Jeff Parker ETA IVtet: The Way Out of Easy

Sedem let prakse da brezhibne rezultate. Toliko časa je trajala vsakotedenska rezidenca improvizatorskih nastopov kvarteta ETA v miniaturnem losangeleškem klubu. Dolgotrajnost pomeni, da se ekipa res dobro pozna. Še pomembneje je, da se pozorno posluša. Tako kot njen prvenec je tudi nadaljevanje intimen dialog (štirigovor!) repetitivno potrpežljivega, a nenehnega (melodičnega) razvoja, v katerem ima uradni vodja, kitarist izjemnih referenc Jeff Parker, povsem enakopravno vlogo. The Way Out of Easy je visokokakovostno posnet venček štirih izjemno dolgih posnetkov, pri katerih je vodilo zmernost, finta pa ni v nameri, ampak v samem procesu. Z edinstvenim občutkom, brez ega.

Warrego Valles: TURBO

Protagonistki domačega kvirovskega undergrounda predstavljata tretji dolgometražni album. Gre za njuno prvo izdajo po skoraj petletnem diskografskem zatišju, značilno kaotičen zvok klubskih dekonstrukcij, ki sta ga vzpostavili na prvencu Botox (2018) in izpopolnili na plošči Save As (2019), pa sta v tem času obrnili na glavo, ga ukrotili in ukalupili v oprijemljivejše vzorce ter ga oplemenitili s sintetično bubblegum bass in hyperpop estetiko, ki se lepo ujema s to eklektično, hipereenergično mešanico (post)klubskih zvokov. Album najbolje deluje v trenutkih, ko neprizanesljivo razbija s hitrostnim happy hardcore štancanjem in pompoznim stadionskim trapom, malo manj pa, ko se avtorici v ironični maniri spogledujeta z elementi balkanskega turbofolka.

Michael Kiwanuka: Small Changes

Če ni pokvarjeno, ne popravljaj. Londonski kantavtor se na novi plati, prvi po petih letih, v ustaljeni navezi ponovno pajdaši s producentskima kompanjonoma Danger Mousom in Inflojem. Rezultat je predvidljiv, pa vendar nekoliko drugačen od preteklih studijskih druženj – v celoti je povsem zadržano nežen, nevsiljiv, intimen in že skoraj meditativno sedativen. Spremljava je še zmeraj retro-filmično-soulovska, a tokrat je orkestralna podpora postavljena precej v ozadje, prav tako zborčki spremljevalnih vokalov. Na albumu Small Changes so spremembe res pincetno majhne, tako rekoč vsi posnetki so si po (ne)intenzivnosti na las podobni, mehka ravnica pa je obdelana v pravi picajzlasti perfekcionizem.

Kendrick Lamar: GNX

Leto 2024 je po kitajskem koledarju leto zmaja, v glasbeni industriji pa je to nedvomno leto Kendricka Lamarja, saj si je v raperski igri prestolov letos suvereno izboril vrhovni položaj, zdaj pa ga je še dodatno zacementiral z albumom presenečenja. Ravno, ko se je polegel prah, ki ga je dvignil najrazvpitejši raperski beef 21. stoletja, Lamarjeva pravda z Drakom, je ustanova Recording Academy, podeljevalka grammyjev, objavila seznam letošnjih nominirancev. Not Like Us, Lamarjev odločilni udarec v tem sporu, je za nagrado nominiran v kar petih kategorijah, tudi za komad leta, kar je javnost prepoznala kot institucionalni blagoslov Kendrickove krone, s katerim je bil Drake še uradno odstavljen. Sočasno je bil Lamar izbran za nastop na športnem spektaklu Super Bowl, kar je čast, ki navadno pripade najbolj priljubljenemu izvajalcu leta, torej si je raper položaj izboril, čeprav letos sploh ni izdal albuma. No, vse do petka, ko nas je kot strela z jasnega doletel album GNX.

