Mihail Bulgakov: Aleksej Varlamov

Ker je avtor mislil, da mora povedati vse, kar ve, je pozabil na strukturo zgodbe in je čtivo zasul z detajli, ki ubijajo bralno napetost. A kdor najde ključ za branje 800-stranskega dela, izlušči edinstveno pripoved.

Adaniyah Shibli: Zgolj detajl

Palestinska pripovednica Adaniyah Shibli (1974) v kratkem romanu Zgolj detajl, prvotno izdanem leta 2017, za katerega bi morala dobiti nagrado na Frankfurtskem knjižnem sejmu, pa so ji to preprečili, med drugim piše o prebujanju sredi noči. Prenočuje v penzionu za turiste v naselbini blizu tiste, kjer so potekali boji med egiptovsko vojsko in prebivalci judovske kolonije takoj po drugi svetovni vojni: »Napeto poslušam zvoke obstreljevanja, moč zvoka prevede mojo oddaljenost od kraja, ki ga bombardirajo. Daleč je, za zidom. V Gazi, morda v Rafi.« Zgolj detajl je spisan dvodelno. Najprej je zgodba iz preteklih, pionirskih časov, govori o oboroženih judovskih naseljencih, ki so kolonizirali puščavo in iztrgali zemljo in zdaj čakajo tiste, ki bi jo morda radi odvzeli (nazaj). Med popisi vsakodnevne rutine je tudi dogodek, ko med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov in jih pobijejo, dekle, ki je bilo z njimi, pa vzamejo s seboj, jo posiljujejo in na koncu ubijejo. Vse je spisano skozi pogled vojaškega vodje, ki ga že na začetku piči pajek ali podobna žuželka in se mu vročično stanje slabša, s tem pa tudi sposobnost, da bi krotil apetite svoje vojske ali vzdrževal kakršnokoli avtoriteto ali celo lastno slo.

Aleksandar Stanković: Depra

Slovenska novinarka Maja Megla je v knjigi Smem biti to, kar sem svojo depro povezala z izgubo novinarske službe in s tem izgubo družabnega okolja, Stanković je presenečenje – čeprav aktualni zvezdnik, obsijan z nagradami, priljubljenostjo in žarometi, se je znašel v podobni travmi.

Aleksej Salnikov: Petrovi v časih gripe

Pisatelj Aleksej Salnikov (1978) v nagrajenem in priljubljenem romanu Petrovi v časih gripe (predelanem tudi v film) prikaže družino Petrov in rusko mesto Jekaterinburg v času gripe in tranzicije. Pisanje začne kot niz neverjetnih epizod iz žanra pijanskega realizma, te podvrste fantastike, v kateri se realno popivanje odvijači v neverjetne epizode, za katere protagonisti ne vedo, koliko so resnične ali kako so se iz njih sploh izvlekli. Petrov namreč na avtobusu vidi, da je v mrliškem vozilu za njim znanec, ki bi se mu rad izognil. Pri tem ni uspešen in nato so sami problemi; enkrat prej so ju nabunkali enako naliti uniformiranci, tokrat po nekaj požirkih že veselo nazdravljata nad krsto in kasneje pričujeta blodnim monologom gostitelja po sili.

Sarah Bakewell: Moč humanizma

Humanizem ni pokopan v preteklosti, ampak je večen. Zadeva ljubezen do izobraževanja, radovednost in svobodo misliti zunaj ustaljenih filozofskih smeri. A tudi sposobnost ustvarjanja prijateljstev, torej povezovanja, ki ustvari prostor, kjer lahko ideje zaživijo, saj dobijo odmev in zanetijo dialog. Knjiga, ki ne bo prikaz del velikih imen humanizma, ampak pripoved o posebnostih njihovega intelektualnega bivanja?

Andrej Capobianco: Kdo je ubil SEKS?

