Jernej Šček: Kavarna odprta

Ker so ti napisali tudi knjigo, dve ali celo več, bi delu lahko rekli knjižne recenzije v formi intervjuja. Torej široka zbirka intelektualnih in izkustvenih spoznanj. Od psihopatologije mafije, ki kraljuje z likom mafijskega očeta: vedno odsoten, vselej prisoten, zatorej arhetip nepremagljivega očeta, pa do komunikacijske ekologije, ki med drugim proučuje vpliv spola samostalnika na človekovo dojemanje sveta, saj prav predmetu določeni spol vpliva na to, iz katere perspektive gledamo nanj.

Neil Gaiman: Ocean na koncu poti

Angleški pripovednik Neil Gaiman (1960) – o njem se v zadnjem času govori in piše v negativnem kontekstu, več žensk ga je obtožilo spolnih zlorab in nasilja, založniki ter ustvarjalci televizijskih serij pa mu zato odpovedujejo pogodbe – je scenarist in pisec fantastične proze, vendar tudi raziskovalec in zbiratelj svetotvornih zgodb. Na podlagi sicer razpršenih (ostankov) virov je spisal recimo mitologijo severnoameriških staroselcev in nordijsko mitologijo. Ocean na koncu poti, lani preveden v slovenščino, je zgodba o odraslem, ki je v otroštvu veliko bral, recimo Zgodbe iz Narnije, in ki v silni grozi priklicuje Lewisovo Alico in se mu ob vrnitvi na mesto čudežnega vrne spomin na otroško epizodo. Zataval je k sosedovim, k trem generacijam žensk, izurjenih v ravnanju z onstranskim, in z namenom odrešitve so ga popeljale na čudežno potovanje. Navznoter.

Todor Kuljić / Tito: sociološko-zgodovinska študija 

Z izvirnim postopkom Tita umesti v diahrono primerjavo s knezom Milošem in Nikolo Pašićem, ki prinese spoznanje, da so vsi trije svojo naracijo utemeljevali na militarizmu in na osvobodilnih žrtvah. S principom komparacij v nadaljevanju pokaže, da je bil dedič balkanskih tradicij, na podlagi pogovorov s prvim ešalonom njegovih sodelavcev in branja njihovih spominov pa mu uspe razkriti, kako so med njimi bolj ali manj molče potekale polemike; kajpak nikoli v javnosti. Tu je briljanten, enako prepričljivo predstavi njegove manipulacije z množicami: ob sovjetskem vkorakanju v Prago je najprej spodbujal ljudske demonstracije, a ker je bil verbalni spopad s SZ le odigran, je hitro ustavil ljudska zborovanja in za legitimno sprejel od Moskve dirigirano novo oblast. Ko v finišu prikaže obsežnosti kulta nezmotljive osebnosti, ki je ustvarjal neenakost pred zakoni, promoviral le apologete, napravil javne funkcije nedostopne za nestrankarske strokovnjake in ustvaril vzdušje, ki je prepovedalo kakršnekoli kritike na njegov račun, bi pričakovali konec. Toda avtor ga preobrne in poudari tri zgodovinske dosežke, ki presegajo njegovo osebnost: ohranil je enotno državo, razširil kozmopolitizem in moderniziral družbo.

Douglas Stuart: Mladi Mungo

Douglas Stuart (1976), škotski prozaist, ki je za prvenec Shuggie Bain, neizprosno zgodbo o odraščanju v knapovskem glasgowskem predmestnem okolju, leta 2020 prejel bookerja, z Mladim Mungom nadaljuje, kjer je nehal: pri odraščajniku, razpetem med zahteve po lojalnosti nefunkcionalni družini, krvave rituale in možačenje vrstnikov ter željo, da bi vse skupaj spremenil, se skril, pobegnil, poškodoval do konca, naredil karkoli, ampak takoj.

Nara Petrovič: Novi človek

Njegov nauk je radikalen: hodi bos, živi v bivališču brez elektrike, straniščne školjke in vodovoda, a s solarnimi paneli in z zbiranjem deževnice, zelenjavni vrt gnoji z lastnim urinom in blatom, zobne ščetke naredi iz poganjkov mladih dreves, tok bivanja uravnava po naravnem koledarju etc.

