Zona Zamfirova 2

Film Zona Zamfirova, največji srbski hit (milijon gledalcev), je imel happy end (Zona in Mane se poročita), nadaljevanje pa pokaže, da življenje po happy endu ni srečno (Zona ne more zanositi), še toliko manj, ker Zono – njo in ostale igrajo drugi igralci – majejo tipične telenovelistične preizkušnje (»strastno« ljubosumje, »nepričakovana« vrnitev lezbične prijateljice, »šokantna« tatvina ogrlice ipd.), toda to ni nič v primerjavi s tem, kako uspe temu filmu like spremeniti v kostume, no pojoče kostume, ki gledalcem ne pustijo, da bi v miru zadremali.

Brezmejno

Brezmejno, razgledniški dokuesej o mejah, ljudeh z meje, mejah v ljudeh in jezikih meja (»kjer se slovenščina izgublja v drugih jezikih, italijanščini, hrvaščini, madžarščini in nemščini«), ozaljšan s potopisnimi, mejaškimi verzi Aleša Štegra, preveč spominja na dokuesej Mama Evropa (manj ko je meja, več jih je), ki ga je pred petimi leti posnela Petra Seliškar (tokrat koscenaristka), in na dokuesej Tihotapci identitete (meja ti omogoči, da z obeh strani pobiraš najboljše), ki ga je lani posnela Marija Zidar, da bi deloval urgentno.

Bostonski heroji

Narednik Tommy Saunders (Mark Wahlberg), glavni junak Bostonskih herojev, ekranizacije terorističnega napada, ki je leta 2013 raztrgal bostonski maraton, in štiridnevnega lova na oba terorista, brata Tsarnaev, na eno nogo šepa, kot da bi anticipiral bolečino in trpljenje žrtev tega pokola, v katerem so umrli trije ljudje, več kot 200 pa je bilo ranjenih – številni so ostali brez nog. Ali film s Saundersovim šepanjem trivializira trpljenje žrtev pokola? Ja, po malem že. A to še ni vse: Saunders je edini fiktivni lik v tem filmu – John Goodman, J. K. Simmons, Kevin Bacon itd. igrajo resnične like (komisarja, detektiva, FBI-jevca). Plus: Saunders je kot Zelig – pojavi se na vseh kritičnih točkah, v vseh kritičnih situacijah. Tako med pokolom kot med pregonom. In tu je trik: morali so si ga izmisliti.

Logan: Wolverine

Logan je prvi superjunaški film, za katerega bi lahko rekli, da je posnet po resnični zgodbi ali pa po resničnih dogodkih. Prvič, začne se na ameriško-mehiški meji, kamor se leta 2029 – v družbi senilnega, paranoidnega, dementnega Charlesa Xavierja (Patrick Stewart) – zateče obupani, izmučeni, zapiti Wolverine (Hugh Jackman) alias James Logan, superjunak brez božjega ali pravičniškega kompleksa, le z brazgotinami, travmami in vse slabšimi regenerativnimi močmi (preživlja se kot šofer limuzine, kot »Latino«, če hočete). Drugič, konča se na ameriško-kanadski meji (mutanti hočejo pobegniti v svobodnejšo in strpnejšo Kanado). Tretjič, vmes se zvrsti veliko mutantov, »drugačnih« ( ja, nadarjenih, a prekletih), žrtev – vojaškega, socialnega, političnega – eksperimenta, ki se morajo skrivati, če hočejo preživeti, in ki – na čelu z malo, furijasto, fatalno Lauro (Dafne Keen) – iščejo varno mesto, sanctuary city (varno za imigrante, begunce, no, »mutante«).