Andrej Capobianco je psevdonim nekdanjega uslužbenca institucij EU in kolumnista Andreja Beloglavca, ki specifiko dežele opisuje od zunaj, skozi politični triler in kriminalko. Dogaja se v hipotetični prihodnosti, Danska je pred izstopom iz EU in ta v krizi in morda pred razpadom, v bližini Tajvana se spopadata kitajska in ameriška mornarica, vendar čas ni tako odmaknjen, da v bloku, na kraju zločina, ne bi stanoval »visoki udbovski funkcionar« in se po vogalih ne bi sukali in prikrivali agenti globoke države. Vse se dogaja tik pred volitvami, v tem pregretem političnem ozračju se na ulicah pretepajo levi in desni demonstranti in so smrtne žrtve in ranjeni, stanje kaosa je permanentno. Tudi mladi v isti sapi psujejo fašiste in komuniste in jim pripisujejo krivdo za umor, ponavljajo vice o Kardeljevi kravi in politična atmosfera je kot v prakso prelita radikalizacija nemoderiranega spletnega psovanja in obračunavanja, ki se je zdaj zajedlo v (preostanke?) žurnalizma. Tudi ta, zaradi curljanja informacij s policije, je eden od akterjev dogajanja, ki se suka in odvrti okoli padca z balkona. Pade namreč vodilna stranke SEKS, zmerne in nadvse povezovalne slovenske evropske konstruktivne stranke, ki stavi na premiso, da seks prodaja vse. Nekdanja mednarodna teniška zvezda in po poškodbi strokovnjakinja za izobraževanje je novi obraz in strah in trepet vseh, ki črpajo iz razklanosti.

Gabor Maté, Daniel Maté: Navidezna normalnost

Izhodišče je turbulentno: 45 odstotkov Evropejcev ima zvišan tlak in 70 odstotkov Američanov jemlje najmanj eno zdravilo na recept. Tolikšen delež bolnih ljudi v družbi preteklosti nikoli ni bival. Stvar je še hujša, če pomislimo, kaj vse medicini uspe pozdraviti. Avtorjev zastavek je logičen – bolezen ni stanje, ampak proces, ki ga spodbuja sodobni način življenja. V besedilu ga argumentira z vrsto kliničnih primerov na smrt obolelih, ki so z dramatično spremembo svojega bivanja čudežno ozdraveli. Še en šarlatan?

Martin Michael Driessen: Reke

Reke so zbirka treh novel nizozemskega pisatelja Martina Michaela Driessna (1954), ki se dosledno dogajajo ob ali na rekah, in te so vseh vrst, od takšnih bolj veslaških do mirnih flamskih in zato namenjenih transportu, pa tudi divjih gorskih, zato mora seveda menjati prizorišča od izvirov pritokov Rena do izliva v morje in zakotnih francoskih vasic, kjer v dolini še žuborijo potoki, ki spreminjajo meje. Ker poleg rek je prestopanje mej glavna tema tega pisanja.

Drago Jančar: Zakaj pisati

Ne po naključju se v njih opira tudi na Kundero, saj misel tke počasi, mimo moderne hitrosti spletnih vsevednežev. »Človek, ki je napisal deset knjig, ima v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.« Tega resda ne eksplicira, ampak reč je usodna: če erudit privoli v medijski pogovor z analfabetom, bo glede na instantni dialog postal banalen, če ga bojkotira, bo banalnež zavzel polje javnosti. A pisec zre še drugam. V teater, v katerem literaturo izganjajo iz gledališča, to pa namesto uprizarjanja dram ponuja vse več fragmentov političnega pamfletizma. In v sodobno založništvo, v katerem uredniki popravljajo politične nekorektnosti v delih Roalda Dahla, Agathe Christie, Marka Twaina, črtajo mizoginijo celo pri Shakespearu. Literaturo zdaj spravljajo na raven agitke, ob kakršni je Jančar odraščal. Cinizem sodobnosti prek diktata feminističnih gibanj, ki terjajo, da jim literati sledijo, ponavlja model sovjetskih »inženirjev duš«. Ta je književnikom zapovedoval, da s pisanjem soustvarjajo novi red naprednega komunizma, kjer so avtorjem črtali naslove, imena junakov, često kar celotne tekste.

