Timothy Snyder: Krvava prostranstva 

Dolgo je vladal absolutni akademski tabu, ki je za bogokletne štel študije enačenja nacizma in komunizma, sploh te, ki ne bi jasno poudarile, da je bil nacizem neprimerljivo večje zlo. Snyder v knjigi zgolj niza dejstva in ta so na obeh straneh podobna, sploh s končnim rezultatom 14 milijonov pobitih, h katerim ne šteje vojakov, padlih na frontnih črtah. Med njimi milijonski gladomor v Ukrajini, smrtna lakota, ki je pokopala več kot milijon sovjetskih vojnih ujetnikov, še več pobitih Judov v koncentracijskih taboriščih in podobno število hladnokrvno pobitih na okupiranih območjih Ukrajine in Belorusije, potem Poljakov, ki so bili žrtve nemških, sovjetskih in ukrajinskih krvnikov, še več Nemcev, ki jih je pogubila Rdeča armada med pohodom na Berlin etc.

Feri Lainšček: Kurja fizika

Kurja fizika zaključuje tisto, kar je začel Kurji pastir, prvi roman iz trilogije, in nadaljevalo Petelinje jajce; Feri Lainšček (1959) popisuje svoja otroška leta. V prvem delu trilogije so bile v ospredju stvari, povezane z rojstvom, obisk vile, ki je Fereku napovedala izredno usodo, tudi pri njem, kot pri vseh velikih posameznikih v zgodovini, so bili znaki, napovedi in obiski. Nekaj je bilo še uvajanja na dogajalni prostor, recimo popisi očetovega dela in kako so potekale zadeve v vasi. Zdaj, že šolski, se Ferek ukvarja z drugimi stvarmi. Kar takoj na začetku recimo s tem, kje je začetek sveta – če starta Titova štafeta v njegovi domači vasi, bi moral biti to začetek. Potem postopno spozna, ob navijanju za izkrcanje na Luni v neposrednem prenosu, da je svet večji in se celo ne neha s planetom. Ob tem navija, da bi tam našli Mejseke, torej Mesečane, in bi nas ti ohranili v lepem in pacifističnem spominu.

Werner Herzog: Somračni svet

Onoda je bil japonski častnik, ki ni vedel, da se je svetovna vojna končala avgusta 1945, in se je še 30 let boril na filipinskem otoku. Mož pač ni vedel, da se je vojna končala. Ljudje kdaj težko preživijo tri desetletja v civilizaciji mest, on pa v tropskem gozdu s površino 500 kvadratnih kilometrov, naseljenem z nekaj filipinskimi kraji. Na začetku še s tremi vojaškimi tovariši, potem pa sam. Kot preganjana zver, ki vse vidi in vse sliši, je vsak dan oprezal za zasedami lokalnih vojakov, neprestano menjaval bivališče, obenem pa reševal krucialne probleme: kako prižgati ogenj brez vžigalic, kako ohraniti orožje, da ne zarjavi, kako biti sam svoj zdravnik. A to je bil ništrc v primerjavi s trudom, kako ohraniti razum, medtem ko leta z nikomer ni spregovoril besede; po indicih, kot je bobnenje bombnikov v času korejske in vietnamske vojne, je sklepal, da je Japonska še naprej v vojni, vmes pa brez pisala in papirja vodil osebni koledar, ki je za realnim zaostal le za pet dni.

Stanisław Lem: Futurološki kongres: iz spominov Ijona Tihega

Poljak Stanisław Lem (1921– 2006) je eden pomembnejših piscev znanstvenofantastične proze. Je avtor Solarisa in Gospodovega glasu, romanov, ki se ukvarjata z našimi projekcijami v nerazložljivo; enkrat je to ocean z zavestjo, drugič ponavljajoči se zvok iz vesolja, ki ga potem različne veje znanosti razlagajo v skladu z lastno doktrino, po svoje humanisti in naravoslovci, čez vse še psihoanalitiki. Lem si vse dodobra privošči in jim, z osmešenjem, odvzame pravico do zadnje besede.