Mesečina

Hollywood je dobil svojega prvega avtentičnega trola – Warrena Beattyja. Ko je ob podelitvi oskarja za najboljši film dobil napačno kuverto, je sicer opazil, da je nekaj narobe, a je kljub temu za dobitnico oskarja razglasil Deželo la la. Trump je triumfiral, saj je s tem dobil potrditev, da so Hollywood in liberalci fake news. Obenem pa je dobil še eno potrditev: da so Hollywood in liberalci tisti, ki diskriminirajo črnce, saj se je pri tej mučni šaradi ustvaril vtis, kot da so skušali z belskim filmom, Deželo la la, okrasti črnskega, Mesečino. In prav to so za zadnja leta bučno in burno očitali Hollywoodu: da diskriminira črnske filme, črnske filmarje, črnske igralce in igralke. Še prej je legitimiral rasizem. Ali kot je rekel temnopolti pisatelj, pesnik in esejist James Baldwin: »Ko črnec gleda, kako Gary Cooper v filmih pobija Indijance, pri tem pa navija za Garyja Cooperja, v šoku ugotovi, da so ti Indijanci v resnici črnci.« Ker pa Hollywood noče biti viden kot Trump (rasist, fake news), je politiko naglo spremenil – in glavnega oskarja podelil Mesečini. Kar pa je bilo spet mučno, saj bi se lahko ustvaril vtis, kot da so Mesečino nagradili le iz politične korektnosti, potemtakem ne zato, ker je film dober, temveč zato, ker je črnski. Nič ni dlje od resnice.

Snežna kraljica 3: Ogenj in led

Pred šestdesetimi leti so Sovjeti ustvarili animirano verzijo Andersenove Snežne kraljice, ki je bila tako dobra, da so ji rekli »Disney po sovjetsko«, v Ameriki pa so se celo ustrašili, da bodo začeli Sovjeti zdaj trditi, da so oni izumili »Disneyjev stil«. In morda je Disney prav zato, da ne bi izgledal le kot imitator sovjetske animacijske tovarne, tako dolgo okleval s svojo verzijo Andersenove Snežne kraljice – pridelal jo jo šele leta 2013 (Ledeno kraljestvo), ironično, leto po ruskem rimejku sovjetske »disneyjevske« Snežne kraljice, toda drugo nadaljevanje, ki je zdaj prišlo k nam (prvih dveh delov nismo videli), ima z Andersenovo pravljico toliko zveze, kot jo je imelo Disneyjevo Ledeno kraljestvo, ki je še najbolj spominjalo na globoko zamrznjeno reimaginacijo Čarovnika iz Oza – no, Snežna kraljica 3 pa v Oz spusti Janka in Metko (Kaija in Gerdo), siroti, ki ugotovita, da apokaliptičnih urokov in trolov ne moreš premagati, če nimaš gorečnih fenov, navsezadnje, ljubezen na koncu vedno stali vse.

Spovedi

Predstavljajte si, da bi bila Agatha Christie še vedno živa in da bi iskala izolirano lokacijo, na kateri Hercule Poirot, njen detektiv, še ni raziskoval umora. Ne bi ji bilo treba daleč, sploh pa ne bi potrebovala Google Eartha, da bi za svojo novo kriminalko našla res unikatno lokacijo: zasedanje G8. Zasedanja politično-ekonomsko-finančnih elit, ki upravljajo s svetom, vedno potekajo na izoliranih lokacijah, ki kar kličejo umor. In na tako elitno zasedanje G8 – na izolirano, zelo sterilno lokacijo, v heilingedammski Grand Hotel Kempinski (kjer se je leta 2007, leto pred izbruhom velike krize, res odvrtel G8!) – pride Hercule Poirot, ki ga igra italijanski menih Salus (Toni Servillo), gospod Chance 2.0, tja pa ga povabi direktor Mednarodnega denarnega sklada (Daniel Auteuil), ki po zlomu finančnega sistema, še hujšem od tistega leta 2008, išče rešitev, v katero pa ne verjame povsem: »Žal nismo bogovi, tako da ne moremo predvideti vseh posledic svojih dejanj.«

Lev

Najprej vidimo, kako se Saroo (Sunny Pawar), revni petletni indijski deček, izgubi – s starejšim bratom z vlakom odpotuje s trebuhom za kruhom (okej, za premogom), zaspi na vlaku in se zbudi v Kolkati (eks Kalkuti), kakih 1.500 kilometrov od doma. Brata ni nikjer, od kod je, ne ve, in ko ga vprašajo, kako je ime njegovi mami, odvrne: »Mama.« Tuji ljudje, tuj jezik, tuja kultura, tuje navade. Takoj zatem pristane v dickensovski sirotišnici, birokratski pasti, iz katere ga »odreši« avstralski par (Nicole Kidman & David Wenham), ki ga posvoji.