J. Bernlef: Tvarina uma

J. Bernlef je psevdonim nizozemskega pisca Hendrika Jana Marsmana (1937–2012), ki ga je povzel po flamskem konvertitu v krščanstvo in svetniku iz 8. stoletja, ker je bil njegov soimenjak znan pesnik. Tvarina uma, ki nas že z naslovom opominja na nesnovnost in neulovljivost zavesti, na meandre njenega generiranja in obnavljanja, je njegovo najbolj priljubljeno delo.

Arne Hodalič: Moje svetlobe

V njegovih knjižnih fotoalbumih dominirajo fotografije, tu pa je za odtenek v prednosti besedilo. To teče kot pri Sindbadu Morjaku v Tisoč in eni noči – s pripovedovanjem peripetij s potovanj pritegne bralca, sploh, ker zgodbe ilustrirajo še zgovornejše fotografije. Pri tem tokrat postavlja v prvi plan zaplete in probleme, povezane s tem, kako sploh priti v izbrane kraje ter tam posneti iskane prizore. Njegov sistem je namreč kapriciozen – izbira področja in situacije, do katerih slehernik in tudi lovci na fotografije ne pridejo: najsi bo ekstravagantni mafijec v Južni Ameriki, ki ima nepojmljivo zbirko umetnin in arheoloških artefaktov, iskalci afrodiziaka iz morskih kumar pod ledom Sahalina, sibirsko ljudstvo Nencev, ki živi nad polarnim krogom, staroselski Kogiji v Kolumbiji, kjer gore dosežejo 6000 metrov višine vsega nekaj deset kilometrov od morja, ali pa večmesečno potovanje z jadrnico pod poveljstvom kapitana supermana v francoski odpravi L’esprit de Bougainville. Delovni življenjepis, ki ga tvori več kot dvajset poti, prinaša skrajno intrigantno čtivo. Veliko bolj skop pa je v osebni biografiji, tu resda razkrije delček v dveh črticah: KuhArne in GlasbArne, a le na hitro omeni odraščanje ter na kratko popiše tri svoje dive, svoje navdušenje nad njimi, pozabi pa na samega sebe. Piše namreč linearno, s koraki zanesljivo stopa naprej, izpusti pa dileme, kratke stike, preobrate, neuspehe, razočaranja in vse, kar sodi v tkanje medčloveških odnosov in v spreminjanje samega sebe. Kar je sicer dosledno v skladu z njegovim načelom: delam, torej sem; cepljenim na bonvivansko noto: delaj, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati.

Tone Frelih: Kalne vode

Tone Frelih (1945) je serijski pisec kriminalk, zato ni čudno, da se je v petnajstih letih od izida romana Usodna laž, s katerim se je serija pričela, kadrovsko menjala in pomlajevala tudi ekipa kriminalistov, ki rešujejo umore. Pri tem je značilno, da so Frelihovi vodje preiskav osebnostno neizstopajoči; Dornik, prvi v vrsti, je bil skoraj mož brez posebnosti, profesionalec, ki je strogo ločeval zasebno od poklicnega, čeprav ga je pisanje spremljalo tudi zasebno. Habiča, njegovega naslednika, so hoteli po nepopustljivem drezanju v afero z orožjem, tokrat z letali pilatus, v katero so bili vpleteni najvišji, kazensko in poniževalno premestiti. Nakar je, simptomatično za slovensko kriminalko, pobegnil med zasebnike, vendar je tudi tokrat povezan s primerom, saj je po moževem naročilu oprezal za izginulo. Zato sodeluje z Lenko Meglič, ki zdaj sicer suvereno vodi preiskavo izginule bančne uslužbenke, vendar ji nasveti izkušenega kolega pridejo še kako prav. Predvsem nasveti, kako pridobiti dokaze, da bi imeli pred sodiščem neizpodbitno veljavnost.

Zdenko Radelić: Sjećanja

Eden najlucidnejših proučevalcev obdobja od tridesetih let 20. stoletja si je vzel svobodo pisati o sebi in o idejah, ki jim je pripadal in se od njih počasi oddaljeval. Zgodovinar antike Paul Veyne (1930–2022) je v knjigi Et dans l’éternité je ne m’ennuierai pas postavil skrajno letvico memoarov, v katerih je izpovedal vse o sebi, družini in kolegih tekmecih, Radelić pa razkrije detajle svojih trenutkov na način, kot da bi brali zgodovinsko delo, ki je hkrati avtorsko zaradi uporabe ironije do sopotnikov, samega sebe in časov, v katerih je živel.