Chat Pile: Cool World

Leto 2024 je bilo solidno leto za noise rock in sorodne kitarske pritikline. Po labodjem spevu zasedbe Big Black in povratniški plati skupine The Jesus Lizard nam oklahomski eksistencialisti, ki ljubijo ostro ruženje in besedila o koncu sveta, dostavljajo še en zadovoljiv paket hrupa. Sarkastični naslov druge plošče, osrediščene okoli atonalnih melodij, glomaznih sludgerskih rifov, bobnanja s pezo, mikrofonije, rezkega hardcorovskega tuljenja in poetičnih deklamacij, je seveda hecna prispodoba za trenutni apokaliptični zeitgeist. A ne gre le za pogubni desant na vaše bobniče ali optimistično naravo. V izrazno močne komade se na trenutke prikradejo celo pogojno funky akordi in grungerski vokali s cobainovskim seksapilom.

Vsemag: Desetina resnice

Vsemag Ožbej Rakovec je v času, ko se je svet nehal vrteti, podpisal tri albume abstraktne elektronike, vrhunec uvodnega poglavja njegove poti pa je bila plošča Rohnen, na kateri je s semplanjem (in maličenjem) zaprašenih posnetkov vintidž muzike (v slogu The Caretakerja) »raziskoval travmatične posledice izgube bližnjega«. Zdaj je projekt razširil v bend, ki je družinska naveza, saj s protagonistom igrata oče Uroš in brat Jakob, to pa da plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, še dodatno globino. Avtorjeve ambientalne korenine so še vedno prisotne, a žanrsko paleto je razširil v mešanico lo-fi slacker rocka, slowcora in dream popa, ki se zares lepo poda k njegovemu zasanjanemu vokalu. Odličen album, ki na trenutke deluje kot močno uspavalo, vendar nas večkrat prebudi z melanholičnimi večglasnimi napevi, s katerimi zadene naravnost v srce.

Primal Scream: Come Ahead

Škotski dinozaver Primal Scream je žebljico na glavico zadel leta 1991 s tretjim albumom Screamadelica, na katerem je nadvse učinkovito premešal indie rock z danceom in psihedelijo. Milijone let in nešteto plošč kasneje pa se še drugič v zadnjem desetletju peča s producentom Davidom Holmesom (najpompoznejša referenca: glasba za filmsko trilogijo Oceanovih …), kar ima številne močne in želene učinke. Come Ahead je tako pretežno plesen, nadstandardno nafunkiran in nasouliran, orkestralno na debelo in bogato aranžiran, spoliran, a ne sterilen, dokaj vitalen in gibko zaokrožen izdelek, ki ga tek na dolge proge nazadnje le nekoliko utrudi. Ne ravno v top formi, a tudi ne še izumrl!

Linkin Park: From Zero

Pevka Emily Armstrong je te dni v precej nehvaležnem položaju: ob ponovni združitvi zasedbe Linkin Park, najpopularnejšega izvajalca nu-metala, je stopila v čevlje Chesterja Benningtona, pred sedmimi leti tragično preminulega frontmana skupine in enega najbolj ikoničnih rock vokalistov svojega časa. Nanjo se je takoj po napovedi izida albuma (in osvežitve zasedbe) vsul plaz zgražanja.

Two Shell: Two Shell

Člana skupine Daft Punk sta postala robota šele po incidentu v studiu leta 1999, anonimni londonski duo pa je breztelesna in brezobrazna entiteta že od spočetja. V tradiciji provokatorjev iz skupine The KFL stavita na piarovske potegavščine, kriptično komunikacijo in predane fene, ki kupijo celo gole kamne. Po seriji prodornih EP-jev (posebej Home) igrive plesne elektronike, ki raste iz gejmerske vizije (hyper)popovske basovske glasbe, servirata ultrasintetično zveneči prvenec, preplet postinternetne evforije in melanholije s pocukrano melodiko in množico kiborških vokalov, ki dajejo vtis soundtracka za življenje v navidezni resničnosti. Parodija na uspeh superdvojcev Bicep in Overmono, ki je postala preveč rentabilna, da ju industrija ne bi kooptirala.