Peter Handke: Moj dan v drugi deželi

Tokratna novela Petra Handkeja (1942), nobelovca – sicer kontroverznega, saj se je mimo literarnih dosežkov v zadnjih desetletjih proslavil z relativiziranjem genocida v Srebrenici in podpiranjem Slobodana Miloševića – s severne strani meje, ki je pisal tudi o materi Slovenki in njenemu »rodu« posvetil dobršen kos svoje književnosti (ne le s Ponovitvijo ali napol dramskim besedilom Še vedno vihar), zraven pa prevajal zamejske koroške literate, se – spet – ukvarja s prehodom. Kot že kakšna njegova prejšnja novela, recimo Trenutek pravega počutja. S trenutkom polnosti in pravega počutja, ki ga doživi sadjar, obseden z demoni, ob srečanju s skrivnostnim možakom, skritim v skupini drugih, kar vse malo spominja na hojo po vodi in nasvete ribičem ob nekem drugem jezeru v nekem davnem času.

Enej Silvij Piccolomini Pij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju 

Toda obenem je tudi avtor lahkožive komedije Hriziada. Ko je pred 50 leti ljubljanski kino Sloga polnil dvorano s predvajanjem erotičnih filmov o obscenostih za samostanskimi zidovi, si živa duša ni predstavljala, da je to tematiko že pred 500 leti popisal avtor, ki je pozneje postal papež. A ne kot moralist, ki bi se zgražal nad lahkoživimi menihi, temveč kot verzirani poznavalec bordelov, ki mu ni tuja niti strategija, kako igriva meniha na novo prižgeta vnemo svojih kurtizan, ki sta ju zaradi drugih klientov začeli zapostavljati. Francoski psihoterapevti so v zadnjem mileniju vpeljali pojem perverznih narcisov/narcis in začeli iskati poti, kako naj se nesrečni zaljubljenci izmotajo iz toksičnih razmerij, bodoči papež pa je to počel že v spisu Zdravilo za ljubezen, v Hanibalovem pismu pa je popisal umetnost pisanja ljubezenskih epistol.

Nina Kremžar: Opazovalnica

Zbirka kratkih zgodb Opazovalnica, prvenec Nine Kremžar (1993), je spisana pridušeno, torej v pretežno upočasnjenem tempu, in distancirano, čeprav je kakšna zgodba tudi dramatična, z živahnimi dialogi, brez pripovednih veznih in pojasnjevalnih, deskriptivnih delov. To samo potrjuje raznovrstnost te pisave, v vseh pogledih, motivno in glede pozicije izjavljanja.

Mihail Bulgakov: Aleksej Varlamov

Ker je avtor mislil, da mora povedati vse, kar ve, je pozabil na strukturo zgodbe in je čtivo zasul z detajli, ki ubijajo bralno napetost. A kdor najde ključ za branje 800-stranskega dela, izlušči edinstveno pripoved.

Adaniyah Shibli: Zgolj detajl

Palestinska pripovednica Adaniyah Shibli (1974) v kratkem romanu Zgolj detajl, prvotno izdanem leta 2017, za katerega bi morala dobiti nagrado na Frankfurtskem knjižnem sejmu, pa so ji to preprečili, med drugim piše o prebujanju sredi noči. Prenočuje v penzionu za turiste v naselbini blizu tiste, kjer so potekali boji med egiptovsko vojsko in prebivalci judovske kolonije takoj po drugi svetovni vojni: »Napeto poslušam zvoke obstreljevanja, moč zvoka prevede mojo oddaljenost od kraja, ki ga bombardirajo. Daleč je, za zidom. V Gazi, morda v Rafi.« Zgolj detajl je spisan dvodelno. Najprej je zgodba iz preteklih, pionirskih časov, govori o oboroženih judovskih naseljencih, ki so kolonizirali puščavo in iztrgali zemljo in zdaj čakajo tiste, ki bi jo morda radi odvzeli (nazaj). Med popisi vsakodnevne rutine je tudi dogodek, ko med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov in jih pobijejo, dekle, ki je bilo z njimi, pa vzamejo s seboj, jo posiljujejo in na koncu ubijejo. Vse je spisano skozi pogled vojaškega vodje, ki ga že na začetku piči pajek ali podobna žuželka in se mu vročično stanje slabša, s tem pa tudi sposobnost, da bi krotil apetite svoje vojske ali vzdrževal kakršnokoli avtoriteto ali celo lastno slo.

