Joker prihaja iz tistega smeha, ki se smeji namesto nas

“Dajte mi le ring, v katerem bo lahko ta bik besnel,” dahne v Scorsesejevem Pobesnelem biku Jake La Motta (Robert De Niro), mali, nervozni, eksplozivni, manični, nepredvidljivi boksar, ki je tak tudi zunaj ringa – agresiven, eksploziven, nepredvidljiv in neartikuliran. Če ne bi dobil ringa, v katerem lahko besni in divja, bi postal gangster ali kaj takega. Tudi Arthur Fleck, alias Joker (Joaquin Phoenix), asocialni outsider iz asocialnega Gothama, potrebuje ring, v katerem bi lahko besnel in divjal. Fleck je osamljen in maničen, lunatičen in morbiden, stalno šikaniran in pogosto pretepen, prepričan, da je nezakonski, zatajeni sin slovitega očeta, magnatskega Thomasa Waynea (Brett Cullen), kandidata za župana Gothama ( ja, Batmanovega očeta).

Oroslan

Bil je fejst človek, slišimo. Priden. Pomagal je ljudem. Dobro je klal. Delal je dobre krvavice. Ni bil vedno zanesljiv, saj je hitro izginil – v krčmo. Pil je, čeravno ne bi smel, ker je bil epileptik. A bral je iz rok. Pripovedoval je divje, odbite, fantastične zgodbe. Bil je pogumen, zabaven in norčav. Ženske so se kar teple zanj. Prihajale so celo iz Budimpešte. Tako o Oroslanu pripovedujejo prebivalci neke utrujene porabske vasi pri Monoštru. Našli so ga mrtvega. Dobil je epileptični napad – in se zadušil. “Ni se obesil – hvala Bogu,” pravi njegov brat (Milivoj Miki Roš), briljantni zgodbar, ki pripoveduje tudi zgodbe o kovaču, ki nikoli ne laže, o mladi samomorilki, od katere v hlačkah ostanejo le trije drekci, in o tem, kako je očetu preprečil poroko z Ireno, ki ji odtlej “šumi v glavi”.

Tačke na patrulji

Če ste kdaj videli Disneyjeve Reševalce, potem ste videli tudi Tačke na patrulji, le da po novem sveta – in telefonov – ne rešujejo miši, temveč psički. Tačke so hitre, a lenobno animirane, tako da naravnost diplomirajo iz linije najmanjšega odpora.

Kraljice zločina

Kraljice zločina – utrudljive sestre McQueenovih Vdov in Scorsesejevih Dobrih fantov – so posnete po stripu (založbe DC), zato ne preseneča, da se Kathy (Melissa McCarthy), Ruby (Tiffany Haddish) in Claire (Elizabeth Moss) – nevidne matere in žene iz newyorške Hell’s Kitchen – prelevijo v “čudežne ženske” in “stotnice Marvel” (okej, “stotnice DC”), ko njihove soproge, male, kretenske gangsterje, pripadnike irskega izsiljevalskega podzemlja, po spodletelem ropu zaprejo, da torej prevzamejo njihove “posle”, da se prebijajo skozi depresivno, degradirano, deklasirano okolje, da osvojijo “teritorije”, da si podredijo mafijce (tudi originalne, italijanske), da se izmojstrijo v ekstremni umazaniji, odiranju in ubijanju, da poskrbijo za “izginotje” mnogih tekmecev (botre!), da razširijo svoj imperij (in si ustvarijo res družino družin, no, famiglio), da presekajo patriarhalne vezi, razbijejo stereotipe, posekajo predsodke verskih ločin ter zmečkajo nekaj glav in jajc, da obračunajo s šovinisti, rasisti, seksisti in posiljevalci (tudi najmehkejši in najnežnejši moški so v resnici protiženski zarotniki, good guy je le “enigmatični” vietnamski veteran, ki ga igra Domhnall Gleeson), da potolčejo Gilead ( ja, Elizabeth Moss dobi priložnost za “ukinitev” Dekline zgodbe), da se osvobodijo, da postanejo neodvisne (“Ne delamo za nikogar”), da dobijo neizmerno moč, da se opolnomočijo in prelevijo v superjunakinje, toda vse je tako nerazvito, neprepričljivo, nametano in nasekano, kot da gledamo skrajšano verzijo miniserije ali triurne sage, klišeji – in še huje: narativni nesmisli in čudeži! – pa se itak kopičijo s hitrostjo krvi.