Javier Marías: Tomás Nevinson

Tomás Nevinson je mož Berte Isle, naslovne junakinje vzporednega romana španskega pisatelja Javierja Maríasa (1951–2022). V njem ji sporočijo, da je mož preminil med skrivnostno nalogo v službi države. Čeprav dvojezični Španec z Oxforda je bil zaradi neverjetne sposobnosti, da zlahka privzema jezike in naglase, z ukano namreč zapeljan v vode vedno budnih britanskih tajnih služb. Potem se Tom oziroma Tomás po prikrivanju spet pojavi. In upokoji, demobilizira, dokler ga nadrejeni ne pošljejo na novo nalogo.

Plutarh: Spisi o živalski psihologiji

Da so njegova dela med najbolj ohranjenimi iz antike, ni naključje. Povzemali in prepisovali so ga številni, saj je imel občutek za izbiranje intrigantnih tem, kot denimo – Kako se lahko človek okoristi s sovražniki? in O pravilnem načinu poslušanja.

Isaac Asimov: Temelji I–III

Ameriški pisatelj in profesor biokemije na Univerzi v Bostonu Isaac Asimov (1920–1992) je Temelje najprej izdajal sproti, kot serijo kratkih romanov, osredotočenih na propad imperija, katerega krize spremlja več stoletij. Obširen literarni premislek o prihodnosti je spodbudila (tudi) kronika propada rimskega cesarstva, obenem zadrege z načrtovanjem in refleksijo smeri razvoja veljavnega svetovnega reda iz sredine prejšnjega stoletja. Vesolje, galaksija, vse naj bi bilo permanentno izpostavljeno vsakovrstnim grožnjam, vojnam, spletkam, in obsežen cikel se začne, ko Seldon, znanstvenik in izumitelj posebne znanosti o razvoju psihozgodovine, izsili, da ga s somišljeniki deportirajo na obrobje vesolja, v zavetje zakotja. Tam ustanovijo Temelje, ustanovo in skupino znanstvenikov, ki se borijo za ohranjanje znanja; ena od predpostavk psihozgodovine namreč kaže, da bo v razvoju prišlo do nazadovanja, predvsem pa je mogoče obdobje vojn skrajšati z ustreznimi ukrepi, mogoče je zaobiti ali vsaj skrajšati krize in jih narediti manj nevarne.

Jeff Deutsch: Hvalnica dobrim knjigarnam

Odkar je spletni trgovec zasedel večino trga, stavbe knjigarn izumirajo, na Slovenskem so bolj ali manj samo še prodajna niša knjižnih založb. Ni ga investitorja, ki bi denar naložil v prodajo knjig na policah.

Kazimir Kolar: Onečejevalec

Roman domačega pisatelja Kazimirja Kolarja (1979) se začne nedolžno, s popisi pojava čudnih lužic in še bolj čudnega obnašanja možaka, ki recimo zalije podhode z urinom ali se kako drugače podpiše na javnih mestih ali kaj pomaže z blatom, vstopa v varovane zgradbe in jih skrivnostno, neopazno zapušča. Dokler se v teh ustanovah, razširjenih po vsej celini, ne začnejo dogajati skrivnostni samomori in postanejo medijska senzacija.

Tomas Espedal: Peš.

V zadnjih letih se je nabrala vrsta prevodov s to tematiko: od režiserja Herzoga Hoja v ledu, pisatelja in popotnika Kaggeja Hoja do filozofov Thoreauja Hoja in Grossa Filozofija hoje.

Don DeLillo: Tehtnica

Tehtnica je konec osemdesetih let spisan roman velikega ameriškega pripovednika Dona DeLilla (1936) o dogodkih v Dallasu, ki so pretresli 20. stoletje in njegovo samodojemanje. Seveda gre za atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, njega pa zadolženi lastnik dallaških zabavišč takoj po aretaciji. V podobnem, pospešenem tempu so potem izginjali, se obešali, bili ustreljeni v tilnik ali glavo še številni, katerih niti vodijo do uboja JFK.