Lelee: Mora malo u crveno

Z besedili v slovenščini, makedonščini in srbohrvaščini melodični strunarski trio inide rocka ne zganja pretirane jugonostalgije. Lelee z drugim albumom sicer ravna slogovno retro, a je v svojem izrazu hkrati raje sodobno vitalen. Pri čemer ni zanemarljivo, da je bil album Mora malo u crveno posnet v enem šusu v živo. Prav odločitev za tovrsten postopek daje ploščku poseben žar in čar, obvezen močan odmerek pa ponovno zagotovi preplet vokalov Jelene Rusjan in Damjana Manevskega. Zasedba sicer najbolj prepriča v delih, kjer se le odlepi in oddalji od železno neuničljive paradigme rock ’n’ rolla in »garažne kitarske muzike«, z vrhuncem (in zavojem v folk rock) v posnetku Nestaješ. Lahkotno, a ne brez teže.

PTČ: BOMO BOMO

Levopolni ljubljanski raperski duo je čuden tič. Ima vizijo, karizmo, avtorski žmoht in tudi svoj zvok. A ga rajca neka infantilna provokativnost, ki tu in tam deluje poceni. Ob debiju sta bila fanta še mulca, zdaj je težje, kljub solidnemu vtisu druge plošče, ki se ponovno kiti z nadpovprečno domiselnimi beati (sicer manj eksperimentalnimi kot na prvencu), preslišati vse vprašljive lirične trenutke. Razigrane rime v toku zavesti (pogosto v obliki nesmiselnih verig asociacij) precej nihajo po kakovosti. Ponekod so slišati kot možganski prdci pohotnega 13-letnika, drugod kot dnevniški zapisi s poetičnim uvidom v življenje med ljubljanskimi scensterji, ki s sočnostjo dejansko zbudijo zanimanje. Manjka konsistenca.

Tyler The Creator: CHROMAKOPIA

Odločitev Tylerja The Creatorja, da osmi album izda v ponedeljek zgodaj zjutraj in s tem grobo prekrši eno od božjih zapovedi industrije, po kateri tako rekoč vsi dolgometražci pri založbah velikankah izhajajo ob petkih, ni imela nikakršnih negativnih učinkov na glavno merilo uspešnosti – prodajo. Vse kaže, da bo CHROMAKOPIA njegov komercialno najuspešnejši album doslej, saj je ekspresno osvojil vrhove referenčnih lestvic. Tokrat je na primer prvič na vrhu britanske lestvice. Posebno sosledje dogodkov pa je spodbudila novica, da je kalifornijski raper z vrha Spotifyeve lestvice takoj po izdaji albuma izrinil Taylor Swift, ki je tam kraljevala večino letošnjega leta. Swiftieji niso ostali brezbrižni in so ga začeli obtoževati zaradi vulgarnega besedičenja v preteklosti, Tyler pa je na promocijskem nastopu odgovoril, da »se rasistične riti Swiftiejev jezijo name zaradi starih besedil ...«

Mount Eerie: Night Palace

Kantavtor Phil Elverum se vrača z novim poglavjem čislanega projekta Mount Eerie, s katerim je konec prejšnjega desetletja nanizal tri zares pretresljive in surovo intimne plošče, ki jih je posnel v času žalovanja za ženo. Novo ploščo Night Palace v primerjavi s skorajda zadušljivo otožno naravo omenjenih albumov zaznamuje izrazito bolj optimistično, sicer še vedno sila melanholično razpoloženje, a gonilna sila tega zasuka je Elverumovo spoznanje, da življenje teče naprej. Skorajda shizofreno eklektična plošča po svoje zveni kot sprehod po vseh slogih, ki se jih je lo-fi posebnež dotaknil na pestri, skoraj tridesetletni ustvarjalni poti, v največjem obsegu pa avtor obudi zvok tople distorzije s prelomnega albuma The Glow Pt. 2, ki ga je leta 2001 izdal pod psevdonimom The Microphones.