Prihodnost

Nathalie (Isabelle Huppert) ima navidez vse: moža, dva otroka, lepo službo, dom (in Pariz, če smo že ravno pri tem), celo knjige piše, filozofske učbenike, navsezadnje, preživlja se kot profesorica filozofije. Toda potem ji mož razkrije, da jo vara z mlajšo bejbo. In vse se podre. Življenje obvisi. Prihodnost se v trenutku spremeni. Kaj zdaj? Naj se zaplete z mlajšim moškim, ki jo odpelje v komuno, med »radikalce« in »anarhiste« (nasprotnike revščine, brezposelnosti, ekonomske neenakosti, podaljševanja delovne dobe, Sarkozyja ipd.), ali s starejšim moškim, recimo Slavojem Žižkom? Ne, Žižka ne vidite, temveč zanj – podobno kot v drugih filmih – le slišite, ali natančneje, Nathalie v roke pride Žižkova knjiga, a se ji zazdi, da to ni »tisto«. Logično. Le kako bi lahko bilo to »tisto«?

Ona

Ona je zrelostni test za filmsko publiko – za publiko, ki so jo ustvarili in senzibilizirali filmi. Ne pozabite: prav filmi so bili tisti, ki so objektivirali in marginalizirali ženske. Prav filmi so jih disciplinirali. Prav filmi so privilegirali moške in moški pogled. Prav filmi so se vedno obnašali kot fetišisti in seksisti. Prav filmi so vse poenostavljali. Prav v filmih so ženske vedno izgubljale referendume, tako da se je zdelo, da bi bil v teh filmih pravi happy end posilstvo. In Ona, francoski film, ki ga je posnel Paul Verhoeven, znan po Robocopu in Popolnem spominu, še bolj pa po Prvinskem nagonu, to vzame zares. Že začne se z brutalnim posilše bolj pa po zares. Že začne se z brutalnim posilše bolj pa po stvom: maskirani moški ponoči skoči v stanovanje in posili Michèle (Isabelle Huppert). Ko je posili zbeži, Michèle pa ne začne kričati ali klicati policije, temveč le vse, kar se je med posilstvom razbilo in razsulo, pridno in zgledno pospravi in počisti. Potem se okopa. Sperma se prelevi v mehurčke. Življenje gre dalje. Kot da se ni nič zgodilo. In to se ni zgodilo prvič. Niti zadnjič.

Novi mulc

Trinajstletni Benoît (Rephaël Ghrenassia) v novi šoli (Pariz), ki jo začne obiskovati, sicer ne pade med barabe, ki bi mu ogrožale življenje, toda med novimi sošolci je kar nekaj frajerjev, ki mu grenijo integracijo, tako da se mora obnašati kot politik, če si hoče olajšati integracijo in prehod v puberteto – najprej jih podkupi (čokolatini), potem pa sestavi koalicijo (intelektualec + antifašist + Švedinja) in priredi žurko. Breme integracije je, sugerira tale diskretna vzgojna komedija, tako na teh, ki so že tam, kot na teh, ki prihajajo. (Kinobalon/Kinodvor)

Udari kot dedec

Komik Charlie Day ima visok glas, krhko telo in prestrašen pogled, tako da bi zlahka odigral vlogo Paula Hacketta, če bi Martin Scorsese posnel rimejk Idiotske noči – ponoči bi zavil v napačno ulico, kjer bi ga potem vsi po vrsti maltretirali. Vsakdo, ki bi prišel mimo, bi ga lahko mirno brcnil, opsoval in užalil.

