Zapestno ogledalo

Najnovejša kolesarska moda okoli zapestja namesto ročne ure zapoveduje okroglo ogledalo. Z njegovo pomočjo naj bi pedaliranje postalo varnejše, saj nam, kadar hočemo preveriti prometne razmere za sabo ali ob strani, ni treba obračati cele zgornje polovice telesa, ampak le dvignemo zapestje, kot bi pogledali na uro – kar pomeni, da moramo biti vešči vožnje z eno roko. Bolj športne različice so sicer zložljive, vrtljive in izdelane tako, da se zrcalo dvigne ter je pravokotno na zapestje, da nam roke ni treba odmikati s krmila. Šik mestno vzvratno ogledalo si na zapestje namestimo s pomočjo sivega odsevnega traku, ki se zapenja s tako imenovanim ježkom, lahko si ga omislimo le na eni roki ali na obeh. Prav nam bo prišlo tudi za popravljanje ličil med čakanjem pred semaforjem, za urejanje pričeske pred fotografiranjem ali igranje z odsevom oziroma pošiljanje ’zajčkov’ ostalim kolesarjem, kar sicer odsvetujemo. Petkovo protestno kolesarjenje, ki dejansko pomeni vztrajno nastavljanje ogledala vladi, pa bi lahko, če bi bila s tem pripomočkom opremljena večina protestnikov, postalo še impozantnejše.

Blowzee

Novi virus je spremenil tudi praznovanje rojstnih dni. Med pandemijo je bilo slavje zunaj najožjega družinskega kroga praktično nemogoče, zdaj pa bo verjetno zabave, še zlasti otroške, na katerih imajo lahko sicer virusi in bacili svoj žur, spremljal kup previdnostnih varnostnih ukrepov. Eden od njih je pihanje svečk s posebnim pripomočkom, saj je običajno postalo prenevarno, ker zna torto oplemenititi z nevidnimi klicami vseh sort. Brezmadežno pihanje omogoča blowzee, modra široka daljša plastična cevka, ki ima na koncu ventilator. Izmislil si jo je Mark Apelt, navdih pa je dobil, ko je na neki rojstnodnevni zabavi, na katero je še v predkovidnih časih spremljal sina, opazoval prehlajenega malčka, ki je med neveščim pihanjem svečk radodarno pljuval po torti, ki so jo povabljenci nato seveda pojedli. Blowzee sapo (in morebitno slino) usmeri stran od torte; pihanje vanj le požene ventilator, ki deluje na baterije, sapa slavljenca pa izstopi skozi izpuh na spodnji strani. Otrokom se zdi reč zabavna, germofobi med odraslimi gosti pa si lahko vsaj malo oddahnejo.

Sup napihljivčki

Zakaj bi imeli samo napihljivega samoroga ali le sup, če lahko imate oba v enem? Občutno cenejši od prosojnega supa, ki smo ga tu predstavili prejšnji teden, je nakup napihljivčkov, ki so namenjeni preobrazbi deske katerekoli velikosti in s pomočjo katerih lahko v športno aktivnost vnesete nekaj igrivosti. Sestavljeni so iz sprednjega dela z glavo ter zadnjega dela, ki vključuje sedež, na katerem si med supanjem odpočijete ali z njim lažje zvabite otroke na desko. Sedalo je dovolj veliko, da gre vanj odrasla oseba, lahko si omislite tudi laboda ali morskega psa, delfin, orka in rumena podmornica pa so očitno že razprodani. Oba dela napihljivčka na sup privežete z jermenom, brez orodja. Zna se zgoditi, da sedež ni popolnoma nepremičen, lahko pa se seveda odločite in privežete tudi samo sprednji del. Uporabniki poročajo, da napihljivi dodatki delujejo kot jadra ter je zaradi njih v vetru težje usmerjati desko, vsekakor pa je ta že na daleč videti posebna in bo nedvomno pritegovala poglede dopustnikov na plaži.

Sup 2.0

Samo še mesec dni nas loči od uradnega začetka poletja. Mnogi si poletnega dopusta sploh ne predstavljajo več brez lastnega ali izposojenega supa, ki vsem družinskim članom omogoča aktivno preživljanje prostega časa na naravnih vodnih površinah. Za premožnejše je zdaj na voljo že na prvi pogled bolj luksuzna različica znamke Loeva, prosojni sup le standup. Kot namiguje njegovo ime, je izdelan v Franciji iz posebnega, inovativnega akrilnega stekla v karbonskem okvirju. Z njim lahko med drsenjem po vodi s pogledom raziskujete še vodno dno; da bi bilo slednje vidno podnevi in tudi ponoči, poleg prosojnega sprednjega ter zadnjega dela deske poskrbi vgrajena razsvetljava. Na spodnji strani ima le sup dve vrsti LED-svetilk, s katerima ponoči osvetljuje morsko, rečno ali jezersko dno – v čisti vodi vidljivost znaša celo do petnajst metrov. Svetilke delujejo na baterije, ki zadoščajo za triurno svetenje ribam in ostalemu vodnemu življu. Kupci tega ekskluzivnega supa posredno skrbijo, da bo na oceanskem dnu kaj videti, saj proizvajalec od vsakega prodanega primerka nekaj sredstev nameni organizaciji Reefscapers, ki se ukvarja z obnovo koralnih grebenov.