Laži in kraja

Zgrabite Modiglianija, Schieleja, Gustona, Degasa ali Giacomettija, ki visi na bogataševi steni, in preprosto odkorakajte, svetuje film Laži in kraja, ki si domišlja, da ve, kako kapitalizem zapeljati tako, da bo delal za vse, ne le za elite. Ivan (Theo James), atraktivni outsider, pride na prestižno losangeleško zabavo – urejen, eleganten, skuliran, vzvišen, v smokingu, z metuljčkom. Izgleda tako, kot da hoče izstopati, a noče – v resnici se hoče le čim bolj neopazno zliti z okolico. To so varovalne barve. Da je del jet-seta, namreč le hlini. Ivan je tat, mojster krinke, princ losangeleških noči, remiks Thomasa Crowna in Toma Ripleyja, ki se povsod obnaša tako, kot da je to njegovo, in ki hoče zapreti očetov hazarderski dolg, zato krade drage umetnine – tokrat je prišel po Koonsovega Zajca.

Rambo: Do zadnje kaplje krvi

Rambo (Sylvester Stallone), ki je vedno v žarišču geopolitike (v Rambu 3 je v Afganistanu rešil mudžahide!), tokrat kmetuje na očetovem posestvu, nedaleč od ameriško-mehiške meje. Ja, ponovno je postal velik in bel – kavboj. In vsi ga imajo radi. Končno ima home, sweet home. In mir. In družino. Toda ko njegova “nečakinja” (Yvette Monreal) na lepem prebegne v Mehiko, da bi poiskala svojega “izgubljenega” očeta, pade v roke podzemlja, ki jo prelevi v spolno sužnjo.

Nič bolj stresnega od gledanja zvezd

Izvor, Prihod, Pobesneli Max – cesta besa, Iztrebljevalec 2049, Gravitacija, Uničenje, Medzvezdje, Ex machina, Marsovec, Pod kožo, High Life, Avatar, Zora planeta opic, Upstream Color, Polnočna posebnost, Luna, Druga Zemlja, Na robu jutrišnjega dne, Ona, Napad na blok, Izvorna koda, Osmi potnik: Zaveza, Ledeni vlak, Pozaba, Gospod Nihče, Časovna zanka, Otroci človeštva – ja, živimo v novi zlati dobi sci-fija. In film Ad Astra le potrjuje, da sodobne sci-fije še vedno vznemirja in plaši to, kar je v 17. stoletju vznemirjalo in plašilo Blaisa Pascala: “večna tišina neskončnega vesolja” in “kratkost življenja”, ki se prižge med “dvema večnostma”.

Jaz sem William

Desetletnemu Williamu (Alexander Magnússon) najprej umre oče, potem mu – za vedno – hospitalizirajo mamo, potem ga dodelijo odbitemu, kriminalnemu, hazarderskemu stricu, potem ga začnejo izsiljevati sošolci, toda ko mu bosonogi gangster zaupa sprehajanje svojega psa, se mu mora nasmehniti le še pravo dekle, pa izgleda, kot da je prišel na avdicijo za danski rimejk De Nirove Zgodbe iz Bronxa. (Kinodvor/Kinobalon)

Prevarantke na Wall Streetu

Mark Baum (Steve Carell), upravljalec velikega hedge sklada, pride v McKayevi Veliki potezi v Las Vegas, kjer si najame striptizeto, ki mu med poplesavanjem zaupa, da je nabavila pet hiš in eno stanovanje, češ krediti so tako ugodni. Baumu ne preostane drugega, kot da naglo pograbi telefon in panično javi: Finančni sistem se bo sesul! In res se sesuje. Ko se sesuje in ko izbruhne huda finančna kriza, se, kot vidimo v Prevarantkah na Wall Streetu, posnetih po resnični zgodbi (članek – via Jessica Pressler – je leta 2015 objavil Global), zmanjša povpraševanje po vsem, tudi po striptizu, zato si morajo newyorške striptizete iz prestižnega nočnega kluba “Moves” – Destiny (Constance Wu), Ramona (Jennifer Lopez), Annabelle (Lili Reinhart), Diamond (Cardi B) in Mercedes (Keke Palmer) – odpreti posebne “kreditne” linije. Kar pa ni težko: bankirje, borzne mešetarje in špekulante z Wall Streeta, ki hodijo mimo njih in v katerih vidijo le svinje, ki so pokradle male ljudi, začnejo namreč neusmiljeno mamiti in skrivaj omamljati, njihove zlate kreditne kartice pa brez slabe vesti “robinhoodsko” spreminjati v svoj Bling Ring. To je tako, kot da bi ropale banko, le da imaš ključ, pravi Ramona, izkušena plesalka, kraljica droga, mentorka ostalih, ki ji je jasno, da ta, ki igra po pravilih, ne pride nikamor.