Petdeset odtenkov teme

Kaj je novega v sloviti softcore franšizi? Nič. Vse skupaj je le za tiste, ki so tega vajeni. Ali bolje rečeno: Petdeset odtenkov teme je le za tiste, ki so se strinjali s Petdesetimi odtenki sive. In kot veste, je bil film Petdeset odtenkov sive tako karikatura moške nostalgije po izgubljeni patriarhalni moči, ki lahko živi le še v spolnih igricah, le še v simulacijah spolnega podrejanja, kot karikatura postfeminističnega odgovora na stari feminizem, ki je ženskam govoril, kaj smejo in česa ne, kakšen seks je sprejemljiv in kakšen ne: hej, vojne spolov je konec, zdaj smo osvobojene, zato lahko končno uživamo tudi v igrah spolnega podrejanja in kaznovanja, v igrah spolnega suženjstva, v igrah posiljevanja, ki so še malo prej veljale za izraz moškega šovinizma, seksizma in mizoginije!

Samo konec sveta

Ko se Louis (Gaspard Ulliel) po dolgih letih vrne domov, postane kmalu jasno, da ni odšel zato, ker je hotel postati pisatelj (kar je postal), temveč zato, ker je bil gej (kar ga je očitno »odtujilo«), toda ko domačim – mami (Nathalie Baye), starejšemu bratu (Vincent Cassel), sestri (Léa Seydoux) in svakinji (Marion Cotillard) – razkrije, da umira (za »redko« boleznijo), se njihovi obrazi tako groteskno enodimenzionalno napnejo (in veliki plani tudi), da čakate le, da bo kdo – recimo prenapeti brat – siknil: no, kaj smo ti rekli? Tu je preveč intenzivnosti zaradi intenzivnosti. Preveč resentimenta zaradi resentimenta. Preveč znojenja zaradi znojenja. In preveč grimas zaradi grimas – to vendarle ni nemi film, temveč talkie, ki le išče dober izgovor, da bi lahko verbalni crescendo prekinil z moldavskim megahitom Dragostea Din Tei (via O-Zone).

John Wick 2

John Wick je Keanuju Reevesu rešil kariero. Po Matricah se je le še utapljal – njegov robotski, enolični, enoizrazni igralski slog ga je stisnil v kot. Toda John Wick mu je omogočil, da igra natanko to – robotskega, enoličnega, enoizraznega asasina, ki melje kot stroj. V Johnu Wicku 2 mine 13 minut, preden spregovori, vmes pa – da bi nazaj dobil mustanga (letnik ’69), ki so mu ga ukradli na koncu prvega Johna Wicka – postreli, razbije in polomi trumo ruskih asasinov. Njihov šef itak ve, kaj jih čaka: Wick – bolj Neo kot trol, bolj ronin kot samuraj, bolj prezenca kot terorist, bolj nihilist kot stoik, bolj plesalec kot Jason Bourne, bolj Chow Yun-Fat kot superjunak – se širi kot virus, ki ga ni mogoče pokončati, kaj šele zamejiti ali obvladati.

Anina provizija

Slovenski filmi so se spustili v brezno slovenske korupcije – spomnite se le Möderndorferjevega Inferna in Kozoletovega Nočnega življenja. Anina provizija je videti kot rimejk Inferna, dokler ni videti kot rimejk Nočnega življenja. Škoda le, da pretehta Inferno. Za začetek, Anina provizija – Šmidov comeback po katastrofalnem Breznu (1997) – počne to, kar je počel Inferno: kataloško in monotono našteva škandalozne časopisne naslove, »vrhunce« gospodarskega kriminala, ki jih potem skipa na enega človeka. Ko policija pri poslovnežu Sašu Mlejniku (Dejan Spasić) izvrši hišno preiskavo ( ja, takoj pridejo kamere), se izkaže, da je del hobotnice, ki je opravljala sumljive posle, ki je prala denar, ki je na bankah podkupovala kreditne odbore, ki je imela črne fonde, ki je delila provizije, ki je na mafijski način pridobivala evropska sredstva, ki je služila s stečaji, opcijskimi pogodbami in zemljišči, ki ima zveze v politiki, na ministrstvih in na tožilstvu. In tako dalje. Mlejnik potem izgine.

Vrabček Richard

Animirani filmi so antitrumpi: drugače kot Trump, ki izključuje, vključujejo. Toda dogajajo se natanko v trumpovskem svetu, v katerem veliki žrejo male. Tako se začne tudi Vrabček Richard: velika žival požre mali živali, vrabca in vrabčevko, tako da vrabčka Richarda – tipično disneyjevsko siroto – posvojijo štorklje, toda ko štorklje ritualno odletijo na jug, v Afriko, Richard ne more z njimi, ker dolge poti ne bi preživel.