Z elektrošokom nad sočloveka

Virus covid-19 je poskrbel, da smo osebni prostor z enega metra razširili na poldrugi meter oziroma dva, saj naj bi bila takšna razdalja med posamezniki učinkovitejša pri zaustavljanju širjenja pandemije. Pojavila se je tudi posebna palica za vzdrževanje zadostne medosebne razdalje, s katero lahko uporabnik tiste, ki se mu preveč približajo, žvajzne z električno napetostjo 4,5 volta. Vemo, kaj je o tem, da imajo ljudje možnost pošiljanja elektrošokov, pokazal eden najslavnejših družboslovnih eksperimentov, imenovan po njegovem avtorju Milgramu. Palica, ki deluje na baterije, je teleskopska in jo je zloženo mogoče prenašati v žepu ali torbi ter pred uporabo nastaviti na primerno razdaljo; iztegnjena doseže 1,8 metra. Ne sme se uporabljati pri mlajših od 14 let ali osebah, ki imajo kakšno obolenje. Firma Kiikerland, ki izdeluje elektrošok palice za socialno distanciranje, pravi, da gre za idealno darilo za germofobe. V njihovi ponudbi je tudi obesek za ključe, ki opozarja na vzdrževanje primerne razdalje in kot radar piska vsakič, ko se kdo približa na 1,8 metra.

Šššššššš 

Chad in Katie Zunker iz Teksasa, danes starša treh deklic, sta se ob rojstvu prve hčerke nenehno ukvarjala z njenim neutolažljivim jokom ter preizkušala vse možno, dokler nista naletela na posnetek šumenja, nežnega podaljšanega izgovarjanja glasu »š«, ob katerem se je dojenčica umirila. Potreba je mati iznajdb in tako sta ustvarila baby shusher, utiševalec dojenčkov, ki jim s pomočjo nekakšne zvočne hipnoze pomaga, da se skoraj v trenutku umirijo ter zaspijo. Zvok, ki ga pripomoček oddaja, spominja na pomirjujoče šumenje morskih valov in naj bi posnemal zvoke, ki jih plod zaznava v materinem trebuhu. Naprava, ki deluje na baterije, mora biti manj kot šestdeset centimetrov oddaljena od dojenčka, njen zvočnik, ki je na dnu, pa usmerjen proti otroku; glasnost in intenzivnost šumenja lahko kakopak uravnavamo. Učinkuje že v nekaj sekundah ali najkasneje desetih minutah. Človek ob tem pomisli, da bi s svojim šššš-janjem novorojenčka enako dobro uspaval eden od staršev, in to brezplačno, a je treba dodati, da naprava enakomerno ritmično šššš-ja kar četrt oziroma pol ure, preden se samodejno ugasne, medtem pa si lahko novopečeni roditelji malo odpočijejo.

Playpulse

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo pojavil hibrid, ki bo združeval zabavo in napravo za fitnes, ter nadgradil telovadne pripomočke, ki nam pomagajo preoblikovati telo, medtem ko sedimo na kavču in gledamo televizijo. Playpulse je spoj sobnega kolesa in igralne konzole, na njem pa se lahko med igranjem videoiger krepko spotimo. Ima večji zaslon, ki deluje na dotik, njegove ročke so opremljene z gumbi in haptično odzivne, kar pomeni, da lahko prek njih čutimo tresljaje, s poganjanjem pedal, ki so opremljena s senzorji, pa se premikamo v igrah. Slednje so narejene nalašč za to inovativno platformo in za zdaj delujejo precej osnovno, a ustvarjalci naprave vsekakor računajo, da bodo uporabniki s tem, ko se potopijo v igranje, pozabili na telesni napor. Pripomoček za vse, ki sicer težko najdejo motivacijo za telesno dejavnost, je brezžično povezan s spletom, da lahko v igrah sodeluje več igralcev, s čimer se telovadba spremeni v družabno dejavnost. Hkrati je sobni bicikel povezan tudi s ponudniki pretočnih vsebin, ki pa jih predvaja le, če med gledanjem poganjamo pedala, tako da gre v bistvu za avdiovizualne vsebine na nožni pogon.