Freddie Gibbs: You Only Die 1nce

Ulični kronist in pripovedovalec, ki se uvršča v klasično bahaško linijo ameriške raperske scene, je v zadnjem desetletju večkrat zadel v polno s sodelovanji z največjima ikonama naše dobe, Madlibom in Alchemistom. Tokrat samozavestno samovšečne zgodbe niza brez njiju, vendar s celo četico drugih producentov (in popolnoma brez gostujočih vokalistov!) ter z ohlapnim konceptom dialoga – notranjega boja s hudičem. A klišejem razpečevanja drog in raznih gangsterizmov navkljub Gibbs izstopa. Izstopa zaradi izjemnega glasu in edinstvenega flowa, ki pljuva in prede, je počasen in hiter ... skratka spreten in fleksibilen. Izstopa, ker ni enoličen in zna dodati ironijo. Umreš samo 1krat, toda Freddie je še popolnoma agilen.

Halsey: The Great Impersonator

Halsey se je iz influencerke na Tumblrju tako rekoč čez noč prelevila v mainstreamovsko superzvezdnico, a njeni prvi diskografski poskusi so bili izjemno okorni, to pa se je spremenilo, ko sta jo pod producentsko perut vzela Trent Reznor in Atticus Ross, člana zasedbe Nine Inch Nails in z dvema oskarjema ovenčana skladatelja filmske glasbe. Na novem albumu, ki ga je ustvarjala v času, ko se je borila z rakom, je sloviti dvojec zamenjala za pravo vojsko producentov in pesmopiscev, ki so skušali poustvariti zvok glasbenih ikon, kot so Stevie Nicks, Cher, Aaliyah, Springsteen in številni drugi. Kakor namigne že naslov plošče, gre torej za zbirko imitacij, na kateri se pevka poklanja svojim vzornikom in se zelo neposredno sklicuje na njihove hite, pri čemer pa jim navadno ne seže niti do kolen.

The Cure: Songs of a Lost World

Robert Smith ima rad slovensko umetnost! No, vsaj delo kiparja Janeza Pirnata Nejašmića (1932–2021), v katerega obsežni opus sodijo skulpture, ki jih najdemo na različnih koncih Slovenije in Hrvaške. Še natančneje – njegov kip Bagatelle, ki je pristal na platnici povratniškega albuma legendarnih britanskih gotičarjev. Songs of a Lost World je eden izmed dogodkov v rocku, ki so letos zbudili največ pozornosti (album prihaja 16 let po izdaji plošče 4:13 Dream!), zato je požel veliko zanimanja, tudi za našega Pirnata. Njegova skulptura pa se ni znašla samo na naslovnici, ampak jo vidite tudi v ličnem spotu za singel Alone, s katerim Angleži začenjajo album. In od kod ta nenavadna naveza? Smith je menda pokrovitelj prireditve Dnevi Janeza Pirnata Nejašmića na otoku Braču, kjer je kipar preživel zadnja leta življenja.

Tommy Richman: COYOTE

Dolgometražni prvenec mladega ameriškega pevca Tommyja Richmana je (precej na hitro, po dodelanosti plošče sodeč vsekakor prehitro) vzniknil predvsem zaradi komada Million Dollar Baby, viralne uspešnice poletja, ki je naglo priplezala do druge stopničke Billboardove lestvice Hot 100. Glasbenik se na albumu oklepa učinkovite formule, ki jo je izpopolnil s tem megahitom, torej spajanja nostalgičnega lo-fi synthfunka, starošolskega R & B-ja in južnjaškega hiphopa, a mu pri tem nikoli ne uspe poustvariti magije, s katero je zaslovel na TikToku. Nekajkrat se ji uspe približati, predvsem s čvrstimi basovskimi linijami, a piskajoči falzet, ki nas spremlja od uvoda do zaključka izdelka, hitro postane nekoliko enoličen in rahlo prismuknjen, večkrat tako zelo, da Richman zveni kot parodija samega sebe.