Leto opice

Leto opice je lahkotno težka, barvito črna, nenapeto dobesedna metafora, ki nas prepričuje, da je Makedonija dežela, ki je uzakonila tranzicijo in vse njene turbobolezni, s korupcijo vred. Ko Cobeta (Igor Angelov), obubožanega oskrbnika v skopskem živalskem vrtu, odpustijo, mu najprej rečejo: prinesi dva tisoč evrov, pa ti vrnemo službo! Ko iz živalskega vrta zbeži šimpanz Koko, njegov protežiranec, nor na Darwinovo knjigo O nastanku vrst, ponudbo hitro spremenijo: vrni šimpanza, pa ti vrnemo službo!

Downton Abbey

Film Downton Abbey je vljudni posthumni finale istoimenske televizijske serije (2010-2015), ki je bila uvod v brexit, saj je pokazala, kako lepo je bilo, ko je bila Britanija še velika. Aristokratski jet-set je bil zgoraj, služinčad pa spodaj – in ni bilo nebelcev, priseljencev in beguncev, ki bi kazili to razgledniško idilo. Film Downton Abbey se dogaja leta 1927, dve leti po koncu serije (telefon! avto!), v času, ko je Britanija še velika, ko je še vedno globalni imperij št. 1 in ko iz Buckinghamske palače sporočijo, da bosta kralj Jurij V. (Simon Jones) in kraljica Marija (Geraldine James) obiskala Downton Abbey, posestvo dinastije Crawley, ki izgleda kot Disneyjevo magično kraljestvo. Kraljev in kraljičin obisk spremljajo številne delikatne podzgodbe, digresije in napetosti, tudi boji za dediščino, romance, nosečnosti, gejevska druženja, tatvine, šikane, prihod novega butlerja in duhovitosti grofice Crawley (Maggie Smith), toda pravo revolucijo sproži odločitev, da bodo vso strežbo – s kuho vred – prevzeli kraljevi butlerji, kuharji in služabniki. Kar je za služabnike Downton Abbeyja šok, saj to pomeni, da ne bodo mogli streči in služiti kralju in kraljici.

Zaton

Nekaj gnilega je v deželi Madžarski. Imperialna, predvojna, avstro-ogrska Budimpešta, kamor se v madžarskem Zatonu leta 1913 iz Trsta – hamletovsko, ojdipsko – vrne socialno izrinjena, emocionalno napeta, precej negotova, ne ravno dobrodošla Írisz Leiter (Juli Jakab), da bi ugotovila, kaj se je zgodilo z njenima staršema, lastnikoma ugledne prodajalne klobukov, ki sta pred mnogimi leti zgorela v skrivnostnih okoliščinah, in kaj počne njen “zloglasni” – morilski, zarotniški, anarhistični – brat Sándor (Marcin Czarnik), za katerega sploh ni vedela, da ga ima, izgleda kot kafkovski happening sadističnih elit, cinične aristokracije, krute razredne razslojenosti, konveksnega preobilja, strupene dekadence, kužne korupcije, histerične postpolitike, zagonetne konspirologije, okultne tesnobe, krčevite blaznosti, strukturnega nasilja, uličnih spopadov, nacionalizma, monarhizma, zlatih kočij, lepih klobukov in drugih mentalnih predpriprav na zaton, ki bo sprožil zaporedje nesrečnih dogodkov, od I. svetovne vojne in fašizma do II. svetovne vojne in holokavsta.