Aleksandar Stanković: Depra

Slovenska novinarka Maja Megla je v knjigi Smem biti to, kar sem svojo depro povezala z izgubo novinarske službe in s tem izgubo družabnega okolja, Stanković je presenečenje – čeprav aktualni zvezdnik, obsijan z nagradami, priljubljenostjo in žarometi, se je znašel v podobni travmi.

Aleksej Salnikov: Petrovi v časih gripe

Pisatelj Aleksej Salnikov (1978) v nagrajenem in priljubljenem romanu Petrovi v časih gripe (predelanem tudi v film) prikaže družino Petrov in rusko mesto Jekaterinburg v času gripe in tranzicije. Pisanje začne kot niz neverjetnih epizod iz žanra pijanskega realizma, te podvrste fantastike, v kateri se realno popivanje odvijači v neverjetne epizode, za katere protagonisti ne vedo, koliko so resnične ali kako so se iz njih sploh izvlekli. Petrov namreč na avtobusu vidi, da je v mrliškem vozilu za njim znanec, ki bi se mu rad izognil. Pri tem ni uspešen in nato so sami problemi; enkrat prej so ju nabunkali enako naliti uniformiranci, tokrat po nekaj požirkih že veselo nazdravljata nad krsto in kasneje pričujeta blodnim monologom gostitelja po sili.

Sarah Bakewell: Moč humanizma

Humanizem ni pokopan v preteklosti, ampak je večen. Zadeva ljubezen do izobraževanja, radovednost in svobodo misliti zunaj ustaljenih filozofskih smeri. A tudi sposobnost ustvarjanja prijateljstev, torej povezovanja, ki ustvari prostor, kjer lahko ideje zaživijo, saj dobijo odmev in zanetijo dialog. Knjiga, ki ne bo prikaz del velikih imen humanizma, ampak pripoved o posebnostih njihovega intelektualnega bivanja?

Andrej Capobianco: Kdo je ubil SEKS?

Andrej Capobianco je psevdonim nekdanjega uslužbenca institucij EU in kolumnista Andreja Beloglavca, ki specifiko dežele opisuje od zunaj, skozi politični triler in kriminalko. Dogaja se v hipotetični prihodnosti, Danska je pred izstopom iz EU in ta v krizi in morda pred razpadom, v bližini Tajvana se spopadata kitajska in ameriška mornarica, vendar čas ni tako odmaknjen, da v bloku, na kraju zločina, ne bi stanoval »visoki udbovski funkcionar« in se po vogalih ne bi sukali in prikrivali agenti globoke države. Vse se dogaja tik pred volitvami, v tem pregretem političnem ozračju se na ulicah pretepajo levi in desni demonstranti in so smrtne žrtve in ranjeni, stanje kaosa je permanentno. Tudi mladi v isti sapi psujejo fašiste in komuniste in jim pripisujejo krivdo za umor, ponavljajo vice o Kardeljevi kravi in politična atmosfera je kot v prakso prelita radikalizacija nemoderiranega spletnega psovanja in obračunavanja, ki se je zdaj zajedlo v (preostanke?) žurnalizma. Tudi ta, zaradi curljanja informacij s policije, je eden od akterjev dogajanja, ki se suka in odvrti okoli padca z balkona. Pade namreč vodilna stranke SEKS, zmerne in nadvse povezovalne slovenske evropske konstruktivne stranke, ki stavi na premiso, da seks prodaja vse. Nekdanja mednarodna teniška zvezda in po poškodbi strokovnjakinja za izobraževanje je novi obraz in strah in trepet vseh, ki črpajo iz razklanosti.

Gabor Maté, Daniel Maté: Navidezna normalnost

Izhodišče je turbulentno: 45 odstotkov Evropejcev ima zvišan tlak in 70 odstotkov Američanov jemlje najmanj eno zdravilo na recept. Tolikšen delež bolnih ljudi v družbi preteklosti nikoli ni bival. Stvar je še hujša, če pomislimo, kaj vse medicini uspe pozdraviti. Avtorjev zastavek je logičen – bolezen ni stanje, ampak proces, ki ga spodbuja sodobni način življenja. V besedilu ga argumentira z vrsto kliničnih primerov na smrt obolelih, ki so z dramatično spremembo svojega bivanja čudežno ozdraveli. Še en šarlatan?