Sujevera: Sujevera

Kvartet izstopajočih akterk in akterja s široke domače glasbenoraziskovalne scene pod vraževernim imenom zganja brneče elektroakustične rituale spodobno razvlečenih in čudaško privlačnih zvočnih panoram. Izjemno pomembna oporna točka pri tovrstnih (dokaj ad-hoc?) abstrakcijah so izkušnje in verjetno prav zaradi njih Sujeveri uspe graditi goste odtujene in temačne atmosfere, ki v krajšem vrhuncu le dobijo tudi ritmično oporo in za trenutek vstopijo v svet približno carpenterskega mrakobnega nelagodja. Obred najbolje deluje, kadar so vse sile usmerjene v subtilno plastenje in potrpežljivo grajenje, najmanj pa v trenutkih tipanja in linearnega odmerjanja zvočnih nizov. * Po poslušanju trikrat pljuni čez ramo.

Moin: You Never End

Dekonstruirana posthardcore godba londonskega tria, projekta izmuzljivega dua Raime in Valentine Magaletti, najekspresivnejše bobnarke našega časa, na tretji plošči dobiva še bolj izčiščeno formo. Moin principe elektronske produkcije vpenja v bendovsko ustvarjalnost. Predstavljajte si Midwest emo iz devetdesetih let, če bi za aranžmaje, zven kitar in teksture bobnov pikolovsko skrbeli eksperimentalni producenti. Vsak odtenek distorzije, repetitivni ritem, odmev membran in abstraktni človeški glas ima svoj »pomen«. Doslej značilne cinematične semple, orodja za sugestijo, pa v presunljivo melanholičnih instrumentalih nadomešča z zasanjanimi deklamacijami raznih gostujočih imen. Eshatološka muzika, ki jo prežema tolažeča toplina.

Pixies: The Night the Zombies Came

Mineva že deseto leto od studijske vrnitve legendarne zasedbe Pixies in že kar dvajseto od njene ponovne združitve, ki pa doslej ni prinesla prav nič hvalevrednega, daleč od tega. Skorajda neverjetno se zdi, da je bend v drugi fazi delovanja, torej po prerodu leta 2014, izdal že več albumov kot v zlatem obdobju, torej v času do razpada leta 1991, ko je v štirih letih izstrelil kar štiri dolgometražne instantne klasike in kup brezčasnih hitov, v senci katerih ustvarja še danes.

Seun Kuti & Egypt 80: Heavier Yet (Lays The Crownless Head)

Če kdo res dosledno spoštuje izročilo afrobeata Fele Kutija, je to njegov najmlajši sin Seun – navsezadnje tudi zato, ker je dobesedno prevzel baklo in vse od leta 1997 vodi bend, ki ga je pred njim oče. Skupni albumi z zasedbo Egypt 80 kapljajo počasi in peti »pooseblja duha odpora, trdoživosti in revolucije«. Klišejskih političnih gesel afrobeatskih tropov mu ne moremo zameriti, saj je plošček, nad katerim je kot izvršni producent bdel sam Lenny Kravitz in na katerem gostujeta Sampa The Great in Damien Marley, togi žanrskosti navkljub glasen, kompakten in gibek. Je enovit in enoznačen, tako rekoč v celoti plesen. Tehnično spoliran in slogovno zvesto tradicionalističen. Nič novega ni nič slabega.