Znamke s smetmi

Lovrenc Košir iz Spodnje Luše nad Škofjo Loko velja za enega od idejnih tvorcev poštnih znamk, pri čemer so njegov predlog poštne reforme oziroma frankiranja pisem davnega leta 1835 nadrejeni na Dunaju zavrnili in je zamisel zaživela šele v Veliki Britaniji, kamor naj bi jo prek trgovskega potnika domnevno posredoval prav Košir. In medtem ko imajo Britanci na znamkah še danes radi kronane glave, imamo pri nas raje smeti. Novembra 2018 je Pošta Slovenije izdala serijo znamk, s katero so se želeli zavzeti za zmanjševanje količine odpadkov, opozoriti na mikroplastiko v morju, izpostaviti vodo kot pomembno dobrino, podpreti obnovljive vire energije in čist zrak, skratka biti malo proti in malo za. Lansko jesen je bilo njihovo sporočilo že bolj izčiščeno oziroma še bolj umazano, saj so izdali serijo znamk, na katerih so divje odlagališče odpadkov, metanje žvečilnega gumija na tla, odmetavanje cigaretnih ogorkov, grafitiranje kot vandalizem in zavržena hrana. Znamki C in D, ki krasita pisemske pošiljke za tujino, tako čez meje nosita sporočilo, da imamo pri nas smetnjake polne hrane, naravo pa polno smeti.

Zavesobot

Kar je za aristokracijo v spalnicah nekoč počela služinčad, danes za nas naredijo roboti. Govorimo o odgrinjanju in zagrinjanju zaves. Z napravico, ki jo je mogoče namestiti na kakršnokoli karniso, se lahko vsake povsem običajne zavese spremenijo v pametne zavese, in to brez uporabe vijakov ter »tudi, če je vaš dom star sto let«. Avtomatizacija zastorov zna priti prav pri gledanju televizije sredi belega dne, pa tudi kadar želimo zatemniti prostor med popoldanskim počitkom in se nam za to ne ljubi vstati, če bi radi ponoči spali v zatemnjeni sobi ter se zjutraj zbudili v sončni svetlobi ali še iz postelje uživali v razgledu skozi okno. Za premikanje zavese je treba uporabiti le en prst in z njim pritisniti gumb na daljinskem upravljalcu, ki povzroči, da robotek elegantno zdrsi po karnisi ter s tem odgrne ali zagrne zastor. Pravzaprav ni treba niti pritisniti na gumb, saj lahko zaveso sem ter tja sprehajamo samo z uporabo glasu, če nam pri tem pomaga Siri ali Aleksa, obstajajo pa tudi zavesoboti, ki jih je mogoče upravljati s pametnim telefonom.

Opozorilo za lulanje

Pes, ki ga tišči na malo ali veliko potrebo, bo najbrž sedel pri vratih, dokler se ga kdo ne usmili, ali poskušal svoje skrbnike priklicati z laježem. Mala pudlica Lulu, ki je potrpežljivo sedela ob izhodu in čakala, da jo bo kdo spustil ven, pri čemer ji je velikokrat ušlo, je navdihnila svojega lastnika, da je iznašel barking mat, predpražnik za lajanje, na katerem se pes pofočka, kadar želi povedati, da mora lulat. Na voljo je v dveh različicah, standardni in wifi. Ob dotiku pasje tačke se sproži eden od treh možnih zvokov (zvonjenje in dva različna laježa), wifi različica pa neslišno, prek aplikacije pošlje obvestilo naravnost na lastnikov pametni telefon. V primeru, da se na pasji klic nihče ne odzove, lahko predpražnik deluje tudi kot pasje stranišče, če vanj prej vpnemo ustrezno vpojno podlogo. Na spletni strani je podroben opis, kako psa v štirih korakih navadimo na sporočanje po predpražniku; po pričevanjih kupcev se lahko tega trika naučijo mladi in tudi stari psi.

Cascatelli

Dan Pashman, že desetletje ustvarjalec in voditelj podkasta Sporkful, v katerem teče govor o hrani, lahko na vprašanje »Kaj ste pa vi počeli zadnja tri leta?« ponosno odgovori: »Razvijal sem makaron!« Pri tem so bili zanj najpomembnejši trije elementi: da se makarona omaka dobro oprime, da ga je lahko nabosti na vilice in da ponudi poseben užitek, ko vanj zagrizemo. Triletno raziskovanje in razvoj nove vrste testenin – ker med tristotimi obstoječimi ni našel nobene, ki bi ga povsem zadovoljila – je dokumentiral v posebni petdelni izdaji svojega podkasta, imenovani Mission impastable. Idealni makaron je ustvaril s pomočjo newyorškega proizvajalca testenin Sfoglini in ga poimenoval z italijanskim imenom cascatelli, slapovi oziroma majhni slapovi. Testenine v surovem stanju po obliki še bolj kot na slapove spominjajo na tobogančke, a takšno ime verjetno ne bi bilo dovolj poetično. V vreli vodi jih je treba kuhati kar 15 do 18 minut, omaka pa jih ima zavoljo valovitih robov res rada. Za zdaj so bili slapki naprodaj le na spletu in so seveda takoj pošli, nove pošiljke pa se je nadejati šele v treh mesecih.