Martin Michael Driessen: Reke

Reke so zbirka treh novel nizozemskega pisatelja Martina Michaela Driessna (1954), ki se dosledno dogajajo ob ali na rekah, in te so vseh vrst, od takšnih bolj veslaških do mirnih flamskih in zato namenjenih transportu, pa tudi divjih gorskih, zato mora seveda menjati prizorišča od izvirov pritokov Rena do izliva v morje in zakotnih francoskih vasic, kjer v dolini še žuborijo potoki, ki spreminjajo meje. Ker poleg rek je prestopanje mej glavna tema tega pisanja.

Drago Jančar: Zakaj pisati

Ne po naključju se v njih opira tudi na Kundero, saj misel tke počasi, mimo moderne hitrosti spletnih vsevednežev. »Človek, ki je napisal deset knjig, ima v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.« Tega resda ne eksplicira, ampak reč je usodna: če erudit privoli v medijski pogovor z analfabetom, bo glede na instantni dialog postal banalen, če ga bojkotira, bo banalnež zavzel polje javnosti. A pisec zre še drugam. V teater, v katerem literaturo izganjajo iz gledališča, to pa namesto uprizarjanja dram ponuja vse več fragmentov političnega pamfletizma. In v sodobno založništvo, v katerem uredniki popravljajo politične nekorektnosti v delih Roalda Dahla, Agathe Christie, Marka Twaina, črtajo mizoginijo celo pri Shakespearu. Literaturo zdaj spravljajo na raven agitke, ob kakršni je Jančar odraščal. Cinizem sodobnosti prek diktata feminističnih gibanj, ki terjajo, da jim literati sledijo, ponavlja model sovjetskih »inženirjev duš«. Ta je književnikom zapovedoval, da s pisanjem soustvarjajo novi red naprednega komunizma, kjer so avtorjem črtali naslove, imena junakov, često kar celotne tekste.

J. Bernlef: Tvarina uma

J. Bernlef je psevdonim nizozemskega pisca Hendrika Jana Marsmana (1937–2012), ki ga je povzel po flamskem konvertitu v krščanstvo in svetniku iz 8. stoletja, ker je bil njegov soimenjak znan pesnik. Tvarina uma, ki nas že z naslovom opominja na nesnovnost in neulovljivost zavesti, na meandre njenega generiranja in obnavljanja, je njegovo najbolj priljubljeno delo.

Arne Hodalič: Moje svetlobe

V njegovih knjižnih fotoalbumih dominirajo fotografije, tu pa je za odtenek v prednosti besedilo. To teče kot pri Sindbadu Morjaku v Tisoč in eni noči – s pripovedovanjem peripetij s potovanj pritegne bralca, sploh, ker zgodbe ilustrirajo še zgovornejše fotografije. Pri tem tokrat postavlja v prvi plan zaplete in probleme, povezane s tem, kako sploh priti v izbrane kraje ter tam posneti iskane prizore. Njegov sistem je namreč kapriciozen – izbira področja in situacije, do katerih slehernik in tudi lovci na fotografije ne pridejo: najsi bo ekstravagantni mafijec v Južni Ameriki, ki ima nepojmljivo zbirko umetnin in arheoloških artefaktov, iskalci afrodiziaka iz morskih kumar pod ledom Sahalina, sibirsko ljudstvo Nencev, ki živi nad polarnim krogom, staroselski Kogiji v Kolumbiji, kjer gore dosežejo 6000 metrov višine vsega nekaj deset kilometrov od morja, ali pa večmesečno potovanje z jadrnico pod poveljstvom kapitana supermana v francoski odpravi L’esprit de Bougainville. Delovni življenjepis, ki ga tvori več kot dvajset poti, prinaša skrajno intrigantno čtivo. Veliko bolj skop pa je v osebni biografiji, tu resda razkrije delček v dveh črticah: KuhArne in GlasbArne, a le na hitro omeni odraščanje ter na kratko popiše tri svoje dive, svoje navdušenje nad njimi, pozabi pa na samega sebe. Piše namreč linearno, s koraki zanesljivo stopa naprej, izpusti pa dileme, kratke stike, preobrate, neuspehe, razočaranja in vse, kar sodi v tkanje medčloveških odnosov in v spreminjanje samega sebe. Kar je sicer dosledno v skladu z njegovim načelom: delam, torej sem; cepljenim na bonvivansko noto: delaj, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati.