Prekletstvo Valburge

Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v slovensko verzijo Teksaškega pokola z motorko, no, v Slovenski pokol s cirkularko, ko trije serijski “podjetniki” (Jurij Drevenšek, Marko Mandić & Žiga Födransperg), kandidati za zlato gazelo, tuje turiste (Luka Cimprič, Saša Pavlin Stošić, Zala Djurić Ribič, Tanja Ribič, Jonas Žnidaršič, Niklas Kvarforth itd.), ki jih običajno vozijo na Bled in Bohinj ali v Postojnsko jamo, zarotniško preusmerijo v Valburgo, zapuščeno, razpadajočo, pozabljeno graščino, portal v morbidni mrak slovenske preteklosti, v kateri strašijo nacisti, vampirji, kanibali in demon, groteskni “sam-svoj-mojster”, slovenski Leatherface z nacistično čelado, kar je kakopak svarilo, da s slovensko preteklostjo ni šale in da je ne moreš preleviti v pornič, ker to že je.

Moj dedi je padel z Marsa

Če ste videli Bumblebeeja, Igralca št. 1 ali Tisto, potem veste, da so se vrnila osemdeseta. Ni kaj, osemdeseta so spet “tisto”. In tudi hrvaški mladinski sci-fi Moj dedi je padel z Marsa kar poka od nostalgije po osemdesetih. Tu je zvedava deklica Una (Lana Hranjec), nora na vesolje, tu je idilična družina brez očeta (in z bolno mamo), tu so alieni, ki treščijo na Zemljo, tu je žogasti robotek ( ja, E.T.), ki se sprijatelji z Uno (in ki hoče domov), in tu je ekscentrični dedek (Nils Ole Oftebro), “nori izumitelj”, ki ga ugrabijo alieni, da bi ga odpeljali – no, nazaj v prihodnost. Ko je ta filmček dober, izgleda kot delo kakega Spielbergovega protežiranca, recimo Matthewa Robbinsa (Čudež v 8. ulici), ko pa se vleče, izgleda kot hrvaški odgovor na Majo in vesoljčka. (tudi Kinodvor/Kinobalon)

Zločin brez krivde: Primer Collini

Berlin: Fabrizio Collini, priletni priseljenec, prikoraka v prestižni berlinski hotel, vstopi v deluxe hotelski apartma in hladnokrvno ubije Hansa Meyerja, ostarelega magnata, enega izmed najbogatejših Nemcev. Tudi glavo mu zmečka. A ne zbeži, ampak povsem mirno pusti, da ga primejo. In potem molči. Noče povedati, zakaj ga je ubil. Kakšen motiv je imel? Nimajo pojma. Igra ga Franco Nero. Če bi ga igral Anthony Hopkins, bi mislili, da gre za nadaljevanje ali pa reboot Zloma. Nad Hopkinsa se je spravil mladi, neizkušeni, ambiciozni tožilec – Colliniju pa sodišče dodeli mladega, neizkušenega, ambicioznega odvetnika turškega rodu, Casparja Leinena (Elyas M’Barek), ki izgleda kot remiks Grishamovih odvetnikov, Jakea Tylerja Brigancea (Čas za ubijanje), Rudyja Baylorja (Mojster za dež) in Adama Halla (Chamber).

Tisto: Drugo poglavje

Pennywise (Bill Skarsgård), cinični, groteskni, pošastni, maščevalni, morilski plešoči klovn (transfiguracija Ledgerjevega Jokerja in “klovnovskega” Johna Waynea Gacyja, si mislim), strah in trepet odtočnih kanalov, je v Tistem žrl otroke, zato so ga pubertetniki, imenovani “Losers’ Club”, nevtralizirali in se obredno zaobljubili, da se takoj vrnejo v rodni Derry (Maine), če bi se tja slučajno – na križarski pohod – ponovno vrnil Pennywise. Potem se razkropijo po svetu. In zdaj, 27 let kasneje, ko se začne Drugo poglavje (posneto po drugi polovici Kingovega 1100-stranskega šokerja), so še vedno razkropljeni, razen Mikea (Isaiah Mustafa), ki je obtičal v Derryju. Ne more ven. Kar pa naj vas nikar ne zavede: tudi vsi ostali so obtičali – v travmah, morah, tesnobi, mraku. Pennywise – demon, norec in manipulator, ki uživa v otroškem strahu – ne more brez njih. Še vedno jih zlorablja.

