-
Anouar Brahem Trio: Astrakan cafe
Tunizijski veščak na arabski lutnji, al ud, se je na prejšnjem albumu postavil z jazzovskim triom, z Davom Hollandom in Johnom Surmanom. Se z Astrakan cafe vrača v naročje "domače" kulture? Nič ne bi bila bolj napačna trditev, če z "domačnostjo" razumemo rodno Tunizijo. Potopljen je v prostrani svet makama, tonskih modusov, ki raznoliki domujejo v arabski, turški, perzijski...
-
Juantrip: Balmy Under the Stormy
Juantrip je odrasel v hipijevski komuni in dobil svoje umetniško ime med štiridnevno, z zajemalkami acida obogateno seanso, kar se seveda pozna tudi njegovemu prvencu, katerega je scopral po letih sodelovanja z Garnierjevo založbo F Communications. Čeprav izdan v okrilju elektronske firme, pa ima Balmy Under the Stormy z elektroniko skupno le ritmično podstat in se ji ima zahvaliti predvsem za lahko dostopnost...
-
Laurent Garnier: Unreasonable Behaviour
Je že lepo, da Laurent Garnier, stare garde elektrotehnik, tudi na svoji noviteti kaže več od ene same barve in celo, tekom priložnostnega nagovora poslušalstva, svari pred zapiranjem v tehno geto, poziva k toleranci in odprtemu ušesu za drugo muziko. Vendar pa plošček, ki prihaja dolgih sedem let za zadnjo Garnierovo dolgometražno izdajo in z veliko mero detroitskih reminescenc pluje preko electra in tehna v...
-
Kakor dvomimo, da se bo zgodnje Morfejeve pojavitve, izraelskega ansambla Minimal Compact, spomnilo več od peščice v osemdesetih budnih parov ušes, bi morala omemba zaporednih Freezone kompilacij, ki so tudi k nam prinašale svež vonj po nalomljenih ritmih in jih je zakrivil prav naš tokratni klient, imeti nekakšno težo tudi v tukajšnjih logih.
-
Low Punch: Act...Revolt...Live...
Žal petnajst let prepozno se ajdovski fantje zelo trudijo, da bi postali točno taki kot je potrebno za old skool hard core sceno. To seveda ne prinese nikakršne originalnosti, temveč kopijo nekoga in ta nekdo je v njihovem primeru straight edge združenje Youth of Today.
-
Lisa Krueger, režiserka filma, katerega soundtrack pravkar sukamo, pravi, da je svoj najljubši bend odkrila med vožnjo na snemanje v El Paso. "Če bi se glavna junakinja pretvorila v čisto glasbo, potem bi zvenela tako kot oni, čudovito, pogumno, iskreno, nepopolno, srčno in izgubljeno." Jep, Liso sta v trans zazibala John Convertino in Joey Burns, bolje znana pod imenom Calexico, ki s prgiščem ekstra zasanjanih...
-
Humanega housa potrebnim nogam bo v veliko pomoč pričujoča sestavljenka berlinske založbe Blaou, ki sta jo brezhibno zložila na hrvaškem ozemlju često gostujoča didžeja, saj nudi le malo soul razmezgav ter napol slišanega in na četrt posemplanega mainstream džeza, zaradi katerih je tovrstna elektronska musaka delu šminkerjev nadomestila nekdanjo ijekaviško marmelado.
-
Italian Treasury: Sicily (The Alan Lomax Collection)
Poleti 1954 sta Alan Lomax in Diego Carpitella, ameriški in italijanski etnomuzikolog, začela z ekstenzivnim počeznim križarjenjem in snemanjem (ljudskih) godb v Italiji. Izid je bil dvojen: prvi širši poskus beleženja glasbene kulture v socialno, kulturno, jezikovno in ekonomsko raznoličnih italijanskih regijah; ter spodbuda, prava injekcija "od zunaj", ki je folkloristično stroko obrnila na...
-
Ritual Carnage: Every Nerve Alive
Ameriško japonska naveza, ki si je nadela ime Ritual Carnage in izdaja za francosko Osmose, je izvrgla še eno odlično ploščo old skool thrash metala. Peklenski trio podaja na CD verziji kup nabrite muzike, ki je nastajala med leti 1996 in 1999, v besedilih na srečo ne moralizira ali poziva k pozitivnem življenju, temveč jasno odkriči, da je hudič njegov gospod in da je pekel že tu! Toplo priporočamo vinilno...
-
Jai Uttal: Spirit Room - A Retrospective
Newyorški multiinstrumentalist Jai Uttal že od leta 1991 ustvarjalno roma iz Kalifornije v Indijo in nazaj, vmes pa tako pri bengalskih uličnih godcih kot pri gurujih s himalajskih pobočij nabira glasbene spominke, ki jih je do sedaj v spremljavi The Pagan Love Orchestra nanizal v štiri ploščke z naslovi Footprints, Monkey, Beggars And Saints ter Shiva Station.