Tone Frelih: Kalne vode

Tone Frelih (1945) je serijski pisec kriminalk, zato ni čudno, da se je v petnajstih letih od izida romana Usodna laž, s katerim se je serija pričela, kadrovsko menjala in pomlajevala tudi ekipa kriminalistov, ki rešujejo umore. Pri tem je značilno, da so Frelihovi vodje preiskav osebnostno neizstopajoči; Dornik, prvi v vrsti, je bil skoraj mož brez posebnosti, profesionalec, ki je strogo ločeval zasebno od poklicnega, čeprav ga je pisanje spremljalo tudi zasebno. Habiča, njegovega naslednika, so hoteli po nepopustljivem drezanju v afero z orožjem, tokrat z letali pilatus, v katero so bili vpleteni najvišji, kazensko in poniževalno premestiti. Nakar je, simptomatično za slovensko kriminalko, pobegnil med zasebnike, vendar je tudi tokrat povezan s primerom, saj je po moževem naročilu oprezal za izginulo. Zato sodeluje z Lenko Meglič, ki zdaj sicer suvereno vodi preiskavo izginule bančne uslužbenke, vendar ji nasveti izkušenega kolega pridejo še kako prav. Predvsem nasveti, kako pridobiti dokaze, da bi imeli pred sodiščem neizpodbitno veljavnost.

Zdenko Radelić: Sjećanja

Eden najlucidnejših proučevalcev obdobja od tridesetih let 20. stoletja si je vzel svobodo pisati o sebi in o idejah, ki jim je pripadal in se od njih počasi oddaljeval. Zgodovinar antike Paul Veyne (1930–2022) je v knjigi Et dans l’éternité je ne m’ennuierai pas postavil skrajno letvico memoarov, v katerih je izpovedal vse o sebi, družini in kolegih tekmecih, Radelić pa razkrije detajle svojih trenutkov na način, kot da bi brali zgodovinsko delo, ki je hkrati avtorsko zaradi uporabe ironije do sopotnikov, samega sebe in časov, v katerih je živel.

Javier Marías: Tomás Nevinson

Tomás Nevinson je mož Berte Isle, naslovne junakinje vzporednega romana španskega pisatelja Javierja Maríasa (1951–2022). V njem ji sporočijo, da je mož preminil med skrivnostno nalogo v službi države. Čeprav dvojezični Španec z Oxforda je bil zaradi neverjetne sposobnosti, da zlahka privzema jezike in naglase, z ukano namreč zapeljan v vode vedno budnih britanskih tajnih služb. Potem se Tom oziroma Tomás po prikrivanju spet pojavi. In upokoji, demobilizira, dokler ga nadrejeni ne pošljejo na novo nalogo.

Plutarh: Spisi o živalski psihologiji

Da so njegova dela med najbolj ohranjenimi iz antike, ni naključje. Povzemali in prepisovali so ga številni, saj je imel občutek za izbiranje intrigantnih tem, kot denimo – Kako se lahko človek okoristi s sovražniki? in O pravilnem načinu poslušanja.

Isaac Asimov: Temelji I–III

Ameriški pisatelj in profesor biokemije na Univerzi v Bostonu Isaac Asimov (1920–1992) je Temelje najprej izdajal sproti, kot serijo kratkih romanov, osredotočenih na propad imperija, katerega krize spremlja več stoletij. Obširen literarni premislek o prihodnosti je spodbudila (tudi) kronika propada rimskega cesarstva, obenem zadrege z načrtovanjem in refleksijo smeri razvoja veljavnega svetovnega reda iz sredine prejšnjega stoletja. Vesolje, galaksija, vse naj bi bilo permanentno izpostavljeno vsakovrstnim grožnjam, vojnam, spletkam, in obsežen cikel se začne, ko Seldon, znanstvenik in izumitelj posebne znanosti o razvoju psihozgodovine, izsili, da ga s somišljeniki deportirajo na obrobje vesolja, v zavetje zakotja. Tam ustanovijo Temelje, ustanovo in skupino znanstvenikov, ki se borijo za ohranjanje znanja; ena od predpostavk psihozgodovine namreč kaže, da bo v razvoju prišlo do nazadovanja, predvsem pa je mogoče obdobje vojn skrajšati z ustreznimi ukrepi, mogoče je zaobiti ali vsaj skrajšati krize in jih narediti manj nevarne.