Long Dumb Voices: Long Dumb Voices

Ljubljanska druščina se na prvencu poklanja prvobitni indie kitarijadi, ki je vrhunec dosegla ob izdihljajih zadnjega tisočletja, ko je pregovorni predmestni dolgčas napajal ustvarjalnost pionirjev iz skupin Yo La Tengo in Modest Mouse. V pretežno umirjenih, melanholično obarvanih skladbah brez oprijemljivih popkulturnih referenc reflektirajo sodobni lajf dvajsetinnekajletnikov. Glasova vokalistov, pogosto spletena v večglasje, sta tu in tam karizmatično fušasta, včasih pa tudi sramežljivo neodločna. To je celo prikupno! Bolj zmotijo tisočkrat slišani angleški verzi. Ko bi le vedeli, zakaj bendi, namesto da izstopajo s »čudno slovenščino«, večinoma raje postanejo zgolj še eden od posnemovalcev anglosaških prednikov …

BibliBan: Na, Na, Na, Crazy!

Ko spletni guruji muzičarje učijo, kako pravilno zveneti, izgledati in komunicirati, če želijo uspeti, je za mlade bende najboljša mogoča strategija delati diametralno nasprotno – biti čuden, konfrontacijski, neprilagojen, nerazumljen, neprimeren! Nabriti slovenjgraški muloti, zmagovalci Špil lige 2022 in klubski maratonci 2022, v zanosu nekonformizma na prvem pravem albumu servirajo prav to – absurdistično garažno žaganje s hiperaktivnimi aranžmaji, kjer v ospredju niso finese, pač pa surova in kaotična avtorska ekspresija, ki do živega pride s komičnimi večjezičnimi southparkovskimi vokali à la Primus. Zvenijo kot bratranci avantrockerjev iz zasedbe Svojat, ki Raw Power protopunkerjev The Stooges prestavljajo v še višjo prestavo.

The Smile: Cutouts

Cutouts je, grobo rečeno, ena tistih plošč, ki se začnejo pretežno neobetavno, a gredo stvari potem nekako na bolje. Kar je vedno bolje kot obratno. To je tretji album zasedbe The Smile in njen že drugi letos. Je pa tudi album, pri katerem se najočitneje doslej izkaže, da je nekoliko nepravično, če trojec površno označujemo kot stranski odvod svetih Radioheadov.

Future: MIXTAPE PLUTO

Future, eden ključnih protagonistov na polju trapa, je pred dobrim desetletjem iznašel zares učinkovito, a zdaj že dodobra prežvečeno formulo, ki so jo nato marljivo kopirale horde klonov, zato njegovega vpliva nikakor ne gre zanikati. Kmalu pa se je tudi sam ujel v past posnemanja svojih prelomnih del. To slabo navado je sicer na začetku leta delno presekal na z Metrom Boominom, na novem mikstejpu pa se ponovno oklepa preverjenih vzorcev, pri čemer zveni precej nezainteresirano – v nekaterih komadih, kot je denimo Plutoski, se zdi, kot bi zaspal za volanom. A čeprav momljajoči raper tokrat ne dostavi ničesar novega, mu gre to, po čemer je zaslovel, tudi po vsem tem času še vedno zelo dobro od rok.

Blood Incantation: Absolute Elsewhere

Posebneži iz Kolorada že od formacije izstopajo iz povprečja, obsedeni s širnim stvarstvom in smrtjo, toda njihova četrta plošča po wagnerjanski ambicioznosti presega predhodnice. Absolute Elsewhere je fluidna slogovna himera, sešita iz hawkwindovskega space rocka, kosmische meditacij zasedbe Tangerine Dream, virtuoznega onanizma benda Yes, ezoteričnega metala floridskih legend iz skupine Death in fiksacij z znanstvenofantastičnimi epi. Ja, zveni prav tako kompleksno in dinamično, kot bi pričakovali na podlagi referenc – avanturistična vizija fuzionističnega death metala, kjer se floydovske balade prevešajo v neukrotljivo blastbeat bobnenje à la Morbid Angel. Kolosalen album, ki ne špara z vau trenutki.