Smrdeča sveča

Pri dišečih svečah previdnost nikoli ni odveč. Če ste ali boste v dar dobili takšno, katere ime je orchard breeze, sapica v sadovnjaku, gre za pravega trojanskega konja med darili, kot se pohvali njen proizvajalec, ameriško podjetje Vat19. Sveča bukoličnega imena in nedolžne bele barve v steklenem kozarcu pomeni izvirno potegavščino, saj zgornja četrtina sveče resda diši po jabolkih, po treh, štirih urah gorenja pa je sapica, ki zaveje od sveče, vse prej kot prijetna in gre za vetrove v nekem čisto drugem pomenu. Sladkobni vonj jabolk namreč zamenja vonj po prdcih, s katerim je prepojen vosek spodnjih treh četrtin sveče. Sproščanje po napornem dnevu se tako sprevrže v panično iskanje izvora smradu v stanovanju, romantična večerja pa v sumničavo opazovanje, ali oboževani subjekt nemara ne trpi za flatulenco. Sveča z dvema obrazoma je lahko darilo za nič hudega sluteče sorodnike, za prijatelje, ki imajo radi fekalni humor, za nepriljubljene sodelavce, prav pa zna priti tudi za popestritev službene zabave v zaprtem prostoru ali za odganjanje obiskov, ki se jih ni mogoče zlepa znebiti.

Zabava v domačem veceju

Morda bomo v prihodnosti na domačih straniščnih školjkah imeli deske, ki nam bodo odčitale in sporočile osnovne telesne parametre vsakič, ko bomo sedli nanje. Že v bližnji prihodnosti pa imate lahko vece desko, ki bo odsevala vaše počutje oziroma vsaj telesno temperaturo – izdelati jo boste morali sami, s pomočjo navodil in sestavin, ki so naprodaj prek spleta. Če ne drugega, boste lahko z njeno pomočjo občudovali termalni odtis svoje zadnjice in omogočili nemalo zabave vsem obiskovalcem stranišča. Lani sta Evan in Katelyn, zakonski par, ki ustvarja videoposnetke za svoj istoimenski YouTube kanal, na spletu opazila fotografije doma izdelane tako imenovane straniščne deske razpoloženja in jo v videu uspešno poustvarila tudi sama. Na običajno, temnejšo straniščno desko je treba najprej nanesti barvo, ki vsebuje termokromne tekoče kristale, čeznjo pa prosojno umetno smolo. Na spreminjanje termokromne barve nato vpliva sprememba temperature; ob stiku s telesom območja deske postanejo zelena, modra, rjava, rumena ipd. Uporabljeno tehnologijo že dolgo poznamo v obliki prstana razpoloženja, ki vsebuje tekoče kristale in naj bi spreminjal barvo glede na počutje tistega, ki ga nosi.

Trofejna praskanka

Narod zagrizenih hribolazcev, ki svoj najvišji vrh časti do te mere, da članstvo v plemenu pogojuje z njegovo osvojitvijo, je pred meseci končno dobil zemljevid, na katerem lahko ponosno beleži svoje planinske podvige. Imenuje se »V planine po spomine«, zasnovala pa sta ga ljubiteljska hribolazca, vzgojiteljica in inženir, kot piše v njuni predstavitvi na spletni strani. Na gorniškem zemljevidu je označenih 97 vrhov v Karavankah, Julijskih ter Kamniško-Savinjskih Alpah, prevlečenih s posebnim premazom. Tako predstavljajo skoraj sto zamisli za vzpone, izlete, pohode in so navdih za bolj ali manj sistematično osvajanje gora v domovini. Ob vsakokratni vrnitvi v dolino ali domov seveda zmagoslavno odpraskate osvojeni vršac, na spodnji polovici pa zemljevid prinaša tudi seznam posameznih vrhov, ob katerih je prostor za vpis datuma vzpona. Meri 92 krat 50 centimetrov in je primeren tako za dolgoletne, izkušene planince kot tiste, ki si bodo gojzarje nadeli prvič ter sčasoma pridobili kondicijo in gorniški zanos.

Plošča iz titana

Ob sončnih koncih tedna zrak v okolici hiš že diši po znanilcu pomladi, ki mu rečemo žar. Čeprav nas od pravih piknikov loči še nekaj mesecev, ljubitelji na žaru pečenih dobrot v času kosila radi zakurijo ogenj ali prižgejo plinski gorilnik in obed pripravijo na rešetki oziroma plošči. Novost letošnjega poletja, ki se je bodo razveselili mnogi popotniki, bo najmanjši, najlažji in najenostavnejši prenosni žar septem, ki prihaja junija. Na voljo je v dveh velikostih: manjši, ki zadošča za enega in tehta dvesto gramov, ter večji, ki je namenjen dvem do štirim jedcem, tehta približno enkrat več in je velikosti lista papirja A4. Žar združuje mrežo in ploščo, ki omogočata dva načina priprave hrane in pijače, saj lahko na plošči zavremo vodo v lončku in pečemo jajca ali zelenjavo, medtem ko na mreži cmarimo meso. Položimo ga na štiri kamne, dve poleni ali na korito, kjerkoli smo pač uredili ognjišče. Priročen je za uporabo in prenašanje ter enostaven za čiščenje, ker je v celoti izdelan iz titana, pa tudi nerjaveč in trpežen. Njegovi stvaritelji iz Septem studia kupcem zagotavljajo nič manj kot vseživljenjsko uporabo.