Jeff Deutsch: Hvalnica dobrim knjigarnam

Odkar je spletni trgovec zasedel večino trga, stavbe knjigarn izumirajo, na Slovenskem so bolj ali manj samo še prodajna niša knjižnih založb. Ni ga investitorja, ki bi denar naložil v prodajo knjig na policah.

Kazimir Kolar: Onečejevalec

Roman domačega pisatelja Kazimirja Kolarja (1979) se začne nedolžno, s popisi pojava čudnih lužic in še bolj čudnega obnašanja možaka, ki recimo zalije podhode z urinom ali se kako drugače podpiše na javnih mestih ali kaj pomaže z blatom, vstopa v varovane zgradbe in jih skrivnostno, neopazno zapušča. Dokler se v teh ustanovah, razširjenih po vsej celini, ne začnejo dogajati skrivnostni samomori in postanejo medijska senzacija.

Tomas Espedal: Peš.

V zadnjih letih se je nabrala vrsta prevodov s to tematiko: od režiserja Herzoga Hoja v ledu, pisatelja in popotnika Kaggeja Hoja do filozofov Thoreauja Hoja in Grossa Filozofija hoje.

Don DeLillo: Tehtnica

Tehtnica je konec osemdesetih let spisan roman velikega ameriškega pripovednika Dona DeLilla (1936) o dogodkih v Dallasu, ki so pretresli 20. stoletje in njegovo samodojemanje. Seveda gre za atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, njega pa zadolženi lastnik dallaških zabavišč takoj po aretaciji. V podobnem, pospešenem tempu so potem izginjali, se obešali, bili ustreljeni v tilnik ali glavo še številni, katerih niti vodijo do uboja JFK.

Andreas Malm: Fosilni kapital

Temo je švedski profesor človeške ekologije predstavil v minuciozni argumentaciji, v kateri se ni postavil a priori na eno stran, ampak je brskal po zgodovinskih dokumentih iz Anglije in Škotske 19. stoletja, iz katerih je postalo razvidno, zakaj je stroj na paro premagal vodno kolo. Izhodiščna dejstva so bila odločno na strani vodne energije: brezplačen vodni energent ob znatno daljšem roku trajanja vodne mašinerije. Toda potem ko si je ogledoval detajle, se je tehtnica nagnila na drugo stran. Tok rek je nestabilen, sploh takrat, ko pridejo sušna obdobja. Rešitev gre v smer gradnje prekopov, za to pa je nujna ubrana kolektivna akcija. Premog je zanesljivo dostopen na trgu vsakemu podjetniku, tu pa je potrebna skupna investicija posameznih tovarnarjev z diametralno nasprotnimi interesi, ki se ji pridružuje še hendikep pridobivanja delovne sile. Parne tovarne so gradili v obstoječih mestih, vodne gigante pa so postavljali ob rekah na podeželju, kar je produciralo fantomska naselja sredi divjine. Ob tem je pristaviti še fenomen »slabega« izkoristka delavcev: v parni tovarni delajo redno po urniku, v vodni ob sušah stroji često stojijo.

Jesús Carrasco: Pelji me domov

Španski pripovednik Jesús Carrasco (1972) je v prvencu, romanu Na prostem, posameznika izpostavil neugodnemu podnebju. Fantič iz romana je preganjan in nemočen, dežela pa pusta in okrutna, nad vsem je veličastna figura mogočneža, ki je na strani zla. Podobno gospodovalno vlogo ima v romanu Zemlja, po kateri stopamo upokojeni bivši vojak, na katerega vrtu se nastani pritepenec. Izvemo, da je nekje v kazenskem taborišču na robu preživetja sekal drevje, in pripovedna optika postopno simpatizira z neznancem na račun predsodkov in ravnanja kolonizatorja.