Andreas Malm: Fosilni kapital

Temo je švedski profesor človeške ekologije predstavil v minuciozni argumentaciji, v kateri se ni postavil a priori na eno stran, ampak je brskal po zgodovinskih dokumentih iz Anglije in Škotske 19. stoletja, iz katerih je postalo razvidno, zakaj je stroj na paro premagal vodno kolo. Izhodiščna dejstva so bila odločno na strani vodne energije: brezplačen vodni energent ob znatno daljšem roku trajanja vodne mašinerije. Toda potem ko si je ogledoval detajle, se je tehtnica nagnila na drugo stran. Tok rek je nestabilen, sploh takrat, ko pridejo sušna obdobja. Rešitev gre v smer gradnje prekopov, za to pa je nujna ubrana kolektivna akcija. Premog je zanesljivo dostopen na trgu vsakemu podjetniku, tu pa je potrebna skupna investicija posameznih tovarnarjev z diametralno nasprotnimi interesi, ki se ji pridružuje še hendikep pridobivanja delovne sile. Parne tovarne so gradili v obstoječih mestih, vodne gigante pa so postavljali ob rekah na podeželju, kar je produciralo fantomska naselja sredi divjine. Ob tem je pristaviti še fenomen »slabega« izkoristka delavcev: v parni tovarni delajo redno po urniku, v vodni ob sušah stroji često stojijo.

Jesús Carrasco: Pelji me domov

Španski pripovednik Jesús Carrasco (1972) je v prvencu, romanu Na prostem, posameznika izpostavil neugodnemu podnebju. Fantič iz romana je preganjan in nemočen, dežela pa pusta in okrutna, nad vsem je veličastna figura mogočneža, ki je na strani zla. Podobno gospodovalno vlogo ima v romanu Zemlja, po kateri stopamo upokojeni bivši vojak, na katerega vrtu se nastani pritepenec. Izvemo, da je nekje v kazenskem taborišču na robu preživetja sekal drevje, in pripovedna optika postopno simpatizira z neznancem na račun predsodkov in ravnanja kolonizatorja.

Mihail Afanasjevič Bulgakov: Bela garda

Bela garda je roman o sovjetski državljanski vojni, ki je v nekaj odlomkih izšel v literarnih revijah, pisatelj pa ga je napisal z mislijo, kako bi zapisal prepovedano. Bil je namreč simpatizer carske Rusije, katere predstavniki so pod komunizmom veljali za izmečke družbe, in nasprotnik nasilja, ki so ga vršili Stalinovi boljševiki. Idejna norma je zapovedovala črno-belo pravljico, izmaknil se ji je tako, da pozitivcev v delo sploh ni neposredno vključil, nastopajo le v govoricah in mitih, negativce pa je opisoval v njihovi simpatični pitoresknosti. Bela garda je obkoljena v mestu brez imena, v katerem vlada nadrealizem. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kdo je streljal na koga. Tam so nemški junkerji, samooklicana Hetmanova ukrajinska oblast, ruske carske čete, v bližnji Odesi so se izkrcali odredi Senegalcev, zunaj pa boljševik Petljuga, poveljnik armade, ki je nihče ne vidi, a večina verjame, da šteje vsaj milijon vojakov. Nobenega reda, nobenega uvida. »Nemški vojaki, ki so imeli slabo navado, da so se ponoči sami potikali po okolici, so začeli izginjati. Ponoči so izginili, podnevi pa se je izkazalo, da so jih ubili.« Avtor popisuje dogodke, obnašanje in smrti lahkotno, dobesedno mimogrede in z razdalje kronista, ki poudarja individualizem, vzvišen nad ideološkim in vojaškim angažmajem. Denimo poveljnika topniškega voda, ki je pesnik in bonvivan, postopa s cilindrom na glavi, recitira svoje domislice v salonih, potem pa utrujen zaspi, ne da bi enoto odposlal na bojni položaj.

