Coptic Rain: The Last World

Ko sta Peter in Katrin spustila na plano Coptic Rain, sta pri nas dvignila veliko prahu, ker je končno nekdo poskrbel za drugačno glasbeno produkcijo, kot jo je bil do takrat vajen slovenski prostor. Danes smo prišli do zrelega izdelka Coptic Rain, ki je povečal tudi število gostujočih glasbenikov, žal pa tudi ne število idej v glasbi sami, ki temelji na industrialnem izročilu.

Tortoise: Standards

Zgodovinski poduk dobrih, vplivnih godb, po tem so tudi podzemske ali pa kultne, je, da so za časa svojega prakticiranja, čezmernega dela, nepopularne, nepriljubljene. So lestvičarski, komercialni flop, "slepa črevesa". Pa jih nekaj naštejmo: pozni Coltrane, Velvet Underground, Erik Satie, Joy Division, Stooges, Captain Beefheart, Derek Bailey, King Tubby, Begnagrad, mladi Cecil Taylor,...

Hajni Blagne: Sonce moje

Takega šita pa res nismo pričakovali od Heleninega brata Hajnija, ki na zunaj ne izgleda preveč neumen in samo po nosu spominja na svojo sestro. Sicer pa je menda začel v rodni jeklarni in nadaljeval kot one man band, potem pa ga je odkrila lastna sestra. Ampak kako. Kakšna besedila in koliko debilnih priredb. "Da pri srcu si mi ti, sem povedal ti,/ besede srca tvojega pa ni.

Dettinger: Oasis

Čeprav se spočetka zdi, da bomo priča še enemu premlevanju, zančenju škripajočih, preskakujočih plošč in pokljanja elektronskih relejev iz zaloge za tovrstno zvokovje specializirane založbe Kompakt, sonce kmalu posije tudi v slabo vzdrževana vezja Dettingerjevega transformatorja. In potrebnemu poslušalstvu nakloni štirideset minut izborne, hrepeneče tožne ambientale, ki dolguje kar nekaj orodij in vzdušja nemškemu...

Aaly Trio & Ken Vandermark: I Wonder if I Was Screaming

Švedska posadka z gostujočim Čikagovcem. Svobodna, odprta, silovita jazzovska godba, ravno prav out of phase in out of tune, da grabi, giba, trga vsaj toliko pregnano kot historični vzori. Ni jih težko razbrati. Še preveč so tu, odmevajo, nekateri so celo utelešeni v veteranih, ki ne popuščajo: Albert Ayler, Fred Anderson, Archie Shepp, Peter Brotzmann.

Aleksander Mežek: Sopotja

Mežek je eden tistih slovenskih pojavov, ki se je rodil že pred stoletji in še vedno živi in dela. Zadnjič smo si na nacionalni televiziji lahko ogledali praznovanje njegove 50.letnice. Že toliko??? Spoznali smo ga pravzaprav (sredi sedemdesetih) s prvim albumom Kje so tiste stezice, v katerem je (znano) slovensko ljudsko pomešal z takrat zelo popularno Joni Mitchell.

Audio Active: Spaced Dolls

Seveda bi lahko ob noviteti japonskih digitalizatorjev duba (ki se pred leti žal niso utegnili zglasiti v K4) pojamrali nad nekaterimi nerodnimi pevskimi prispevki in interpretacijami, ki nadahnejo pesimistično uglašeni plošček z odvečnim odmerkom "vživetosti" in pridigarstva. Zlahka pa tudi pristavimo, da Audio Active, ki jih je tudi tu produciral Adrian Sherwood in jim z basom in trakovi pomagal drug kompanjon...

Psycho-Tainment

Kakor je dojeti iz nekaterih virov, naj bi od nekdanje melodičnosti pošteno oddaljeni psychedelic trance v kratkem posrkalo še globlje v vrtinec zlobnih, hipnotičnih viž, zaradi katerih je ena redkih elektronskih zvrsti, ob katerih bi pomahal s čupo tudi vsega hudega vajeni metalc.

Eyehategod: Confederacy of Ruined Lives

Eyehategod, sovražno nastrojena južnjaška banda, podaja še eno milozvočno ploščo sludge cora, polnega nasilja, droge, umazanije, porno filmov in drugih lepot tega sveta.

Nick Cave and the Bad Seeds: No More Shall We Part

Za poslušalca, ki je s pravim ušesom prisluhnil transformacijam v strukturi Nickovega opusa, pričujoči album ne prinaša večjih presenečenj. Po Murder Ballads (1996), umetelnem prepletanju intimnih obsesij z biblijskimi prispodobami ter subtilno odkritosrčnostjo ljudskih balad, je takorekoč v isti sapi sledila plošča The Boatman's Call (1997), definitivno najbolj impresivna zbirka ljubezenskih pesmi, kar so jih...