Baptiste Morizot: Neraziskano

Vendar ne meri na hišne ljubljenčke niti na industrijsko rejo živali, njegova topika so vse oblike življenja. Začne s fenomenom hibridov, kot sta kojvolk, mešanec med volkom in kojotom, in pizli, mešanec med polarnim medvedom in grizlijem. Očitno obdobje podnebnih sprememb prinaša razmah številnih metamorfnih bitij, do katerih pa lokalna ljudstva še niso razvila odnosov. V moderno dobo je udarila dramatičnost – stara domneva, da je znanost proučila vso prirodo okoli nas, se podira, ko poplave, požari, suše, letni časi postajajo nepredvidljivi in jim ni najti vzroka.

Jerzy Franczak: NN

Jerzy Franczak (1978), poljski pripovednik, je v prejšnjem delu, ki sem ga prebral, v romanu Da Capo, prvem iz trilogije, katere zaključek je NN, pisal o spodleteli individuaciji kreativca, ki po številnih polomih in ponižanjih – od mobiranja v šoli in trde, skoraj kasarniške očetove vzgoje – v zrelih letih prileze nazaj, v primarno družino; očitno se je vzgoja ponesrečila, a je bilo vsaj izobraževanje delno uspešno.

Lars Svendsen: Filozofija osamljenosti 

Spontano velja, da si osamljen, če si sam. A kaj ko se človek lahko počuti tesnobno tudi sredi množične zabave ali v družinski idili na božični večer, nekdo, ki je sam sredi pustinje, pa občuti polno zadovoljstvo, v katerem sploh ne pogreša družbe. Avtor v celotnem delu preigrava koncepta osamljenost vs. samota in ju motri z več perspektiv.

Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman (1983) je že v prvi knjigi, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano, mešal reportažni žanr z intervjujem in dodajal polliterarne vložke o lastnem doživljanju begunske usode, o kateri pripoveduje njegov sogovornik, sirski pregnanec in strastni, verjetno tudi zelo osebni in vpleteni poznavalec Muhamad. Tokrat se je v podobno mešani žanrski tehniki lotil izbrisa.

Ivan Illich: Orodja za sožitnost; Pravica do koristnega brezdelja; Vernakularni spol 

Slovenska izdaja si je izbrala ponesrečeno formo naslova, ki bolj spominja na klasifikacijski listek v biblioteki. Čeprav je avtor tekste napisal pred pol stoletja, še pred časom spletne revolucije, so danes še bolj aktualni. V izhodišče namreč postavi tržno gospodarstvo, ki ljudem ponuja neskončno ponudbo izdelkov in storitev. A Illich v tem ne vidi paradiža, temveč zaton človeka, ki ni več vodilo svojih lastnih potreb. Pravi, da se posameznikove potrebe ujemajo skoraj izključno s potrošnim blagom. Njegove želje izvirajo iz reklamnih oglasov, ki mu diktirajo, kaj si mora še kupiti, da bo potešil potrebe. A kaj ko očaranost nad moderno produkcijo vsega zamisljivega in nezamisljivega paralizira ljudi. Dobesedno, ko koga zadene slabo počutje telesa, se bo odzval na dva načina: tekel v lekarno ali pa k zdravniku. Da bi sam poskušal rešiti svoje telesne tegobe, je iz sveta pozabe, čeravno so to počeli nekoč malodane vsi. Poplava izdelkov in obilja ohromi človekovo avtonomno delovanje. Obenem državni predpisi izničujejo podjetnost, saj ljudem vcepijo predsodke do samogradnje. Reveži so znali uporabljati odpadke in ropotijo in si iz njih postaviti bivališča. Omenja resda Caracas, toda tudi slovenski zakon izpred desetletja, ki prepoveduje sosedsko pomoč, ima natanko isti učinek pasivnosti. Jasno, da nasprotuje nuklearkam, vendar ne le zaradi sevanja, ampak ker njihova dominacija v državnih projektih blokira razmišljanje o manjši porabi energije.