Roman Rozina: Tujintuj

O migrantih in lovu nanje so domači avtorji in avtorice že pisali, recimo o pobiranju kadavrov nekje pred Lampeduso je pisal Andrej E. Skubic v Igrah brez meja, kjer pojem podjetništva in prostega trga raztegne tudi na trgovanje z utopljenci s čolnov pribežnikov. Vendar je novi krajši roman Tujintuj Romana Rozine (1960) – pisatelj je za predhodnika, roman Sto let slepote, leta 2022 prejel kresnika, domačo nagrado za najboljši roman – bolj, celo zelo podoben Skritemu gozdu Franja H. Najija, čeprav v njem ne umanjka niti pridobitniška linija: druži ju predvsem teza, da za raznimi vardami in varuhi meje, tokrat pri Rozini prikritih v lovsko družino s pravim domom, ki že na začetku pogori, stojijo interesi vlad, vladajočih. Druži ju teza, da si tisti na vrhu z nezakonitim početjem prostovoljcev pravzaprav umivajo roke, saj ob ravnanju, ki naj bi bilo nepodprto z vrha oblasti, njihovi represivni organi ne izstopajo z neprivlačnostjo za medije. Da torej varde opravljajo isto delo kot obmejna policija, kadar te nihče ne opazuje, in da so za to plačane v zakritih shemah izplačevanja z nejasnimi, prikritimi nameni.

Alain de Botton: Utehe filozofije

Med slovenskimi bralci so znane njegove uspešnice Umetnost potovanja, Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, najbolj pa Utehe filozofije, katere prevod že dve desetletji doživlja nove izdaje. V tem delu avtor demonstrira uporabo filozofije pri soočanju s travmami, kot so trpljenje, ker si premalo priljubljen, tegobe misli, da imaš premalo denarja, občutki, da te imajo za norca, bolečine po koncu ljubezni etc.

Virginie Despentes: Vernon Subutex; druga knjiga

V prvi, za mednarodno nagrado booker nominirani knjigi iz trilogije francoske pisateljice Virginie Despentes (1969) o bivšem lastniku ploščarne, Vernonu, ki ga s spletnim nabiranjem glasbe in novimi tehnologijami povozi čas in zaklošari, se je protagonist, že dodobra oropan vsakršne poštenosti in družbenih norm, s čudaško druščino obstrancev drsal proti dnu. Proti bivanju v parku oziroma opuščeni hiši z vrtom, druženju s soklateži, predvsem pa proti vse večji osvobojenosti od občutka za čas, o katerem zavest počasi izginja. Vernon le še stežka oblikuje stavke, čeprav jih še razume. Vendar ga druščina, ki ga je na poti navzdol v prvem delu zapustila, tudi zaradi njegovih slabih manir in nekoliko premaknjenega razumevanja lastnine, v nadaljevanju spet poišče. Seveda so tudi tokrat v ospredju načrti s posnetim samogovorom oziroma samointervjujem priljubljenega pevca Alexa, ki se je predoziral, še prej pa Vernonu, svojemu zadnjemu prijatelju, zapustil trakove. Ti zdaj zanimajo vse, ki se hočejo potrditi na slavnem kadavru.

Igor Grdina: Med oklepom in ornatom 

Zgodovinar Grdina se je tu posvetil stoletnim spopadom med cesarji in papeži, zaradi katerih se nobeno veliko cesarstvo ni moglo uveljaviti. Značilnost stare celine je bila tako večsrediščnost, a ne zaradi modrosti neabsolutističnih oblasti, temveč iz nemoči, da bi kdorkoli – bodisi papež, bodisi cesar, bodisi kateri od kraljev – prevladal. Vzemimo pot v Canosso, ki se je ohranila kot gesta cesarja Henrika IV., ki se je pred papežem Gregorjem VII. pokesal; nekaj let prej ga je namreč odstavil. Velika papeževa zmaga? Nikakor, razmeroma šibek vladar, ki so se mu upirali knezi in kralji, je s kesom in umikom izobčenja pridobil nazaj versko legitimacijo. Poraženec je bil močni papež, ki je bil zaveznik cesarjevih nasprotnikov, a kot verski vladar je moral sprejeti cesarjevo kesanje, zavrnitev bi pač pomenila, da sprejema posvetno logiko premoči in uničevanja nasprotnika v trenutku, ko ta nastopa samo kot vernik. Čez nekaj let ga je Henrik IV. v drugo odstavil, Gregor VII. ga je najprej ponovno ekskomuniciral, a potem dokončno premagan končal kot begunec.