Neruda

Čilski poet Pablo Neruda (Luis Gnecco) skuša leta 1948, ko v senatu sedi kot glas delavskega razreda in komunistične partije, življenje preleviti v umetnost in umetnost v življenje, toda kmalu se izkaže, da umetnost ne more več postati življenje, življenje pa ne umetnost. Predsednik Videla (Alfredo Castro), ki podleže temni sili, komunistično partijo prepove in izobči, nad Nerudo, fena »sovjetske demokracije« in velikega, hipnotičnega žurerja (Kaligula! Lawrence Arabski!), pa pošlje policijo, ki naj bi ga prijela. Neruda se znajde v ilegali. Na senco se mu prilepi Óscar Peluchonneau (Gael García Bernal), manični, zadrti, smrtno resni, spolno zatrti inšpektor, ki nima ne smisla za humor (»Komunisti sovražijo delo, raje sežigajo cerkve«) ne smisla za življenje – svoje življenje posveti pregonu Nerude, elegantnega, hedonističnega, vetrnjaškega, priljubljenega pop libertina.

T2 Trainspotting

Renton (Ewan McGregor), ki je na koncu Trainspottinga zbežal z denarjem, se po dvajsetih letih vrne v Edinburgh, kjer mu turistična delavka zaželi dobrodošlico. »Od kod ste,« jo vpraša. »Iz Slovenije.« »O,« dahne Renton. Svet se je spremenil, toda Renton, Begbie (Robert Carlyle), Sickboy (Jonny Lee Miller) in Spud (Ewen Bremner) so še vedno na istem: v Trainspottingu so izbrali življenje, zdaj, 20 let kasneje, pa so videti tako, kot da so izbrali razočaranje. Begbie je (še vedno) v ječi, Spud je (še vedno) džanki, Sickboy fura izsiljevalski kšeft, Renton pa ne ve, kaj bo počel naslednjih 30 let. Ko se zagledajo, ne vedo, kaj naj storijo – naj se pobijejo ali pofukajo? Psihopatski Begbie dobi erekcijo šele, ko naskoči »pizdo« Rentona, občutek, da spet živijo, pa dobijo šele, ko jih zalije overdose nostalgije, toda v času, ko z brexitom in Trumpom vsi rinejo nazaj, v »boljšo« in »večjo« preteklost, niti ne izgledajo kot dinozavri, temveč le kot male gube zgodovine, »turisti v svoji lastni mladosti«, ki jih jebe to, da vsako leto nekje vmes uro premaknejo, in ki upajo, da jim bo tokrat spodletelo bolje kot zadnjič. 

Manchester by the Sea

Manchester by the Sea, surov kot tortura, počasen kot mrak in hladen kot januar, je videti kot ekranizacija Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, le da se ne vali kot skala, temveč kot slabo vreme, depresija ali tesnoba, toda popisana z verzom »No direction home«. Ta, ki se ne more več vrniti domov, v novoangleško ribiško mestece Manchester by the Sea, je Lee Chandler (Casey Affleck), ki zdaj živi v Bostonu, kjer se preživlja kot hišnik. Nekaj ga je ustavilo, potrlo in paraliziralo. Po malem spominja na Trevorja Reznika (Christian Bale), ki v filmu The Machinist ne more zatisniti očesa, po malem pa na Jacoba Singerja (Tim Robbins), ki v Jakobovi lestvi groze noče zatisniti očesa.

Popolni tujci

Prijatelji so prijatelji, ker si ničesar ne skrivajo. Med njimi ni nobenih skrivnosti. Vedno si lahko rečejo: pa si vse povejmo! To storijo italijanski prijatelji (moški in ženske, pretežno zakonski pari), ki se dobijo na večerji – dajmo telefone na mizo! Vse si bomo delili! Telefonske klice, smse, mejle! Toda ko si potem vse to res delijo, ko gredo torej njihove skrivnosti – od prešuštev do ilegalnih fantazij in nosečnosti – na zvočnik, se njihova prijateljstva napnejo, stisnejo in podrejo. Digitalno jih loči. Vsak naslednji telefonski klic zaboli kot klic v Kriku.

