-
Odette Yustman igra punco, ki ne ve, kaj se dogaja. Mučijo jo sanje, v katerih se ji prikazujeta otrok in maskirani pes. Stanovanje, v katerem čuva dva otroka, hrešči. Deček, ki ga čuva, dahne: »Jumby se hoče roditi!« Oči ji pomodrijo, mravljam se meša, »duhovi« se množijo, zrcala vidijo preveč, dojenčki umirajo. Doc jo sprašuje, če je imela dvojčka, ki je umrl ob porodu.
-
New York je spet na robu živčnega zloma, le da ga tokrat ne muči al-Kajda, ampak eden izmed največjih in najbolj utrujenih filmskih klišejev - serijski morilec. No, »serijski morilec« - neke sorte »pravičnik«, okej, vigilant, ki pobija kriminalce. Toda pozor: ne pobija »poštenih« kriminalcev, za katere je poskrbela roka pravice, ampak kriminalce, ki so se roki pravice izmaknili,...
-
Povprečne Slovence lahko nategneš, slovenskih novinarjev pa ne. Le kako bi jih lahko? Slovenski novinarji so nad povprečnimi Slovenci, nad malimi ljudmi, nad kmeti - več vedo, bolj so inteligentni in sofisticirani. Nič ni dlje od gole resnice: slovenski novinarji so le povprečni Slovenci. Gola resnica, mockumentary, ki sta ga med predsedniško predvolilno kampanjo - ob entuziastičnem sodelovanju...
-
»Realnost ne obstaja,« Neu (Keanu Reeves), ki je podnevi računalniški programer, ponoči pa hacker-cracker, razkrije Morpheus (Laurence Fishburne), stoični, filozofski guru underground upornikov, pred čigar obličje ga pripelje seksi, aerobična kung-fu bojevnica Trinity (Carrie-Anne Moss). Morpheus, Trinity in drugi uporniški Zionisti so prepričani, da je Neo v resnici »One« (the One!),...
-
Operacija Valkira popisuje, kako je von Stauffenberg, poetični oficir, nesojeni arhitekt in junaški aristokrat z enim očesom in eno roko, organiziral atentat na Hitlerja, kako je zmobiliziral mrežo, ki naj bi po Hitlerjevi smrti prevzela oblast, kako je vstopil v Hitlerjev štab, kako je pod mizo, za katero je stal Hitler, namestil eksploziv, kako je štab zapustil in kako je potem torbo z eksplozivom nekdo nehote...
-
Prva ljubezen. Vreme v Somraku je stalno težko, mučno, svinčeno - no, somračno. Tu ne sije sonce. Če bi v zakotnem Forksu (Washington), kamor se iz razsijanega Phoenixa preseli 17-letna Bella (Kristen Stewart), sijalo sonce, potem ne bi bilo tesnobe, tveganja, nevarnosti in nadkompliciranosti, vseh tistih finih pogojev, ki so potrebni za ljubezen. Če bi v Forksu sijalo sonce, ne bi Belle nikoli shodila z Zverjo...
-
V Ameriki revolucija ni mogoča. Vsaj ne kaka vsesplošna. Mogoče so le manjšinske revolucije, ali bolje rečeno: v Ameriki lahko revolucijo izvede le manjšina, bodisi etnična ali pa socialna. Črnci so izvedli svojo revolucijo. Študentje svojo. Ženske svojo. Istospolni svojo. In te revolucije se niso nikoli zares prekrile ali pa zlile. Revolucija manjšine je bila vedno stvar same manjšine.
-
Filmi običajno niso o ljudeh, ki počnejo kaj pametnega - običajno rešujejo svet. Kot da je zaradi tega svet kaj boljši. No, Kar-brez-skrbi pa je za spremembo film o ženski, ki počne nekaj zelo pametnega - film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, pa četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan,...
-
Zbiralci perja so legenda zase - eden izmed najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov in tudi eden izmed najbolj nagrajenih, mednarodno opaznih in priznanih. Ne le da je na festivalu jugoslovanskega filma v Puli pobral Zlato areno za najboljši film, ampak je bil nominiran tudi za tujejezičnega Oskarja in tujejezični Zlati globus, medtem ko je v Cannesu snel dve nagradi, tudi grand prix žirije.
-
Sedem duš je patetični altruizem s twistom. In ker vas na koncu čaka veliko »razkritje«, vam ne morem razkriti, zakaj hoče Will Smith narediti samomor, pa četudi stanuje na isti ulici kot Christian Bale, groteskno shujšani mučenik, ki v filmu Machinist dve leti ne zatisne očesa. Toliko - da ne boste po koncu filma rekli, hej, zakaj nisi povedal, da gledamo Machinista.
-
Turneja, ki jo je posnel Goran Marković, eden izmed prvakov jugoslovanskega »novega novega vala« (Specijalno vaspitanje, Nacionalna klasa, Variola vera, Već vidjeno, Tito i ja ipd.), ki po vseh teh letih še vedno brca (Kordon), je film o bosanski vojni, ki se dogaja leta 1993, in sicer v Srbobranu in okolici, v Srbski krajini, kamor s krstićevskim minibusom, ki ga pilotira Slavko Štimac, pripotuje...