Eric Clapton: Reptile

Claptonov ata se ne da. V studio se je zaprl z ekipo, ki je pred tem uspešno zapekla njegov prejšnji album Riding With The King (B.B. Kinga tokrat razumljivo ni zraven), in ustvaril nekakšno posvetilo vsem "kuščarjem", s katerimi se je rad družil in ki so tako ali drugače pripomogli, da je prilezel tja, kamor pač je. Kuščar namreč v okolju, kjer je zrasel Eric, pomeni časten vzdevek za dobrega kolega, s katerim...

Goran Bare i plaćenici: Izgubljen i nađen

Karizmatični frontman vinkovške garažne ofenzive Majke, ki je med pavzami matične zasedbe kot Hali Gali Halid uspešno parodiral narodnjake in mimogrede pridelal hit Hajde da se drogiramo, se je po petnajstih letih opojnih substanc in rokenrola temeljito očistil, prizemljil svoje avione, po osemnajstih letih spet vzel knjigo v roke, začutil v sebi neko drugo glasbo, ki fantom iz benda tako ali tako ne bi ležala,...

Dj Rush: Shall we dance?

Za vljudnim, starokopitnim pozivom k plesu in naslovko, ki bi bila lahko predloga za prisrčen gobelin, tiči vrsta ekscesov, ki si jih je na prvencu privoščilo eno večjih kladiv tehna, čikaški DJ Rush, ki od nekdaj slovi po specifičnem, bolanem humorju, s katerim krasi svoje kot krapinska sekira težke ritme.

2PAC: Until the End of Time

Tupac Amaru Shakur je fenomen in nedvomno največja ikona, kar jih je v 25 letih sproducirala hiphop kultura. Mogoče zdrži argument, da je to postal predvsem zaradi nabojev, ki so ga prerešetali v Las Vegasu 13. septembra 1996. Streljačina je bila nadvse misteriozna, storilcev niso nikoli ujeli, edini potencialni osumljenec pa je tudi kmalu šel tja, kamor je domnevno poslal Tupaca.

Flare: Srebrni

Včasih je treba, tudi za ceno prepira s slovensko zavednimi menedžerji, oceniti, in če gre za solidne izdelke, jasno in glasno pohvaliti celo imperialistične hrvaške pop-evkarje. Flare so namreč ravno tisti modeli, ki bodo polnili slovenske klube in veselice, odžirali denar slovenskim bendom in rajcali slovenske pobe. Rajcali? Rajcali! Objekt poželenja je Anđa Marić.

Kvinton: Lovci sreče

Špalir bizarnih likov, od dekleta z leseno nogo z naslovnice Jane do pod šankom ležečega angela varuha, ki skozi pušeljc socialnih balad, svetobolnih šansonov in gostilniškega bluza pripelje do definitivno najboljšega in najmanj izumetničenega približka starega dobrega Toma Waitsa - torej tistega, ki smo ga poznali nekje do leta 1985 -, kar sem jih zadnje časih slišal v teh kra...

[Perlen2] - mixed by thomas schumacher

Verjetno bo krivo le naključje, da se je Thomas Scumacher, katerega smo zaradi tržno usmerjenega projekta Elektrochemie LK pošimfali v prejšnji številki, takoj zatem oglasil v mestu in se predstavil v veliko svetlejši luči, saj na drugi izdaji nanizanke Perlen postreže z veliko tistega, zaradi česar se je konec koncev priljubil klenim Nemcem in svetu.

Nile: Black Seeds of Vengeance

Nile, častilci kač in zlobe iz egipčanskih katakomb ponovno grozijo preživelemu človeštvu. Monumentalni Black Seeds Of Vengeance je tekmovanje v blaznem kitarskem rifanju in nevrotičnih solažah ter nadigravanje treh dominantnih vokalistov, muziki pa daje pravi šus peklenski bobnar, kateremu je nudil pomoč Derek Roddy (Hate Eternal, Malevolent Creation...).

Trigve Seim: Different Rivers

"Eicherjevina" iz Monakovega je bila pogosto tarča napadov, da godbo "pegla", njene robove produkcijsko brusi, da je izbor izvajalskih imen in "pod-imen" politikantsko redukcionističen, da z monopolno držo ubija nove muzike. Marsikateri od očitkov z leve stoji in za to je mnogo pokazateljev.

Le Hammond Inferno: My First Political Dance Album

Kaj naj bi bilo tako izrazito političnega na dolgometražnem prvencu berlinskega dvojca Le Hammond Inferno? Morda le dejstvo, da svoj hrustljavi, špasni, na moč plesni house, v nasprotju z večino vokalom zapisanih producentov razplozane žolice ovešata z ironičnimi, bizarnimi, često enostavno nerazumljivimi besedili, na milje daleč od siceršnje "ljubezenske", instantnemu konzumen...