Igor in Rosa

Kdaj že je Boris Cavazza igral ostarelega, utrujenega, zjebanega mornarja! V Kormoranu – davnega leta 1986! A tedaj je bil precej starejši. Zdaj, v filmu Igor in Rosa, v katerem igra Igorja, tržaškega Slovenca, obnavlja svojo staro barko, no, bolj barčico, ni pa jezen na ves svet, kot je bil v Kormoranu, temveč le na Roso (Lunetta Savino), svojo ženo, sicer Italijanko, nekdanjo “trgovko” (okej, švercarko). A tudi tu, podobno kot v Kormoranu, najprej ni jasno, kdo je komu kaj – ja, tudi tu se je življenje podrlo, razštelalo, razbilo, postaralo. Njuna hči Nadia (Simonetta Solder) je tik pred poroko, a nekaj strašnega je prišlo vmes, tako da Rosa le še izgleda kot Igorjeva žena. Še vedno živita skupaj, a vsak v svojem delu hiše, vsak v svojem vzporednem svetu – z razgledom na morje, Miramar in Gradež.

Zmajček Tabaluga

Animirani Zmajček Tabaluga je tipičen za te čase: tu je hendikepirani junak (zmajček z Grenlandije, ki ne more bruhati ognja), tu je “čarobno” potovanje ( ja, Odisej), tu so “komični” prijatelji, tu je ledena princesa (ki kar kliče Jima Morrisona in njegov “Come on baby, light my fire”), in tu je soočenje z avtokratskim snežakom, ki “večno” zgodbo o prijateljstvu prelevi v trendovsko alegorijo o zatonu oz. ohladitvi demokracije. Razlika je le v tem, da ni ne ameriški ne ruski, temveč nemški, bolj Čebelica Maja kot Pixar, posnet po TV-seriji, ki jo je pred mnogimi leti koncipiral sloviti rocker Peter Maffay.

Angel je padel

Na začetku filma Angel je padel, nadaljevanja filmov Padec Olimpa in London je padel, imate bombastični pirotehnični prizor, pravi serijski razčefuk, ki vas bo spomnil na posnetke napalmiranja Vietnama – na hitro izgleda celo kot reboot onega uvodnega napalmiranja v Coppolovi Apokalipsi danes. A ironično, tokrat ne gre za ameriško bombardiranje kake “malopridne” dežele tretjega sveta, temveč za “napalmiranje” spremstva pacifističnega ameriškega predsednika Trumbulla (Morgan Freeman), ki ga – sredi urejene, dobro utrjene Amerike – izvedejo roji neznanih letečih dronov. In še preden se začnete dobro pretvarjati, da nimate pojma, kateri “predsednikovi možje” so skovali to zaroto, in da boste “napeto” čakali na finalno razkritje, vas skušajo prepričati, da je atentat na predsednika zrežiral Mike Banning (Gerard Butler), predsednikov telesni stražar št. 1, nacionalni junak, angelski odrešitelj.

Bolečina in slava

Ko Salvadorja Malloja (Antonio Banderas), španskega filmskega režiserja pri dobrih šestdesetih, zagledamo prvič, sedi pod vodo – v bazenu. Na hrbtenici ima dolgo brazgotino. Operirali so ga, a to ni nič spremenilo – bolečine so tako hude, da že leta ni režiral nobenega filma. In kot kaže, ga tudi ne bo. Mallo – ves zaraščen, zgrbljen, bolan, agoničen, sicer Almodovarjev avatar – izgleda kot človek brez prihodnosti, ali bolje rečeno: njegova prihodnost so spomini na preteklost. Njegovi spomini se namreč zavrtijo nazaj, tja nekam na začetek šestdesetih, ko mama Jacinta (Penélope Cruz), ki je v njegovih otroških očeh tudi njegova “nevesta” (vedno bosta skupaj!), pere ob reki, ko on zbira sličice filmskih zvezd (kot da ni mama njegova največja zvezda), ko šolski sistem obvladuje kler, ko ga duhovnik določi za solista šolskega zbora, ko ga obnorijo Beatlesi, ko prvič vidi golega moškega, ko se z mamo preselita v “jamsko” hišo in ko se zdi, da je Francova fašistična diktatura večna.