Constance Debré: Play boy

Constance Debré (1972) je bila uspešna odvetnica, poročena in s sinom, ko je ugotovila, da se dolgočasi, da je življenje postalo preveč predvidljivo in da se mora ozreti po alternativah. Med te je sodila sprememba spolne orientacije in v romanu Play boy, ki je osrednji del romaneskne trilogije, se posveča predvsem lezbičnim začetkom, negotovim in brez jasne predstave, kam vse skupaj pelje in kako preobrazbo izpeljati.

Igor Omerza: Franc Jeza: Separatist

Jeza (1916, Sp. Hajdina pri Ptuju–1984, Trst) je bil zunaj kategorij političnega emigranta. Član OF, zaprt pod fašizmom, poslan v Dachau, po vojni pa urednik Slovenskega poročevalca je bil prototip akterja povojne partijske nomenklature, ki bi lahko napravil lepo kariero pod starim režimom. Toda mož je hotel pisati svobodno, brez cenzorjev za vratom, in tako je leta 1948 prebegnil v Italijo, kjer je deloval v slovenskih programih RAI in pisal v zamejske časnike in revije. In postal ena najbolj zasledovanih tarč UDBE. Praktično zgolj iz njenega arhivskega gradiva je nastala Omerzova knjiga. Jeza je napisal knjigi, ki bi postali uspešnici, če bi prišli med bralstvo: Nova tlaka slovenskega naroda (1959) in Neodvisna Slovenija (1983, soavtor). Temi gospodarskega izkoriščanja v času Jugoslavije in ustanovitev lastne države sta bili živi, a prepovedani. Kako minuciozno je delovala UDBA, pove recepcija njegovega nepolitičnega dela Skandinavski izvor Slovencev (1967). Kot iznajdljiv avtor je dal dostaviti nekaj izvodov knjige knjigarni DZS v Ljubljani in ta je celo prodala dva izvoda, tajna policija je zaplenila preostale ter v zapleteni akciji celo izsledila enega kupca! V drugem primeru pa legendarnega prof. Dušana Pirjevca, ki se je zelo zanimal za prepovedano knjigo.

Miha Jambrek: Usodni polet

Kakšni so postopki po letalski nesreči, kdo koga obvesti, kdo koordinira, kdo preiskuje, kdo poroča in kdo odmerja podatke za javnost, kakšna so razmerja med strokovnimi in političnimi vejami preiskave, se sprašujemo neuki, in kriminalni roman Usodni polet ponuja odgovore na ta vprašanja.

Lewis Dartnell: Biti človek

Torej učinek epidemij, demografije, družine, kognitivne pristranskosti, poživil in opija. Kuge so denimo zdesetkale, kdaj celo razpolovile prebivalstvo – kot v Firencah v 14. stoletju, ko je zmanjkalo grobov, saj je naenkrat pomrlo 60 odstotkov meščanov. Toda črna smrt je prinesla splošno prosperiteto: višje zaslužke in več svoboščin za podložni razred. Kako? Enostavno, s pogrebom levjega deleža prebivalstva se je tudi obdobje lakote končalo, poceni hrane je bilo zdaj dovolj, delovne sile pa premalo, zato so narasle plače in druge ugodnosti.

Simon McCleave: Umori na plaži Harlech

Britanski pisatelj Simon McCleave postavlja svoje kriminalke na idilične sipine in zelene griče Snowdonie v Severnem Welsu. Sama krajina, skrivnostna in odmaknjena, lepoto razkrije šele pogledu od zunaj. Zanj poskrbi po mučni londonski policijski epizodi vrnjena preiskovalka, inšpektorica Ruth Hunter, ki jo najprej skoraj degradirajo na mesto izobraževalke otrok o policijskem delu. Vse to, tudi boleče izginotje njene prejšnje partnerice na javnem prevozu brez sledu, jo dela tesnobno, kar ublaži šele na plažo naplavljeno truplo, zaradi katerega se spet vrne na teren in na lov za zlikovci.