Slavsocks

Bele bombažne nogavice, ostalina 80. let prejšnjega stoletja, ki jih zunaj športnih igrišč ali domačih dnevnih sob včasih verjetno še povohali ne bi, v zadnjih letih doživljajo svoj veliki povratek. Tokrat vstopajo skozi glavna vrata in izgubljajo pridih subverzivnosti; zvezdnice in zvezdniki jih nosijo v natikačih, sandalih, čevljih in salonarjih, potegnjene čez kavbojke ali najlonke. Privlačni naboj nošenja belih nogavic zdaj še potencira nova znamka slavsocks, z napisi, kot so ajvar, sarme, burek, rakija in #čevapi. Nogavice so izdelane iz ekološko pridelanega bombaža, v Slaveniji, ki je morda tudi v Sloveniji. »Slavenija je nova entiteta, nova imaginarna skupnost ljudi, ki jih druži slovanskost,« razlaga spletna stran, prek katere so za nadgradnjo na voljo tudi verižice za okoli gležnja, ki jih nosimo čez nogavice. Idejna avtorica slovanske linije belih nogavic je Tina Mentol, etnologinja in kulturna antropologinja, ki stoji tudi za nogavicami slocks z upodobljenimi motivi slovenske kulturne dediščine, kot so potica, kranjska klobasa in cviček.

Fabbrick

Čeprav je tekstilna industrija druga največja onesnaževalka, takoj za naftno, si še vedno zatiskamo oči pred svojo zasvojenostjo s potrošnjo oblačil. Hitra moda pomeni predvsem hitre smeti, saj večino oblačil zavržemo v treh letih od nakupa; samo v Sloveniji vsak posameznik v povprečju odvrže 18 kilogramov tekstilnih odpadkov na leto, ta količina pa, enako kot proizvodnja oblačil, skokovito narašča. In medtem ko se s svojim škodljivim vedenjem delamo Francoze, se je mlada francoska arhitektka Clarisse Merlet domislila, kako odvrženi tekstil spremeniti v do okolja prijazen gradbeni material, v opeke, ki so uporabne za izdelavo pohištva ali kot izolacija, saj je bombaž dober toplotni in zvočni izolator. Za izdelavo ene opeke sta potrebni dve do tri bombažne majice oziroma štiristo gramov tekstila, petino sestavine vsake opeke pa predstavlja posebno naravno, do okolja prijazno lepilo. V pariškem studiu Fabbrick, ki ga je ustanovila, v opeke predelujejo celo odvržene maske za enkratno uporabo. V nekaj letih so iz zavrženih oblačil ter preostalega tekstila ustvarili 400.000 opek in s tem dali novo življenje dvanajstim tonam tekstilnih odpadkov.

WC-pianino

Opravilo iztrebljanja je očitno tako dolgočasno, da se v klozet le redkokdo odpravi brez čtiva, pametnega telefona ali kakega drugega vira zabave. Samo opravljanje velike potrebe naj bi v povprečju trajalo dvanajst minut, v družbi, ki prisega na večopravilnost, pa sedenje na stranišču velja skoraj za izgubo časa in je treba zraven početi še kaj, da se počutimo učinkoviti. Zakaj se torej med defekacijo ne bi kratkočasili z igranjem klavirja ali se, če smo popolnoma brez glasbene izobrazbe, tega celo naučili? Potrebujemo le klaviaturo, izvorno poimenovano potty piano, na katero igramo z nogami, kar zna biti s spuščenimi hlačami dodaten izziv. Klaviatura, katere razpon je ena oktava, je izdelana iz vinilne plastike, ki jo je lahko čistiti, ima gumb za vklop in za delovanje potrebuje baterije. Priložena sta tudi pesmarica ter znak ’ne moti’, ki ga lahko obesimo na kljuko vrat z zunanje strani. Če je straniščna školjka pri vas v kopalnici, pa WC-pianino zagotavlja dodatno zabavo, saj se prepevanju pod tušem lahko pridruži glasbena spremljava klavirja pred straniščno školjko.

Postani zemlja

V zvezni državi Washington so predlani sprejeli zakon, s katerim je naravna organska redukcija oziroma kompostiranje ljudi postalo legalno, seveda v okviru za to registriranih podjetij. Eno od njih je Recompose, kjer so decembra lani začeli v kompost spreminjati prve pokojnike. Na mesec jih lahko kompostirajo deset; če so vsa mesta v kompostniku, ki je oblikovan kot satovje, zasedena, preminuli na sprostitev zmogljivosti – ob privolitvi svojcev – počakajo v hladilniku. V skrbno nadzorovanih razmerah ob zvišani temperaturi mikrobi človeško telo, ki je položeno v kovinsko posodo skupaj z lesnimi sekanci, slamo in deteljo, v tridesetih dneh razgradijo ter spremenijo v zemljo, ki jo nato dva do štiri tedne prezračujejo. Neorganske snovi, kot so srčni spodbujevalci, umetni kolki in zobne zalivke, izločijo. Po končanem procesu lahko svojci prst prevzamejo ali jo namenijo obnovi gozda na območju Bells Mountain na jugu države. Iz enega posameznika nastane približno 0,8 kubičnega metra s hranili bogate zemlje. Kompostiranje pokojnikov je do okolja prijazno, saj porabi manj energije in proizvede manj ogljikovega dioksida kot kremacija ali pokop, tradicionalni obliki slovesa od tuzemskih teles.

