetljeni« in »osveščeni« kulinariki, toda ko začnejo jesti »osveščeno« hrano, začnejo dejansko jesti ideologijo, saj hrana postane oblika kontrole, discipliniranja in represije.