-
Nenavaden primer Benjamina Buttona
Nenavaden primer Benjamina Buttona je epos, posnet po noveli F. Scotta Fitzgeralda. Kako to, da so lahko tak epos potegnili iz tako kratke novele? No, če boste Fitzgeraldovo novelo prebrali, boste ugotovili, da je Fincherjev epos, nominiran za 13 Oskarjev, iz nje potegnil le njeno unikatno premiso - junaka, ki se stara nazaj. Junaka, ki se rodi kot starec in ki umre kot otrok. Junaka, ki živi pred svojim časom.
-
Barbet Schroeder, avtor serije trilerjev (npr. Sostanovalki) in dokumentarca Odvetnik terorja, nas tokrat butne v svet, v katerem je zrcalo globlje od seksa, fikcija nevarnejša od realnosti, Zlo pa bolj živo od Dobrega. Alex Fayard (Benoit Magimel), francoski pisec kriminalk in darling medijske stratosfere, pripotuje na Japonsko, kjer naj bi promoviral svojo novo kriminalko, obenem pa tudi poiskal Shundeija Oeja,...
-
Bolečina je sporočilo, če vprašate tale angažirani, »naturalistični« madžarski film o Dongu (Zoltán Miklós Hajdu), madžarskem gimnastičnem asu, ki pride v Kanado, da bi treniral juniorje, in ki se spominja, kako je bilo, ko je bil sam junior, jasno, v »vzhodnem bloku«, kjer ga je trener brutalno maltretiral, mučil, gnal in poniževal, tako da mu ni preostalo drugega, kot da je...
-
Toše Proeski je imel vokal, ki je čakal na pravo pesem, nastop, ki je čakal na pravo priložnost, karizmo, ki je čakala na globalno publiko, in popolni posluh, ki je Italijanom pokazal, kako se govori italijansko, Slovencem pa, kako se govori slovensko. Je znal italijansko? Ne. Pa slovensko? Tudi ne. Ko se je ubil v prometni nesreči, je bil na tem, da v jezik svojega vokala, svojega nastopa, svoje karizme in...
-
Zaporniki, člani IRE, ki zahtevajo status političnih zapornikov (civilna oblačila, nobenega prisilnega dela, druženje z ostalimi zaporniki ipd.), se nočejo niti briti niti striči niti umivati, kaj šele da bi se oblekli, zato stražarji iščejo »metode«, s katerimi bi jih zlomili. Ker pa je brutalnost vse bolj fašistoidna, Bobby Sands (Michael Fassbender) sklene, da bo začel gladovno stavkati.
-
Repriza, briljantni debi von Trierovega žlahtnika, je norveški Faust, le da 23-letna prijatelja Erik (Espen Kloumann Høiner) in Philip (Anders Danielsen Lie) ne skleneta kupčije z Mefistom, ampak z Muzo: na vsak način hočeta uspeti kot pisatelja. Problem je v tem, da Philip uspe, in to takoj, hja, prehitro, Erik pa ne. Philip od prehitrega uspeha zboli: ko medijska glorifikacija mine, izgleda kot kak vojni...
-
Povest o Despereauxu je animirani film brez samozavesti. Giblje se tako prestrašeno, tako defetistično, tako letargično in tako brezvoljno, kot da bi vedel, da se ne bo mogel izmakniti senci, ki ga nanj meče Ratatouille, in kot da bi vedel, da bi moral biti trikrat boljši od Ratatouilla, če bi hotel izgledati kot Ratatouille. Kar je seveda presenetljivo, če pomislimo, da je Povest o Despereauxu zgodba o mišku...
-
Iz Jacquesa Clouseauja, francoskega kretena, ki uspeva sebi navkljub, skušajo očitno narediti Jamesa Bonda: Clouseauja zdaj igra Steven Martin, toda to vlogo je leta 1963 načel Peter Sellers, jo ponovil, potem je leta 1968 vskočil Alan Arkin, ki ni trajal, tako da se je v sedemdesetih vrnil Sellers, vlogo ponavljal do onemoglosti, heh, toliko časa, dokler ni izraz »moj rumeni prijatelj« postal...
-
Ko zaslišite ime Kena Russella, zaslišite glasbo, toda ne nujno rock opero Tommy. Zelo verjetno je, da ob omembi njegovega imena zaslišite Petra Iljiča Čajkovskega, Franza Liszta ali Gustava Mahlerja, ki jih je biografiral v filmih Ljubitelji glasbe, Lisztomanija in Mahler. Čajkovskega je igral sloki Richard Chamberlain, Liszta rockerski Roger Daltrey, Mahlerja pa Robert Powell, britanski igralec, ki je malce...