Moodbeam

Delo od doma ima tako pozitivne kot negativne vidike; med slednjimi navajajo tudi izgubo stika delodajalcev z zaposlenimi, še posebej v velikih podjetjih. Ljudje, ki se dobro počutijo, so kakopak bolj produktivni, zato so nekatera podjetja v Veliki Britaniji že pred časom začela poskusno spremljati psihično stanje zaposlenih s pomočjo silikonske zapestnice, imenovane moodbeam. Domislila se je je novinarka Christina Colmer McHugh, ki je želela vedeti, kako se njena sedemletna hčerka, ki je bila v šoli žrtev vrstniškega nadlegovanja, počuti čez dan, takrat, ko nista skupaj. Johnatan Elvidge ji je pomagal ustvariti zapestnico z dvema gumboma, ki posamezniku omogoča beleženje počutja, hkrati pa ga prek njegovega sporočanja poveže z bližjimi ali s sodelavci. Uporabnik na zapestnici pritisne rumeni gumb, kadar se počuti dobro, ko je zadovoljen, srečen, in modri gumb, kadar ni. Tako lahko občutke spremlja in ugotavlja morebitne vzorce. Pripomoček, ki omogoča pregled nad številom zabeleženih dobrih in slabih trenutkov v dnevu, je povezan z aplikacijo na telefonu in spletnim vmesnikom ter uporaben za osnovno samorefleksijo in psihično podporo, pa tudi čustveno izsiljevanje in nadzor.

Pisoar v palici

Sezona golfa je pred vrati in z njo tudi vprašanje, kaj narediti, ko med igro ponagaja prostata ali zaradi količine zaužitega piva pritisk mehurja pri osemnajsti luknji postane nevzdržen, sanitarij pa ni nikjer v bližini. Kdor ima zadržke pred tem, da bi se olajšal ob drevesu, grmu ali – v pomanjkanju obeležja za stoječe uriniranje – kar sredi travnate podlage golfigrišča, si lahko omisli plastično palico za golf, ki je namenjena izključno uriniranju, kakopak le za moški spol. Prenosni pisoar v obliki palice naj bi omogočal diskretno uriniranje med igranjem golfa, zato je priložena tudi zelena brisačka, ki služi kot predpasniček, s katerim moški med početjem zakrije svoje premoženje. Rezervoar za urin je vgrajen v ročaj palice, vanj pa gre dobrega pol litra tekočine. Vrli golfist tako ob klicu narave odvije zamašek na vrhu, si natakne predpasnik in se polula v palico, ki jo nato spet zatesni z zamaškom, da prepreči iztekanje tekočine. Čeprav pisoar za golfiste deluje kot šaljivo darilo, je uro club zasnoval dejanski urolog dr. Floyd Seskin s Floride v ZDA.

Kavč pripomoček

Kavč je verjetno med pandemijo eden najbolj uporabljanih kosov domačega pohištva, na njem pa se ne odvijata le poležavanje in gledanje televizije, na kar je pred dvema mesecema svoje ljudstvo degradiral Princ teme, ampak tudi delo, izobraževanje, prehranjevanje ter virtualno druženje. Očitno obstaja potreba po tem, da življenje na kavču postane bolj urejeno, organizirano, kajti na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter so cilj zbiranja sredstev za izdelavo posebnega pladnja, s katerim imamo pri roki cel kup reči, presegli za več kot tisočkrat. Vseboval bo prilagodljivo držalo za kozarec ali skodelico, ki z žiroskopskim vrtljivim podnožjem skrbi, da kozarec ostane v pokončnem položaju, ne glede na naklon podlage, posodico za prigrizke, režo za telefon, priključek za napajanje elektronike, na katerega je treba priključiti lastni zunanji napajalnik, ploskev za odlaganje daljincev, očal in podobnega. Posamezni razdelki so prilagodljivi, tako da lahko prostor na pladnju razporejamo po potrebah, v ’podpalubju’ pladnja pa je velik predal za shranjevanje. Dvignjeni modularni pladenj bo na kavče prišel šele maja.

Prozorni šotor

Napihljivi prozorni šotor, ki spominja na iglu, je naprodaj že kakšno desetletje, sčasoma pa je zavoljo povečanja števila ponudnikov postal tudi cenovno dostopnejši. Šotorska kupola v časih, ko je beseda mehurček dobila zelo razširjen pomen, ponuja dejanski fizični mehurček oziroma pribežališče vsem, ki v času izolacije pogrešajo kotiček zase. Do plastičnega mehurčka s trimetrskim premerom, v katerem se lahko namestita dva odrasla ali nekaj otrok, vodi kratek hodnik. Čeprav je bil okrogli prozorni šotor izvorno zamišljen za taborjenje in opazovanje zvezdnega neba brez motečega mrčesa, je tovrstni glamping mogoč le, če je v neposredni bližini na voljo električna napeljava. Zadeva je namreč napihljiva in se s pomočjo črpalke za zrak sama postavi v dobrih desetih minutah, strukturo pa obdrži le, če ventilator po njej nenehno poganja zrak, sicer se hitro spet sesuje sama vase. Tako je primerna predvsem za notranje prostore, dvorišče ali vrt. Ker so njene stene popolnoma prosojne, o zasebnosti težko govorimo. Mehurček je vodotesen, ščiti pred vetrom in ima dobro akustiko, edino zunanje črpalke za zrak naj bi bile pri nekaterih ponudnikih precej glasne.