Bijal Shah: Biblioterapija: zdravilna moč branja 

Avtorica, ki deluje kot biblioterapevtka, ni inovatorka ne izumiteljica terapije s knjigami, je pa iz izkušenj popisala vrsto strategij, ki branje povzdignejo v zdravnika duha. Predstavlja torej različne osebne stiske svojih pacientov ter načine, kako so se pod njenim moderiranjem izmotali iz njih. Branje resda omogoča tri izkušnje: identifikacijo, katarzo in uvid v lastno stanje na podlagi opazovanja literarnih likov, ki so v podobnih situacijah. Skratka, uprizori odskok od samega sebe, kar omogoča, da se posameznik lahko iztrga iz patologije, ki ga poseda. Mojster biblioterapije, čeprav se sam ni nikoli tako imenoval, je francoski esejist iz 16. stoletja Michel de Montaigne.

Sofi Oksanen: Pasji park

Sofi Oksanen (1977), ena bolj uveljavljenih finskih avtoric, nas v roman uvede s srečanjem dveh Ukrajink z vzhoda države v helsinškem parku za pse. Tam opazujeta srečno štiričlansko finsko družino s psom; ena je fantova, druga dekletova biološka mati, obe sta sodelovali v programu prodaje jajčec neplodnim zahodnim parom in po neuspešnem plezanju proti vrhu agencije za tovrstne storitve zdaj brez upa stika gledata svoj naraščaj.

Edmund White: Pohajalec

Francoski izraz flâneur, s katerim označujemo pohajkovalca, je daleč od ideje turista, ki hodi po mestu, sledeč vodiču ali vodniku. Meri na sposobnost, da hodiš brez cilja v tri dni, a ne kot mesečnik, marveč kot pozorni opazovalec, kakršen zna zreti v ljudi, ki gredo mimo, in to občuti kot najlepše preživljanje prostega časa.

Slava Kurilov: Sam v oceanu: zgodba o pobegu

V Kazahstanu rojeni Slava Kurilov (1936–1998) je sredi sedemdesetih let v bližini filipinske obale skočil s sovjetske ladje, ki je turiste brez pristanka peljala čez ekvator, ker ga je poklicalo morje. Ne le tisto, v katero je sredi noči skočil in se, oborožen z dihalko in masko in plavutmi, do bližnjega otoka prebijal tri dni in medtem marsikaj doživel, temveč morje od prej. Čeprav daleč od morja, je prebiral vse o njem, želel postati mornar, se odločil za oceanografijo in sanjal o delu na gladini in pod njo, vendar mu zaradi sestrine emigracije niso dali vizuma. Moral je pobegniti in pri tem se je zibal v valovih neurja in mrtvem morju, žarel od planktona in čudežno priplaval na filipinski otok, med začudene domorodce. Tudi zato, ker je bil zanj skok z ladje v neznano Dejanje, na katero se je pripravljal in zanj vadil dolga leta.

Kay Barron: Kako nositi kar koli

Njegova podmena, ki je spremljala predstavitev knjige, se sliši osvobajajoče: mi nosimo oblačila, ne oblačila nas. Bo torej bralka prišla do skrivnosti, da je vseeno, kaj obleče, če le zna izžarevati najboljšo energijo?

Jakob J. Kenda: Evropa: sever, severozahod

Jakob J. Kenda (1973), sicer prevajalec in teoretik fantastične oziroma fantazijske literature, je o svojih pohodniških pustolovščinah spisal dve knjigi. Eno o Apalaški poti, o 3500 kilometrov dolgi trasi, ki prečka več kot ducat ameriških zveznih držav, v kateri ni zbral samo popotnih vtisov in popisov narave, ampak se je pomudil tudi pri zakulisju. To razkriva ne le ameriški odnos do narave, temveč pogosto razgalja tudi moraste primesi v ameriškem snu. V drugi, Transverzali, se je posvetil domači poti in včasih polemično zastavil glede njene trase, vendar v knjigo vključil tudi pohvale vseh tistih, ki jih je njegovo pisanje spodbudilo k pohodom po njegovih – in njegovih predhodnikov – stopinjah.

Peter Attia in Bill Gifford: Živimo dlje

Običajni zastavek, kako živeti dlje, je preobrnil – kako živeti čim dlje v polnosti bivanja? Navedel je pet ključnih dejavnikov: telesna vadba, kognitivna dejavnost, polno čustveno življenje, dober spanec in prehrana, ki ne škoduje.