-
Viu Drakh: Take No Prisoners, Grind Them All And Leave This Hell
Mračnjaško razpoloženi, nemško govoreči drakoni že v samem naslovu nakažejo svoja destruktivna nagnjenja, ki jih preganjajo skozi vsa besedila črno obarvanega ploščka. Poleg darkerskega razpoloženja drakoni ponujajo blazno metaliziran crust, prežet z dobro dozo grinda, kar pripomore k malo večji razgibanosti v strukturi pesmic, ki se zaradi precej monotone produkcije (predvsem bobnov) proti koncu albuma...
-
Prav neverjetno je, da se nekateri naši najbolj delavni menedžerji in organizatorji glasbenih dogodkov ne morejo naučiti bontona. Teženje na žurkah, kako je treba nekatere bende (Shyam, Siddharta, nogometni trio) oceniti bolje od drugih in kako so nekateri, ki dobijo na tehle straneh dobro oceno, zanič (Tabu) in kako so nekateri blazno dobri, pa jih mi niti ne povohamo, nam ni všeč in tudi napadalcu takšno teženje...
-
Rdyo predstavlja: 5'00" Of Fame - Za narodov blagor
Pa smo jo le učakali - prvo slovensko hiphop kompilacijo, namreč. Da rap že nekaj časa ni več zgolj črnskoameriška domena je jasno vsaj od takrat, ko je frankofonski MC Solaar suvereno zajezdil po mikrofonih in tudi Amere prepričal v to, da se da rapati tudi drugače. Tudi naša domovina ni bila imuna na recitirane rimanice, saj nosi najstarejši posnet raperski album letnico 1994, kar tudi ni tako slabo.
-
Johannes Heil: Future Primitive
Sodeč po globokem uvodniku na ovitku se je Johannes Heilu, enemu izstopajočih ustvarjalcev novega rodu tehna, prikazal Bog ali vsaj njegova dekla v kombineži. Zakaj ne, saj imamo za spremembo opravka s tehno veljakom, ki ne posluša le plošč, katere virtuozno in bliskovito meče na tri ali po novem celo štiri gramofone, in katerega plošček ne sestavlja le monotona vrsta složno butajočih orodij za ožemanje...
-
Vedic presents: Rhythmic Intelligence
Potrošniško dilemo, ali med tolikimi vabcajočimi nalepkami verjeti prav tej, ki, samoumevno ob historični zamenjavi datuma, obljublja "indijsko muziko za 21. stoletje", kar ugodno razreši v disk urezana vsebina, delo pretežno "azijskih" podanikov angleške krone, od katerih Kranjcu menda zazveni znano le ime Asian Dub Foudation.
-
Hartmut Geerken, John Tchicai, Famoudou don Moye: Cassava Balls
Le kaj bi dokumentacija novega jazza brez Lea Feigina, brez ljubih Leo Records. Izviseli bi za vse radosti, ki so nam jih "od daleč" priredili Ganelin, Čekasin, pokojni čudotvorec Kurjokin, odpuleni geniji iz Arhangelska, pa Sakis Papadimitriu, profesor Braxton, doktor Chadbourne, galaktični Sun Ra z Arkestro, če med mnogimi muzičisti naštejemo le "znane", na tukajšnjih radijih,...
-
Čeprav se je detroitski veteran Carl Craig tu zadričal po sami meji latino kiča in se poklonil tudi v bivši diskoteki Turist prelajnanemu in zato - najosebneje rečeno - še monstruoznejšemu hitu kompanjona Kevina Saundersona Buena Vida, recimo, da je prvo poglavje njegovih izbranih remiksov z zgodovinsko patino ožlahtnjeni zalogaj, ki bo omastil brk marsikaterega sladokusca.
-
Afro-American Folk Music from Tate and Panola Counties, Mississippi
Za bolj vnete zbiralce godb, ki so odzvanjale na Jugu ZDA, tole ravno ne bo novost. Ponatis in "prevedba" teh posnetkov za današnje množične špilavce s ploščne izdaje v okviru izdaj washingtonske Kongresne knjižnice pa vendarle v marsičem pomembno dopolnjujeta sicer prvo izdajo teh posnetkov s konca šestdesetih, ki jih je med svojim terenskim delom 100 km od svojega doma v Memphisu napravil...
-
Predvsem po zaslugi posrednika iz središča, Davida Byrna, se je širna srenja hlastavcev za godbami seznanila s Suzano Baco. Opozorila je na zabrisane sledi afriške kulture na geografskem območju, ki tudi v godbah ravno ne slovi po "afriškosti", kot si jo predstavlja razvajeno zahodnjaško dete, namreč v obalnih predelih okrog mest Canete in Chincha v današnjem Peruju..
-
Merle Haggard: If I Could Only Fly
Če si zgodovino country glasbe za hip zamislimo kot nekakšno velikansko človeško telo, na katerem vsak vitalni del nosi ime nekega zaslužnega izvajalca, potem Merle Haggard definitivno predstavlja kite tega telesa. Jeklene kite trmoglavega proletarskega upornika, ki ni klonil niti pred šarmom ameriškega sna niti pod pezo slave. Njegovo ime s spoštovanjem izgovarjajo celo tisti, ki do njegove glasbe ostajajo...