Koronski monopoli

Monopoli je skupnost igralcev namiznih družabnih iger uvrstila med 20 najslabših iger vseh časov, kljub temu pa še vedno vznikajo nove in nove različice; letos na primer britanski lockdownopoly in ameriški coronaopoly, ki sta naprodaj prek spletne platforme etsy. Prvo polje koronskega monopolija iz ZDA je, kot se za pandemijo spodobi, kitajsko mesto Wuhan. Sledijo mu znamenite svetovne destinacije v takem vrstnem redu, kot se je širil virus, od Velikega kitajskega zidu, moskovskega Kremlja, avstralske divjine, prek piramid v Gizi, polj tulipanov na Nizozemskem, čez švicarske Alpe in Berlinski zid do rimskega Koloseja, Tadž mahala, Dubaja in newyorškega trga Times Square na koncu. Prisvojimo si lahko tudi polja, kot sta zakup mobilnih podatkov in naročnina na kabelsko televizijo, ter se skeširamo pri plačilu bolnišničnih pristojbin ali davka na nepremičnine. Namesto kotnega polja, ki se mu v klasični različici reče ’zapor’, imamo v koronski različici karanteno. V kompletu so žal le igralna podlaga in karte; denar, figurice, kocko, hiške in hotele, po želji pa tudi škatlo za shranjevanje morajo igralci priskrbeti sami.

Zelenjava na bradi

Pred leti je postalo popularno, da si bradati moški za decembrske službene in zasebne zabave na svojo obrazno diko navesijo novoletne oziroma božične okraske, od raznobarvnih bunkic do električnih lučk. Lani se je ponudbi mini okraskov, namenjenih zaljšanju bradačev, pridružil komplet devetih različnih ornamentov, ki ponazarjajo klasična božična jedila; med njimi so medenjak, sladkorna palica, pečen puran in celo kroglica brstičnega ohrovta. Slednji je namreč v Veliki Britaniji tradicionalni, nepogrešljivi del božične večerje, pri čemer domnevajo, da je to postal zaradi svoje sezonske razpoložljivosti. Ob božiču naj bi brstični ohrovt na Otoku po krožnikih kotalili tudi tisti, ki se ga sicer vse leto ne dotaknejo, in dotični okraski so zrasli prav na angleškem oblikovalskem zelniku. Brohrovt je letos očitno še povečal priljubljenost ali vsaj svoj aranžerski potencial, saj je dobil samostojen komplet. V njem je devet zelenih plastičnih kroglic v obliki brstičnega ohrovta, navešenih na kovinske ščipalke, s katerimi jih pritrdimo na dlako. Izdelek ni primeren za bradate otroke, ki so mlajši od treh let.

Napihljivi Odrešenik

Brez jaslic ni božiča. Leta 1223 si jih je izmislil sveti Frančišek Asiški in jih dal s papeževim dovoljenjem postaviti v votlini v kraju Greccio v Italiji, kot prizorišče za božično mašo. Z njimi je želel doseči, da bi v ospredje praznika znova stopilo čaščenje Odrešenikovega rojstva namesto plebsove posvetne osredotočenosti na darila; očitno težave s pretiranim materializmom in božično darilno histerijo ne izvirajo od včeraj. Namesto jaslic ali kot dodatek k njim pa vam za čaščenje Odrešenika v britanski firmi diabolical gifts, torej diabolična darila, ponujajo napihljivega Jezusa Kristusa. Ta enkrat za spremembo ni razpet na križu, ampak oblečen le v belo ogrinjalo s pomirjujoče zaprtimi očmi in široko razširjenimi rokami, s katerimi simbolno objema vse človeštvo, vabi pod svoje okrilje. Napihnjen je visok pol metra in lahko dejansko stoji na vodi. Zaradi praktičnosti je ta kipec, če mu lahko tako rečemo, mogoče imeti vselej pri sebi, napihnjenega ali spuščenega ter na majhno zloženega.