Prisluhnimo tišini: Raj

Pravzaprav bi težko rekel, zakaj so mi tile fantje bolj simpatični od njim podobnih, ki ga v zadnjem času žagajo in pojajo po sceni. Imajo podobne vzornike, podobne modele obnašanja kot Shyam in Siddharta, ampak... Zelo težko si predstavljam, da bi Prisluhnimo tišini v Sobotni prilogi izjavili, da jih zanima samo še denar. To za rokenrol ne more biti prvi alibi. Naša čustva je ...

Entreat: Shaded

Zadnje čase precej aktivna solkanška založbica Choose Life nam ponuja CD prvenec svojih miljenčkov. Novogoriški Entreat proizvajajo nekakšen metaliziran emo hardcore z vreščeče zavijajočim vokalom, ker pa je posnetek žal produkcijsko bolj na dnu, se vsa godba izgubi nekje pod "emocionalno" nastrojenim vokalom. Ker so mladci očitno ravnokar zaključili s pubertetnim obdobjem, nam v svojih...

Elektrochemie LK: Gold

Hiperproduktivni Thomas Schumacher je pod zastavo vzporednega projekta Elektrochemie LK in z zaletom izdatnega predvajanja svojih videov v domovini vknjižil zlato odličje (za hit med vinili) na German Dance Awards, sedaj pa je verjetno že nestrpnemu konzumentstvu naklonil "zlati" plošček.

Divji kojoti: Dvign' me gor

Zdaj zares prihajajo kojoti. En tak slovenski mladinski hard rock bend, ki nima dlake na jeziku. Priljubljeni voditelj jih primerja z Gunsi, osebno pa se bojim, da so kar nekaj značilnosti idolov, zaradi katerih je mogoče igrati istoimenski fliper, izpustili. Niso tako lepi, niso tehnično niti približno tako izpiljeni in njihovih besedil, ki so, drugače od tistih, ki jih pojejo Gunsi, slovenska, ne razumem v...

Štajerski Mišo: Pesmi moje duše

Zadnjič so nam pokazali nov video Elvisa Jacksona z goriškim Elvisom, nekje na Štajerskem še vedno živi Štajerska Madona in na nogometnih terenih prve lige pogosto vidimo gorenjske, primorske, dolenjske in koroške Zahoviče. Ni slabo. Ampak vse je za nekaj svetlobnih let presegel Štajerski Mišo.

Eric Heatherly: Swimming In Champagne

Pri petih letih je na zmahano kitaro prvič odbrenkal Cashevo Folsom Prison Blues, pri osmih je napisal svojo prvo pesem in pri trinajstih je prvič stopil na oder, da bi pokazal, česa se je naučil s plošč Hanka Williamsa, Roya Orbisona in CCR.

Denki Groove: Voxxx

Če bi sodili le po plesiščih, kjer proizvajajo na piedestal postavljeni razumniki, doktorji igle in mešalke, makaronflajš iz najstniškega kanonfutra, bi morali ugotoviti, da tehnu kronično primanjkuje zvokov, raznolikosti in duhovitosti. A ne bo čisto držalo. Denki Groove, znamka, pod katero se je vesoljnemu občestvu pred leti prvič predstavil japonski didžej in producent Takkyu Ishino, je, medtem ko stavi Ishino...

Nils Okland: Straum

Vnovič ena z Norveškega. Glavni protagonist je "folk" goslar Nils Okland, ki pa s svojim ljudskim gradivom ne ravna "preporodovsko"; torej ga ne zanima revival, marveč goslarsko lokovanje v družbi z odprtimi muzikanti: Asnejem Apelandom (klaviature, orgle, klavir), Toborjem Oklandom (kitara, trobenta), kontrabasistom Palom Thorstensenom in pevko Asne Valland Nordli.

Carlos Actis Dato Quartet: Enna Milonga

Ena bolj učinkovitih, s strani "resne", hermetično misleče jazzovske kritike in občestva omaloževanih drž v sodobnem jazzovskem muziciranju je dozdevni uklon improvizatorja, ki "pada nazaj" v popularnogodbene limanice. Pa to drži? V bistvu je deležen ploh s treh strani: "padec" za zaprisežene moderniste pomeni, da ni zdržal, da je odpovedal, se predal.

Faith Hill: Breathe

Sovražni prevzemi postajajo nacionalni šport in tudi v glasbenih logih ni več fora, da kraljuješ samo v enem predalčku. Povedano drugače, če se je svoj čas pelo slavo albumom, ki so publiko razdvajali, so zdaj kritiško čislani tisti, ki občinstvo podvajajo. Breathe je tak blockbusterski crossover in Faith Hill, ki je v štartu snela šest grammyjevskih nominacij, mu je zagotovila dolgo življenje in mnoge srečne...