Ana Marwan: Lipitsch

Na Dunaju živeča slovenska literatka Ana Marwan (1980), ki piše v nemščini in slovenščini ter jo najbolj poznamo po drugem romanu Zabubljena in karantenski noveli Krota, se pogosto z ironijo in humorjem loteva protagonistov – velja za oba spola – svojih pisarij. Zabubljena je zgodba o psihično načeti in negotovi punci, ki se zaljubi v samozagledanega in družbeno obrobnega možaka, v dvojezični Kroti (ta ji je prinesla ugledno nagrado Ingeborg Bachmann, eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru) pa popisuje selitev na podeželje. Tam je izpostavljena samoti v času izolacije zaradi skrivnostne epidemije nekje zunaj, zato se zateka k redkim in zaradi tega toliko pomembnejšim stikom z ljudmi, ki jih srečuje po dolžnosti: z okoljevarstveniki, ki ji dajejo nasvete o prebivalki bazena iz naslova, s poštarjem. V njeni prozi je ves čas prisotna misel na prihodnost in so popisane zagate z načrtovanjem te.

Richard Brennan: Znova v ravnovesju

F. M. Alexander (1869–1955), avstralski igralec, je razvil posebno tehniko, ki je postala alternativna oblika zdravljenja in velja za komplementarno sodobni medicini. Brennan je bil več kot tri desetletja učitelj te tehnike, je predavatelj in pisec številnih knjig. Njegova tarča je 80 odstotkov prebivalstva zahodnega sveta, saj ima toliko ljudi težave z bolečinami v hrbtenici, ki so očitno posebna oblika epidemije. Z njo se ukvarjajo ortopedi, fizioterapevti, maserji, kirurgi, učitelji pilatesa in joge, kiropraktiki, akupunktura etc. Avtor knjige pa sledi preprosti Alexandrovi misli, da je vzrok težav v nepravilni drži oziroma gibanju telesa. Ugotoviš, kaj počneš napak, in boš spet fit? Tu nastopi težava – človek, ki dolga leta napačno uporablja telo, to počne popolnoma spontano, predvsem pa je izgubil občutek zaznavanja telesa, tako da sam zlepa ne prepozna izvora svojih težav. Moraš torej na tečaj, ki je v praksi že stoletje, kar mu daje kredibilnost, da je očitno uspešen. Večina drugih metod ponuja preoblikovanje telesa z rednim delanjem ustreznih vaj, ta je elegantnejša – vrniti se je k začetkom. Otroci, prvobitna ljudstva Aboriginov, Berberov in Indijancev tovrstnih težav nimajo. Ob izdatni količini gibanja evidentno sledijo prvinskim vzgibom, sodobnik bi se moral naučiti prvih korakov: kako dihati, kako sedeti, kako pobrati predmet, kako hoditi. Poanta torej ni, kako izvežbati telo, da bo bolj čvrsto in prožno, temveč kako telo drugače uporabljati. Smo torej na koncu človeške civilizacije, ko posameznik ni več sposoben elementarnih potez in gibov. Ko za običajna opravila čezmerno uporablja mišice in s tem ustvarja pretirano mišično napetost, namesto da bi znal v sebi poiskati ravnovesje.

Lale Gül: Živela bom

Lale Gül (1997), 26-letna nizozemska avtorica turškega rodu, napol izpovedni roman Živela bom nalašč zastavi protislovno; glas da 20-letni pripovedovalki, ki se na zunaj podreja strogim zapovedim islama in turške skupnosti, v resnici pa išče prostor svobode do meje, ki ji še omogoča pripadati. Vsak nadaljnji korak vstran od tradicije bi resno ogrozil njene stike z domačimi in jo osamil od sorojencev. Živela bom je vzklik na koncu romana, ko se zave, da sedenje na dveh stolih v času polnoletnosti ni več mogoče, da se bo uklonila zahtevam tradicionalne družine ali pa se vključila v običaje dežele, v kateri se je rodila.