Koža

Bryon Widner (Jamie Bell) je ameriški neonacist, belski nacionalist, toda ne prikrit, temveč povsem odkrit, neposreden, popadljiv, brutalen – njegov obraz je hardcore mozaik agresivnih “belskih” tatujev. Ja, ves je potetoviran. Ideologijo nosi na obrazu – kot makeup. Vsak tatu je sporočilo, vsak tatu je izraz “bele moči”, vsak tatu je melodrama belske paranoje, vsak tatu je vzklik “krvi & časti”, vsak tatu je Sieg Heil, vsak tatu je sovražni govor, vsak tatu je vrtinec nestrpnosti, vsak tatu je levitev pošasti, vsak tatu je odmev Trumpovega slogana: “Naredimo Ameriko spet veliko!” Le da se Koža, ki je videti kot nadaljevanje Ameriške zgodovine X, dogaja v preteklosti, ko Trump še ni bil politik in ko še ni mahal s tem sloganom, kar seveda pomeni, da je Bryon Widner ta, ki ga je navdihnil.

Veliko popotovanje

Disney ne bi šel v šestdesetih letih, v dobi psihedelije, nikoli tako daleč, da bi kak svoj animirani film naslovil The Big Trip, ker bi beseda “trip” dajala vtis, da so junaki pod vplivom drog. Kot Peter Fonda v Cormanovem Tripu. Zdaj je kakopak vse drugače: beseda “trip” v naslovu ni nič tveganega (ali pa družinskim vrednotam neprijaznega), toda junaki tele ruske imitacije Disneyja – ali pa DreamWorksa – so očitno precej zadeti, saj si drugače težko pojasnimo, zakaj recimo štorklja pandinega mladička ne dostavi pandi (na Kitajsko), temveč medvedki (na tisoče in tisoče kilometrov stran).

Nikoli ni prepozno

Če ste videli Dekleta s koledarja (ali pa Do nazga), potem ste videli tudi komedijo Nikoli ni prepozno, v kateri se Diane Keaton, Rhea Perlman, Pam Grier, Jacki Weaver, Celia Weston in druge upokojenke – da ne rečem “Zlata dekleta” – prelevijo v navijačice. Vrnejo se v “šolo”. Jasno, v navijačice se ne prelevijo kar čez noč, temveč počasi – s treningi, premagovanjem negotovosti, treme, žalitev, trolov in revme, opuščanjem sebičnosti in misli na aerobiko (oh, in golf ), prebujanjem samozavesti in kolektivnega sestrskega duha, osvajanjem solidarnosti, opolnomočenjem. Vau. Ženske se zgradijo v kolektiv, “inspirativno” družbeno silo, toda njihova imaginacija se konča pri navijanju.

Pridni fantje

No, tole je pa Stand by Me za generacije, ki še nimajo dostopa do spletne pornografije. Max (Jacob Tremblay), Thor (Brady Noon) in Lucas (Keith L. Williams) so pridni fantje. Kar pomeni troje. Prvič: da hočejo biti na vsak način šokirani. Drugič: da niso več otroci, a niso še najstniki. In tretjič: da so obviseli v praznem. Vsaj tako kaže Google. Okrog njih diši po seksu, zato bi se tudi sami vključili, celo s spolnimi igračkami mahajo, a so o vsem skupaj – z nimfomanijo vred – tako dezinformirani, da so smešni in zabavni. Ko med zalezovanjem dveh najstnikov, ki počneta “tisto”, izgubijo dron Maxovega očeta, ga morajo še pravi čas dobiti nazaj – v nasprotnem primeru bo Max ob žurko, na kateri ga čaka prvi poljub.

112

Ko danski policist Asger Holm (Jakob Cedergren), ki so ga kazensko – zaradi kršitve pooblastil – premestili v klicni center (tudi žena ga je zapustila, tako da res ni brez problemov), prestreže obupani, panični telefonski klic ženske (Jessica Dinnage), ki pravi, da jo je ugrabil bivši mož (Johan Olsen), zblojeni, pošastni sociopat, ki jo zdaj – ponoči, v belem kombiju – fura neznano kje, je takoj jasno, da bo to dolga noč, pa tudi prekleto napeta, stresna in klavstrofobična, niti malo nežna, še toliko bolj, ker se film odvrti v enem samem prostoru – policijskem klicnem centru.