Selfi maske

Zaščitne maske so z zapovedano nošnjo v vseh zaprtih javnih prostorih in na prostem postale naša druga koža. Kot kaže, bo tako ostalo še nekaj časa. Mlada oblikovalka, vizualna umetnica in podjetnica Danielle Baskin iz ZDA se je februarja, ko je bila pandemija še v povojih, lotila čisto posebnega projekta, bombažne maske z natisnjenim obrazom tistega, ki masko nosi. V naslednjih mesecih je s sodelavci izpopolnjevala tehnologijo tiska na blago, na domačem šivalnem stroju pa preizkušala, kako se na izbranem kroju odrežejo natisnjene podobe različnih obrazov, saj je želela s potiskanimi maskami doseči tridimenzionalni učinek. Zdaj je tako imenovana selfi maska končno na voljo vsakemu, ki želi čez spodnjo polovico svojega obraza nositi podobo spodnjega dela svojega obraza. Po želji lahko seveda pol obraza prekrijete tudi s polobrazom svojega najljubšega zvezdnika ali kakšnega drugega portreta. Na spletni strani maskalike.com naložite ostro visokoresolucijsko fotografijo, plačate trideset dolarjev in unikatna portretna maska – ali več njih – se bo v dobrem tednu iz Kalifornije odpravila na dolgo pot do vas.

Hej hej, Miklavž

Na slovenskem spletnem portalu hejhej lahko že nekaj mesecev sami sebe ali kakšno drugo osebo obdarite s personificiranim videosporočilom izbrane domače zvezdnice ali zvezdnika, med katerimi je tudi Miklavž. Ker si slednji – tako kot vsi ostali v ponudbi – od naročila do dostavljenega posnetka vzame kar pet dni časa, ste za letošnje obdarovanje nemara že prepozni, a na voljo sta še druga dva iz trojice decembrskih daronoscev, ki so z oznako »dobri mož« na portalu presenetljivo uvrščeni v kategorijo športnikov, skupaj z Dejanom Zavcem in Filipom Flisarjem, pa tudi v kategorijo igralcev, kot sta Gojmir Lešnjak ali Marko Miladinović, pa še v kategorije glasbenikov, televizijskih in radijskih voditeljev ter komikov, skratka, v vse kategorije, ker je pač december. Miklavž se posname za pičlih 17 evrov, Božiček in Dedek Mraz pa zaračunata po 19. Kar je precej manj kot Jonas, ki se prodaja za 299 evrov in je daleč najdražji od vseh v ponudbi. Če naročate posnetke, morate biti stari vsaj 16 let, izbrani zvezdniki pa se lahko dejansko obnašajo zvezdniško, saj imajo pravico zavrniti snemanje vašega sporočila.

Sodček v cerkvi 

Pred meseci smo zapisali, da v tujini po tem, ko so morale cerkve blagoslovljeno vodo zaradi pandemije umakniti iz kropilnikov ob vhodih, zanjo uporabljajo brezstične razdelilnike, ki delujejo na senzor, podobno kot avtomatske posode za milo ali razkužilo. Domači verniki so bili medtem prikrajšani, zdaj pa so končno dočakali »sad znanja slovenskih konstruktorjev in inovatorjev iz Šentjerneja« v obliki majhnega lesenega soda, pomenovanega ressel, ki ga je navdihnil putrh, tradicionalni ročni sodček za prenašanje vina. Prvi samostoječi prototipi – na voljo so tudi stenski – so že nameščeni v cerkvah po Sloveniji. Potem ko si verniki ob vstopu razkužijo roke, jim svetujejo, da levo dlan (in ne desno, kot bi sklepali po ilustraciji na sodčku) vstavijo pod avtomatski razdelilnik ter vanjo ujamejo nekaj kapljic blagoslovljene vode, v katero pomočijo prst desne roke in se z njim pokrižajo. Levo dlan z vodo lahko zatem ponudijo tudi drugim družinskim članom. Če lahko verniki uporabijo le eno roko, si prst omočijo tako, da dlan stisnejo. To pa še ni vse: medtem ko razdelilnik brizgne vodo, dlan obsije z UV-svetlobo, ki dodatno razkužuje.

Zoo zoom

Ta teden je do preklica svoja vrata začasno zaprl tudi ljubljanski živalski vrt. Za zdaj še niso ponudili možnosti, da bi medtem, ko obiskovalci ne morejo do živali, slednje po naročilu pripeljali na obisk v domove in pisarne. Seveda le prek spleta, kot se je tega že konec aprila domislil živalski vrt v Cincinnatiju v ZDA. Po poldrugem mesecu zaprtja so ljudem ponudili možnost, da prek izbrane aplikacije v svoje skupinske videoklice za 15 minut vključijo povodnega konja, žirafo, ježevca ali lamo, kasneje so ponudbo razširili še na geparda, mačjega pando, kenguruja in koze – večina od njih je za popestritev sestankov na daljavo še vedno na voljo. V ZDA, pa tudi v Veliki Britaniji, trenutno kar nekaj kmetij in zavetišč za rejne živali v zameno za plačilo ponuja virtualno udeležbo koz, alpak, lam, krav, pujsov, kokoši, puranov in ovac na sestankih, pri pouku ali na druženjih na daljavo. Živali tako služijo denar za hrano, oskrbo ter izboljšave svojega življenjskega okolja, ljudje pa vnesejo nekaj razvedrila v te naporne čase, še zlasti, kadar jim uspe žival na sestanek vtihotapiti, ne da bi nadrejeni to opazili.