Nada Gašić: Voda, pajčevina

V drami Tri zime hrvaška dramatičarka Tena Štivičić popisuje usodo hiše, ki po zgledu tiste iz dela Čehova razpada zaradi nestrinjanja treh sester o njeni prihodnosti, pri čemer je hiša simbol vsega, kar se je na Hrvaškem družbeno in nepremičninsko zgodilo v zadnjem stoletju, od vzpona meščanstva do nacionalizacije, denacionalizacije in razprodaje za špekulacije gradbenih baronov, z vsakokratnimi anomalijami in krivicami.

Anton Komat: Zgodbe pozabljenega sveta

Varuh okolja in aktivist, ki je pred posekom rešil prenekatero mestno drevo, tokrat drugače – kot story-teller.

Romain Gary: Obljuba ob zori

Francoski pripovednik Romain Gary (1914–1980) je zanimiva figura, pisal je pod psevdonimom Ajar, potem ko je že dobil Goncourtovo nagrado, nakar je dobil še eno. V romanu Psevdo pa se je pretvarjal, da je lastni nori nečak, ki popisuje čudne navade uspešnega strica. Francoščina je bila za tega nezakonitega litovskega migranta judovskega rodu priučeni jezik, podobno, kot je bila za Samuela Becketta ali Andreïa Makina, kar jo skladenjsko razgiba, hkrati pa omogoča distanco, ki je tudi v drugem značilna za to pisanje, predvsem odmik od sebe in zaresnosti.

Sylvain Tesson: Belina

Skupaj s prijateljema na ledenikih, v soteskah in grapah ni srečal žive duše, pač kdaj kavke, s katerimi so podelili hlebec sira. Dobrih 80 dni v prav toliko poglavjih v ustaljenem ritmu peklenske borbe, ki se vsak večer prekine s sladkobo gorskih zavetišč, vsakega drugačnega; vstopiti je kdaj težje kot v raj, nekoč so porabili dve uri, da so s cepini odstranili led z vrat koče, drugič so stopili dobesedno v paradiž, ko so prišli v gorski hospic samostanskih bratov sv. Bernarda. A v praznih zavetiščih često čudo – ob zmrznjenih odejah še knjižnice, sestavljene iz knjig, ki so jih pustili drugi alpinisti. In kaj je tam najidealnejše čtivo pri nekaj stopinjah Celzija? Kajpak pesniške antologije, kratek verz, ob katerem se ustaviš po celodnevnem prečenju gorovij. In najabsurdnejši užitek na gorskem zraku? – Cigara Toscano Extra Vecchio, ki ugasne šele, ko kadilec umre … Bogu za hrbtom, pod štiritisočaki, izvedo za pandemijo kovida. Jih je dosegel pri minus 10? V prvem valu, ko se zaprejo meje in ko po prelazih patruljirajo vestni karabinjerji, bi kot mož divjine vztrajal, a večinski glas ekipe prekine projekt. Naslednjo zimo ga rigoroznim italijanskim ukrepom navkljub izpeljejo, kar na stenah nad prepadi niti ni bilo težko, bolj dramatični so bili plazovi.

Nataša Kramberger: Po vsej sili živ

V romanu Primerljivi hektarji iz leta 2017 Nataša Kramberger (1983), letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada, popisuje birokratske zaplete, ki jih doživlja, ko se kot prevzemnica kmetije odloči za ekološko pridelavo. Tegobam ob stikih s poklicnimi pospeševalci kmetijske produktivnosti se pridružijo vsevedni sosedje, prepričani, da brez špricanja vse počez in glomazne kmetijske mehanizacije iz vsega skupaj ne bo nič. Ko se avtorica nato malce obupano, malce posmehljivo pretika med temi reakcijami, dvomom pritrjuje narava. Podnebne spremembe in vremenski ekstremi se zgrinjajo od vsepovsod – in v nagrajenih esejih Po vsej sili živ ni prav nič drugače. Roman je prevzel formo setvenega koledarja, eseji pa kmalu ugotovijo, da koledarji ne držijo več, da so stare modrosti v spremenjenih razmerah nekoristne, da se je treba prebiti do modrosti v potu svojega obraza. In se učiti na napakah.