Nevidno zlo: Zadnje poglavje

Če naj verjamemo podnaslovu (Zadnje poglavje), potem se serija Nevidno zlo končuje, kar naj bi razveselilo fene zombijskih filmov, ki so ob svojem stalnem pritoževanju pozabili, da je prav Nevidno zlo sprožilo val zombijskih filmov, ki jih slavijo – če Nevidno zlo ne bi tako uspelo, ne bi bilo rimejka Zore živih mrtvecev in drugih vojn-Z. Zombiji, ki preplavljajo Nevidno zlo, resda niso počasni zombiji, ki so preplavljali Romerovo Noč živih mrtvecev, toda Paula W. S. Andersona niso nikoli zanimali počasni filmi – njegovi filmi so bili vedno ekscesni, nervozni, ringelšpilski perpetum mobile.

LEGO Batman Film 3D

V naslovu te animacije sta Lego in Batman, toda glavni je Batman, medtem ko so kocke lego le material, ali bolje rečeno, lego je dal formo, Batman pa vsebino, ki pa je je le toliko kot v piškotkih sreče. Batman čisti Gotham, toda sam, na svojo roko, saj noče, da bi mu kdo ukradel šov. Ne, slave noče deliti z drugimi, še najmanj s policijo. V aroganci, ekshibicionizmu in narcizmu zlahka zasenči največje negativce, recimo Jokerja, a zasenčil bi tudi Trumpa.

Molk

V snežno belo kopalnico vstopi moški, vzame peno za britje, si namaže obraz, zgrabi britev in se začne briti, toda zlagoma mu začne z obraza kapljati kri, kar pa ga ne ustavi – še globlje zareže, tako da kri še bolj pritiska, curlja in brizga, dokler ni ves krvav. Ne, to ni kakšna »provokativna« reklama za krvodajalsko akcijo – tako se je odvrtelo šestminutno Veliko britje, ki ga je leta 1968 posnel Martin Scorsese. To naj bi bil Scorsesejev protest proti vietnamski vojni, ki je tedaj polarizirala Ameriko, – filmček, napol body horror, napol torture porn, naj bi opozarjal, da Amerika s to vojno ne počne le nekaj destruktivnega, temveč tudi avtodestruktivnega. Toda nanj lahko pogledate tudi drugače: mar mučeniški moški, ki si brije kri, ne spominja na tistega, ki je za nas križan bil? Mar Veliko britje ni videti kot novovalovska verzija Kristusovega pasijona?

Dobra žena

Preteklost ni kot stara šara, ki se je lahko spomladi preprosto znebiš – včasih se izlije kot kri. V Dobri ženi, režiserskem debiju Mirjane Karanović, si Milena (Mirjana Karanović), zvesta, solidno situirana, srednjerazredna žena s tremi otroki, nostalgično ogleduje stare družinske videokasete, ki jih najde med pospravljanjem, a ne bi smela biti tako sentimentalna – ali pa ne bi smela toliko pospravljati in čistiti. Ne, te kasete ne pokažejo, da jo mož (Boris Isaković) vara, kot to v Prihodnosti filozofsko spozna Isabelle Huppert, temveč da je med bosansko vojno zagrešil strašne vojne zločine. Hladno, rutinsko, arogantno, brez občutka krivde. A morala bi slutiti: tak je tudi njun zakon. »Perfektno« in »udobno« življenje je za žensko le past.

Zlato

Matthew McConaughey je Kenny Wells, bankrotirani, razdejani, zapuščeni, sfantazirani luzer iz Nevade (plešast, rahlo zavaljen, ipd.), sin nekdanjega rudniškega magnata, investitorje in celo banko J. P. Morgan prepriča, da je sredi indonezijske džungle – s pomočjo genialnega geologa (Edgar Ramirez) – odkril zlato žilo, »največji zlati rudnik vseh časov«. Geologija je res 40 milijonov let kuhala zanj. Investitorji se tepejo zanj, njegovo firmo uvrstijo na borzo, delnice letijo v nebo – Kenny postane Zlatokop leta, Volk z Wall Streeta. No, Indiana Jones z Wall Streeta. In potem gre njegovo življenje res po poti Volka z Wall Streeta – in še po poti Velike poteze za povrh. Zlato se vedno prelevi v blato.