-
Mamma Mia!: Greatest hits benda ABBA so soundtrack zgodbe o bejbi, ki išče očeta, toda ko zapoje eks James Bond, veste, da je to le joke... ee, le odgovor na Tribute Band. Meryl Streep. Ujemite Smarta: Steve Carrell je tajni agent, ki uspeva sebi navkljub. Parodija akcijskih filmov, ki izgleda kot parodija parodij. Plus Anne Hathaway & Dwayne Johnson (formerly known as The Rock).
-
Ne vem, v čem je štos, toda možnosti sta le dve: da je imela Kate Hudson fiksno idejo, da mora enkrat v življenju na vsak način igrati z Anne Hathaway, ali pa, ravno obratno, da je imela Anne Hathaway fiksno idejo, da mora enkrat v življenju na vsak način igrati s Kate Hudson. Ne podcenjujte fiksnih idej h'woodskih starlet, kajti imajo dolg rep - in dolgo serijo blamaž, recimo Candice Bergen v Oliverjevi zgodbi.
-
Ko boste gledali Dečka v črtasti pižami, se vam bo zazdelo, da je John Boyne, avtor istoimenskega vzgojnega romana, skupaj zmetal nekaj prizorov iz Spielbergovih filmov: tistega dečka v rdečem, ki v Schindlerjevem seznamu neopazno blodi po črno-belem Auschwitzu, tisto tuširanje, za katerega se potem - kljub napetemu stopnjevanju in pričakovanju uplinjanja - izkaže, da je vendarle le tuširanje, in tisto čudno...
-
Verjetno si težko predstavljate dober film o kakem šahovskem dvoboju, toda ko gledate film Frost/Nixon, ekranizacijo največjega TV intervjuja vseh časov, si mislite, da ekranizacija dvoboja med Fischerjem in Spaskim ni daleč. Film Frost/Nixon izgleda tako urgentno, tako dramatično, tako tesnobno in tako nepredvidljivo, kot je leta 1977 izgledal Frostov epski TV intervju z Richardom Nixonom, ameriškim predsednikom,...
-
Se spomnite stotnika Bena Marca, ki so ga v Mandžurskem kandidatu mučile moraste, agonične, travmatične sanje, povezane s korejsko vojno? Hja, v rimejku Mandžurskega kandidata so stotnika Bena Marca, ki ga tokrat ni igral Frank Sinatra, ampak Denzel Washington, mučile moraste, agonične, travmatične sanje, povezane s I. zalivsko vojno. Ali pa še bolje: se spomnite Jakoba Singerja, ki so ga v Jakobovi lestvi groze...
-
Ermanno Olmi, italijanski auteur (Drevo za cokle), je zdaj, pri sedeminsedemdesetih, sklenil, da bo Sto čevljev njegov zadnji film in da bo poslej snemal le še dokumentarce - tako kot na začetku svoje kariere. »Želim si, da sprejmete mojo odločitev kot osebno izbiro, ki je nastala premišljeno in je ni spodbudila domišljavost niti ni bila boleče iztrgana. Ne gre za pretirano čustvenost.
-
V tretjem Podzemlju, sicer predzgodbi Podzemlja, ne boste izvedeli nič novega. Je pa res, da je tretje Podzemlje namenjeno le fanom, ki vedno uživajo v malih detajlih, pomenljivih odmikih, razkritih trivialnostih in novih trikih castinga (Rhona Mitra namesto Beckinsalke). No, ker je Podzemlje prišlo do tretjega dela, pomeni, da ima dovolj fanov, ki pa ne bodo ravno zevnili, ko bodo »izvedeli«, da so...
-
Ameriško predmestje, v katerem so se ameriškemu snu izpolnile sanje, je pošast. Sam Mendes, britanski gledališki režiser, morbidno fasciniran z ameriškim mrakom, je to lepo pokazal v Lepoti po ameriško, pozdravu pošasti, klinični sliki ameriškega predmestja, v katerem je udobna izumetničenost le krinka za norost, paranoidno posesivnost in totalno odtujenost - ljudje so v predmestju drug drugemu tako pogubno in...
-
Šur, cerkev je treba ločiti od države. To vemo. Toda energični, mučni, fizični, zimski triler Čast in slava opozori, da je treba nujno izvesti še eno ločitev: družino je treba ločiti od pravne države. Družinske vrednote in družinske lojalnosti so tako napete, tako perverzne, tako panične in tako skorumpirane, da ogrožajo pravno državo. Raya Tierneyja (Ed Norton), nekdanji up newyorške policije, ki zdaj greje Urad...
-
Samuel Bronston, legendarni producent nekaterih najbolj slavnih epskih spektaklov (Propad rimskega imperija, El Cid, Kralj kraljev), je leta 1963 produciral mamutski spektakel 55 dni v Pekingu, ki ga je režiral Nicholas Ray, h'woodski wunderkind, znan predvsem po kultnem, prelomnem Uporniku brez razloga. Film, ki je posnet v razkošnem formatu (Super Technirama 70) in ki ga poganjata all-star mašina (Charlton...
Iskanje brez piškotkov ni možno