-
Napalm Death: Enemy Of The Music Business
Po več kot desetih letih so Napalm Death zapustili svojo rojstno založbo Earache Rec. in presedlali na Dream Catcher, kjer so izdali že svoj drugi nosilec zvoka, ki prinaša lepo in čisto digitalizirano produkcijo. Na zgoščenki se najde štirinajst pesmic očiščenega grinda z doslej najbolj industrializiranim prizvokom zadnje postave, obenem pa v sami godbi ni zaslediti drastičnih sprememb.
-
Badlands - A Tribute To Bruce Springsteen's Nebraska
Bruce Springsteen je posnel prgišče zanimivih plošč, še preden je z albumom Born In The USA postal Boss. Born To Run, Darkness On The Edge Of Town ter dvojna The River so dosegle celo zavidljiv komercialni uspeh. Slednji je dobesedno mrknil, ko je leta 1982 izdal Nebrasko. Album, ki je naredil Springsteena. Tako prvinski, da si ga prej nekako ni upal izdati.
-
Zadnji izmed plodov japonske obsesije z zahodnim lahkoglasbenim izročilom in b-filmi šestdesetih nosi zanimivo, po južnoslovanskih stepah dehteče ime, sicer pa si je za cilj svojih prisrčnih ekskurzov izbral vesolje, kjer se na valovih odmevov iz škatle z efekti često srečujejo prvaki elektronske naive, kakršna sta (Walter) Wendy Carlos in Peter Thomas.
-
Mauro Negri & Zlatko Kaučič: Squarci
"Koščki" s koncerta v italijanski Gorici januarja 1999 so drugi album Maura Negrija in Zlatka Kaučiča in obenem kar četrti album v dobrih dveh letih, ki jih je v različnih postavah posnel briški bobnar, tolkalec, iskalec zvenenja, nabiralec zvočil, muzičist. Za prevladujoč jazzovski konservativizem v tukajšnji p(a)lanki povsem nerelevantno dejstvo, za nas pač dovolj zgovoren pokazatelj, da je Kaučič edini jazzar...
-
Elixir: Music Mathematic Magic
Takoj ko si ga vstaviš, naredi angleški trio močan vtis in ko bi se laserski snop ustavil že po prvem grižljaju, bi vsak Venet prisegel, da Elixir z začetno postavo Laibacha ne druži le ljubezen do grotesknih opernih semplov in vse prevevajoča mrakobnost. Nadaljevanje kaže vsaj na prvo uho dosti priljudnejši obraz, saj se na nakovalce kuj ujamejo odlomki iz zimzelenega repertoarja najraje orkestralnih melodij po...
-
Planet Groove: Zakon groovitacije
Ne, poplave na tej plošči pričujočega funka in soula še ni, na žalost pa sta že dva benda, ki se ukvarjata SAMO s tako glasbo, na tako majhni kvadraturi po svoje preveč. Poleg Planeta mislim še na KUD Gas, jasno. Omenim pa naj tudi gručo bendov, ki se grejo takšnole instrumentalno (tehnično dodelano, kakopak) muziko samo včasih.
-
Bill Laswell: lo. def pressure
Verjetno bi se veliko poslušalcev in manj fanov strinjalo s trditvijo, da je Bill Laswell podpisan pod tolikšnim številom projektov in sodelovanj, da mu kar malo škodi. No. Gornja trditev pa vsekakor ne bo držala za pričujoče "drum& bass potovanje od New Yorka do New Delhija", ki se po dolžini in hipnotičnem vzdušju dveh čez dvajsetminutnih poletov približuje indijskim ragam in bo presenetilo marsikoga,...
-
Ursula 1000: All Systems Are Go-Go
V bistvu so lik lounge didžeja - takole od daleč, saj pri nas še nismo prisluhnili verodostojnemu predstavniku te redke vrste - spremljale predstave o lagodnem, bolj razpoloženjskem kot na ritem osredotočenem, stirred, not shaken mešanju plošč, ki naj se sklada z občutji v naslonjače zavaljene, blazirane klientele.
-
Godba nekdanjih frankofonskih poljedelskih in ribolovskih Akadijcev, ki so se po britanskem prevzemu Nove Škotske leta 1755 znašli pred neusmiljenim eksodosom v louisianske močvare južno od New Orleansa in zahodno do Teksasa, je v slabem stoletju doživela nekaj korenitih sprememb. Če je že zaradi melosa, frankofilije, značilne medigre harmonike in gosli ob trianglu ali perilniku vzbujala pozornost, sodobni cajun ...
-
Švabi Nyctophobic so po nekaj letih delovanja končno uspeli sestaviti celovečerno ploščo, ki presega njihove sedeminčne vinilne izdelke in nosi celih sedemnajst komadov čistega in skrbno produciranega grind/crust/cora. Po dvaindvajsetih minutah tišine na koncu albuma pa nam Insect postrežejo z remiksom enega od prej slišanih komadov, ki se prelevi v obdelavo legendarnega komada Black Sabbath -Paranoid.
Iskanje brez piškotkov ni možno