100 kilogramov do zvezd

Lois (Laure Duchêne), briljantna debeluška, nora na astrofiziko in astronomijo, začne neusmiljeno stradati – ker je pretežka, da bi poletela v vesolje, hoče postati breztežna. Toda predivje “hujšanje” jo pripelje v bolnišnico, kjer spozna še nekaj “ustavljenih” deklet z velikimi sanjami. Loisine sanje so jasne: postati hoče astronavtka. Vprašanje je le: ali gre lahko v vesolje, ne da bi šla v vesolje? Še bolje: ali lahko ostane to, kar je, in gre v vesolje? V Disneyjevih animiranih filmih se imperativa “Bodi to, kar si”, in “Uresniči svoje sanje” nikoli ne izključujeta – zakaj bi se v tejle francoski komediji najstniških tesnob, slabe genetike, mehkih sanj, telesne groze in inspirativne drugačnosti, v kateri čakate le, da se bo kje prikazal Dragan Živadinov? (Kinodvor/Kinobalon)

Strašljive zgodbe 

Stephen King je leta 1982 objavil Truplo, sijajno novelo, ki jo je Rob Reiner nekaj let kasneje prelevil v Stand by Me, film o štirih prijateljih, ki jih neprestano terorizirajo starejši fantje, lokalni frajerji, in ki se “zadnje poletje” odpravijo iskat truplo svojega vrstnika – menda je obležalo nekje v gozdu, a ga ljudje ne morejo najti. Vsaj tako se govori.

Beli vran

Mihail Barišnikov v Belih nočeh, ki jih je davnega leta 1985 – sredi hudih hladnovojnih napetosti, sredi Reaganovega boja proti “Imperiju zla” – posnel Taylor Hackford, igra sovjetskega plesalca, ki je prebegnil v Ameriko, zdaj pa letalo, s katerim potuje na Japonsko, zaradi okvare zasilno pristane nekje v Sibiriji, tako da ga sovjetske oblasti primejo. Ne, ne kaznujejo ga, ampak skušajo njegovo “vrnitev domov” izkoristiti v propagandne namene (izgubljeni sovjetski sin je ugotovil, da je v Sovjetski zvezi bolje kot v Ameriki!), zato ga nastanijo skupaj z ameriškim temnopoltim plesalcem (Gregory Hines), ki je prebegnil v Sovjetsko zvezo. Barišnikov je na Zahod – v Kanado – prebegnil leta 1974, Rudolf Nurejev pa – v Francijo – trinajst let prej (med turnejo Teatra S.M. Kirova), toda v Belem vranu, ki popisuje ta njegov prebeg, ni ne duha ne sluha o kakem ameriškem – magari temnopoltem – plesalcu, ki bi prebegnil v Sovjetsko zvezo.

Yesterday

V filmu 28 dni pozneje mladega kolesarja zbije avto. Mladenič pade v komo, iz katere se potem prebudi v apokalipso – Britanijo so preplavili zombiji. Konec sveta. Šoker je posnel Danny Boyle. Zdaj je posnel Yesterday, ki izgleda kot optimistična, vesela, pravljična, spevna verzija šokerja 28 dni pozneje: Jacka Malika (Himesh Patel), ne ravno nadarjenega glasbenika iz Suffolka, med kratkim kozmičnim električnim mrkom s kolesa zbije avtobus, iz “kome” pa se potem prebudi v čudoviti svet, v katerem Beatlesi niso nikoli obstajali (in Harry Potter, Coca-Cola in cigarete tudi ne).

Spustite pse!

“Shod kmetov proti zverem”. Tako je pisalo na teletekstu. Da kmetje hočejo, da lovci odstrelijo volkove, poslušamo že dneve in tedne. V Poslednjem dnevu Rudolfa Nietscheja, kratkem filmu Blaža Kutina, zagledamo lovca, ki bo očitno nekaj odstrelil. Volka? Verjetno. Toda ko ustreli, zadene Rudolfa Nietscheja (Janez Škof), nesrečnika, ki nikoli ni šel v Benetke – v priimku mu je vedno manjkal z, tako da ni zaslovel. Tisti z ga ne bi spremenil le v Nietzscheja, ampak tudi v volka. Ljudi bi raztrgal – zdaj pa je le njihova ovca.