Jernej Šček: Kavarna odprta

Ker so ti napisali tudi knjigo, dve ali celo več, bi delu lahko rekli knjižne recenzije v formi intervjuja. Torej široka zbirka intelektualnih in izkustvenih spoznanj. Od psihopatologije mafije, ki kraljuje z likom mafijskega očeta: vedno odsoten, vselej prisoten, zatorej arhetip nepremagljivega očeta, pa do komunikacijske ekologije, ki med drugim proučuje vpliv spola samostalnika na človekovo dojemanje sveta, saj prav predmetu določeni spol vpliva na to, iz katere perspektive gledamo nanj.

Neil Gaiman: Ocean na koncu poti

Angleški pripovednik Neil Gaiman (1960) – o njem se v zadnjem času govori in piše v negativnem kontekstu, več žensk ga je obtožilo spolnih zlorab in nasilja, založniki ter ustvarjalci televizijskih serij pa mu zato odpovedujejo pogodbe – je scenarist in pisec fantastične proze, vendar tudi raziskovalec in zbiratelj svetotvornih zgodb. Na podlagi sicer razpršenih (ostankov) virov je spisal recimo mitologijo severnoameriških staroselcev in nordijsko mitologijo. Ocean na koncu poti, lani preveden v slovenščino, je zgodba o odraslem, ki je v otroštvu veliko bral, recimo Zgodbe iz Narnije, in ki v silni grozi priklicuje Lewisovo Alico in se mu ob vrnitvi na mesto čudežnega vrne spomin na otroško epizodo. Zataval je k sosedovim, k trem generacijam žensk, izurjenih v ravnanju z onstranskim, in z namenom odrešitve so ga popeljale na čudežno potovanje. Navznoter.

Todor Kuljić / Tito: sociološko-zgodovinska študija 

Z izvirnim postopkom Tita umesti v diahrono primerjavo s knezom Milošem in Nikolo Pašićem, ki prinese spoznanje, da so vsi trije svojo naracijo utemeljevali na militarizmu in na osvobodilnih žrtvah. S principom komparacij v nadaljevanju pokaže, da je bil dedič balkanskih tradicij, na podlagi pogovorov s prvim ešalonom njegovih sodelavcev in branja njihovih spominov pa mu uspe razkriti, kako so med njimi bolj ali manj molče potekale polemike; kajpak nikoli v javnosti. Tu je briljanten, enako prepričljivo predstavi njegove manipulacije z množicami: ob sovjetskem vkorakanju v Prago je najprej spodbujal ljudske demonstracije, a ker je bil verbalni spopad s SZ le odigran, je hitro ustavil ljudska zborovanja in za legitimno sprejel od Moskve dirigirano novo oblast. Ko v finišu prikaže obsežnosti kulta nezmotljive osebnosti, ki je ustvarjal neenakost pred zakoni, promoviral le apologete, napravil javne funkcije nedostopne za nestrankarske strokovnjake in ustvaril vzdušje, ki je prepovedalo kakršnekoli kritike na njegov račun, bi pričakovali konec. Toda avtor ga preobrne in poudari tri zgodovinske dosežke, ki presegajo njegovo osebnost: ohranil je enotno državo, razširil kozmopolitizem in moderniziral družbo.

Douglas Stuart: Mladi Mungo

Douglas Stuart (1976), škotski prozaist, ki je za prvenec Shuggie Bain, neizprosno zgodbo o odraščanju v knapovskem glasgowskem predmestnem okolju, leta 2020 prejel bookerja, z Mladim Mungom nadaljuje, kjer je nehal: pri odraščajniku, razpetem med zahteve po lojalnosti nefunkcionalni družini, krvave rituale in možačenje vrstnikov ter željo, da bi vse skupaj spremenil, se skril, pobegnil, poškodoval do konca, naredil karkoli, ampak takoj.