Krogi

Smrt je kot pismo – vedno pride na pravi naslov. Da je to res, so izredno lepo in pikantno pokazali tudi šoker Brez povratka in številna nadaljevanja: smrt je popolna serijska morilka. Dobi te, pa četudi se skriješ ali preseliš. Ne moreš pobegniti. Ne moreš je prevarati. Prenaša se kot pandemična okužba. In seveda: nič ni bolj sarkastičnega od smrti, nihče nima bolj dovršenega smisla za koreografijo in nihče nima manjšega rešpekta do integritete pokojnih. A ne moreš je tožiti – niti pokončati. Smrt vedno preživi. Šoker Zlo za petami je pripomnil: smrt se prenaša s seksom. Če te uroči prekletstvo, se moraš čim prej z nekom pofukati, da prekletstvo preneseš na drugega ali drugo – v nasprotnem primeru umreš. Če hočeš preživeti, moraš fukati. Toda japonski Krog, ki je dobil številne rimejke in nadaljevanja (in ki je bil videti tako, da bi mu lahko posneli deset nadaljevanj hkrati), je imel o tem ločeno mnenje: smrt se prenaša s filmom.

Jackie

Najlunatičnejša konspirološka teorija o atentatu na ameriškega predsednika Kennedyja pravi, da je Kennedyja ustrelila njegova žena, Jackie. To se v tistem Zapruderjevem filmčku tudi zelo lepo vidi, so zagotavljali konspirologi. Dodati bi morali le: zakaj pa bi sicer atentat preživela? Če ne bi bila vpletena  v atentat, bi ustrelili tudi njo, mar ne? In res, ko gledate Jackie, ki jo je posnel čilski auteur Pablo Larrain (Ne, Klub, Neruda), se zdi, kot da so jo pustili živo le zato, da bi lahko odigrala svojo življenjsko vlogo – ne vloge Prve dame, temveč vlogo Prve vdove.

Jaz, Daniel Blake

Daniel Blake je star 59 let. Kakšne so možnosti, da jih bo dočakal 60? Minimalne: Britanija varčuje, socialna država se je upognila, tisti njen del, ki še »deluje«, pa je tako zbirokratiziran, da je videti kot igra na srečo. Blake je ovdoveli mizar iz Newcastla, ki ima hude težave s srcem, zato ne sme delati, toda ko po spletu okoliščin izpolni napačen formular, se izkaže, da do socialnega nadomestila ni upravičen, ker naj bi bil za delo sposoben – da bi bil sploh upravičen do kakršnegakoli socialnega nadomestila, se mora znova prijaviti, medtem pa aktivno iskati delo (ki ga itak ne more opravljati), in sicer 35 ur tedensko, kar mora potem tudi dokazati. In tako dalje.

Čreda

Čreda je glorifikacija igralcev v slogu: brez nas ni filmov in serij, brez nas nihče nič ne more, mi smo kralji! Res je, brez igralcev ni filmov in serij – zaenkrat. Digitalizacija bi lahko namreč tudi njim odpihnila delovna mesta – ali pa bi lahko odpihnila kar sam igralski poklic. Zaenkrat pa je problem le v tem, da so pogrešljivi – ko jim rok trajanja poteče, odpadejo. Še selfiji z njimi so le šala. Kolja (Nikola Kojo) in Cveja (Zoran Cvijanović), nekdanja filmska bogova, ki svoje “poslanstvo” utapljata v gledališki verziji Don Kihota, sta ostala brez vlog, zato skleneta, da bosta producirala pilota za TV-serijo, toda pri tem v grozi ugotavljata, kaj vse mora producent početi, da bi prišel do denarja, da bi se torej iz ovce prelevil v volka – lagati mora (tako igralcem in ekipi kot ženi), goljufati, sklepati kravje kupčije, blefirati, se poniževati.