Godspeed You! Black Emperor: »NO TITLE AS OF 13 FEBRUARY 2024 28,340 DEAD«

Osem mesecev po podatku iz (brez)naslova nove plošče zasedbe Godspeed You! Black Emperor je uradno število skoraj dvakrat višje. Okroglih trideset let dejavni kanadski postrockerji nas tokrat že v izhodišču postavijo v brezupno zajeban realizem vsakdanjika. A muzika ni takšna. Seveda so premiki od skorajda tišine do orkestralnih apokaliptičnih zidov zvoka in mehkejših melodičnih razpletov razvlečeni, kot se za zasedbo že pregovorno spodobi, a NO TITLE ... ni pesimistično težaški, moralistično žugajoč in pretirano patetičen. Spotoma preprosto navrže očitno – vloga umetnikov ni nič drugačna od vloge preostalega navadnega prebivalstva: da nismo tiho. Vsak dan nov vojni zločin ...

Charli XCX: Brat and It’s Completely Different But Also Still Brat

V junijski recenziji šestega albuma britanske (hyper)pop pevke nismo slutili epohalnih razsežnosti tega popkulturnega fenomena. Iz razmeroma nišne plošče se je Brat v poletnih mesecih razrasla v viralni mem s prepoznavno strupeno zeleno barvo, vseprisotni brand in celo koreografski trend na TikToku. Od angleškega superfestivala Glastonbury do ibiških superklubov, od obsedenih fenov do zapriseženih alternativcev, od Twin Peaks ikone Kyla MacLachlana do ameriške podpredsednice Kamale Harris (Charli je podprla demokratsko kandidatko in v zameno dobila reklamo na uradnih profilih njene predvolilne kampanje!), nihče ni ubežal »brat poletju«. Toda na začetku septembra je Britanka naposled oznanila njegovo smrt.

FINNEAS: For Cryin’ Out Loud!

Finneas, starejši brat pop velikanke Billie Eilish in glavni producent vseh njenih studijskih izdelkov, je s solističnim prvencem OPTIMIST pogrnil na celi črti, a slab odziv kritikov in laične javnosti ga očitno ni utišal. Tri leta kasneje se vrača s še eno zbirko generičnih pop rock balad, le da mu gre tokrat oponašanje zgodnjih Coldplayevih del malo bolje od rok kot na poraznem debiju. Vseeno pa lahko Finneasov drugi album velja za še en suveren dokaz, da bi se moral avtor na vso moč oklepati producentskega stola, saj njegova solistična muzika zveni kot glasbeni ustreznik bež barve, besedila pa so tako plehka in predvidljiva, kot bi jih napisal ChatGPT. Če mu bo tako hudo spodletelo tudi v tretje, bi morala Akademija resno razmisliti o zaplembi tistega ducata grammyjev, ki krasijo njegovo dnevno sobo.

Geordie Greep: The New Sound

Integriteta: kot frontman na vrhuncu kariere razpusti Black Midi, najprodornejše ime »novega rocka«; v duhu Keitha Jarretta moči združi z različnimi muzičarji; zasnuje mr. bunglovsko hiperaktiven, maksimalistično virtuozen izraz, ki jemlje od fusiona Weather Reporta, avant šlagerjev Scotta Walkerja, Brelovih šansonov, math rocka, nakokiranih yacht rockerjev, Latin jazzrocka in brazilske godbe sedemdesetih let; z vajeti spusti svojo čudaškost in iracionalne impulze pretvori v pronicljive, zabavne, aktualne satirične tekste o moškosti in egocentričnih cepcih tipa Andrew Tate; izda ekscesno ambiciozen in pretenciozen debi, ki izpolni pričakovanja na podlagi naslova. Monumentalna novodobna prog beštija, o kateri se bo še pisalo