Manj je več

Zgodba o izdajalcu Lojzetu Peterletu se je spremenila v farso. Več ko je bilo okroglih miz, bolj se je razkrivalo, da je sedanji zunanji minister le nadaljeval politiko predhodnika Dimitrija Rupla, sicer veljaka LDS. Veliki kiks, ki naj bi ga naredil, je ostal ta, da je nekoč v Luxemburgu na nekem sestanku molčal, ne pa se vključil v razpravo. Pri čemer nihče ni mogel pokazati na nikakršno usodno posledico, ki naj bi jo prinesel taktični molk.

Avstrijska zunanja ministrica Benita Ferrero-Waldner je zdaj povedala, da je treba ta vprašanja reševati v miru in dvostransko, enako predsednik Thomas Klestil, Martin Pammer, odpravnik poslov na avstrijski ambasadi, pa je zatrdil, da avstrijska vlada ni in ne bo zahtevala formalne odprave avnojskih sklepov; medtem ko je koroški glavar Jörg Haider napadel gospo Waldnerjevo zaradi premehkih stališč do Slovenije.

Tako kot se je Peterle pogovarjal s partnerko Waldnerjevo o slovenskem zakonu o denacionalizaciji, tako je o njem govoril tudi predsednik Milan Kučan na ameriškem srečanju z avstrijskim predsednikom. Državni predsednik je priznal, da sta imela s Klestilom različne poglede, a ga zato v Sloveniji ni nihče napadel, zakaj ni udaril po mizi in zagamanemu Avstrijcu zapovedal, da se o denacionalizaciji ne bo pogovarjal, ker problem ureja že meddržavna pogodba iz petdesetih.

Stanje v avstrijski zunanji politiki je torej danes natanko takšno kot pred slabim mesecem. Tresla se je gora, rodila se je miš!

Slovenski notranjepolitični konflikt ob Avnoju se je tako sprevrgel v burlesko. Noben politik v Sloveniji nima namena spremeniti sklepov Avnoja. Kučanov krog zato, ker jih jemlje za podlago slovenske državnosti, Janšev zato, ker zanj tako ali tako več ne veljajo. Srdita vojna se je torej kresala za Avnojevo senco.

Kdo je že vse skupaj zakuhal? V New Yorku je gospod Kučan po srečanju s Klestilom povedal, da vprašanje avnojskih sklepov, ki se je odprlo iz notranjepolitičnih potreb v Sloveniji in Avstriji, ne bi smelo ogroziti odnosov med državama. Kdo, kdo, kdo??????? je pred tedni prvi napisal javno pismo, v katerem je od slovenske vlade zahteval, da se zaradi izjav med nekaterimi avstrijskimi politiki opredeli do AVNOJ-skih odlokov? Sam gospod Milan Kučan je vrgel pasjo bombico razdora, nato pa zaigral vlogo premišljenega poslednjega pomirjevalca, ki naj bi problem zgladil z avstrijskim državnim predsednikom.

Doslej najbolj pritlehna Kučanova politična intriga!!!

Liberalni demokrati so bili do zdaj znani po svojem individualizmu. Tokrat je udarilo po poslancu Romanu Jakiču, ki ga je dejstvo, da naj bi avstrijski premier Schuessel užalil našega predsednika, globoko užalilo. Človek ima pravico biti užaljen, tudi če ga prodajalka pogleda izpod oči, zakaj ne. A veljak slovenskih liberalcev je postal prav po klerikalno občutljiv, saj ravna natanko tako kot tista množica vernikov, ki je v javnosti razglašala svojo prizadetost nad potegavščino skupine "Strelnikoff" s provokantno podobo Brezjanske Marije.

To eldeesovsko bližanje vernikom in populizmu pa potrjuje tudi predvolilno geslo Slovenija gre naprej! Stranka, ki se hvali, da se je pod oblastjo njihovih nasprotnikov ustavil čas, s svojim imidžem parazitira na evforiji nogometnih navijačev!??

Trenutek pa je stopil naprej v Srbiji. Predsednika Slobodana Miloševića je tik pred volitvami obiskal grški zunanji minister Georges Papandreu, resda tudi njegovega tekmeca Vojislava Koštunico. A s to gesto je Grk prekinil enoletno mednarodno izolacijo srbskega političnega vodstva, saj se je rokoval s človekom, ki je na haaškem seznamu vojnih zločincev! Na kritike Američanov je Papandreu ležerno odvrnil: "Jim pač ni všeč." Led iz Miloševićeve izolacije je torej prebit, manjka mu samo še volilna zmaga.

Miloševićev včerajšnji prijatelj in današnji kontrer črnogorski predsednik Milo Djukanović dobiva status apriornega pozitivca demokratičnosti. V brk dejstvu, da je te dni njegova vlada sprejela diskriminatorno podražitev bencina, po kateri se je ta podražil le za tujce. Za nekatere očitno velja: demokracija, to sem jaz!

Za veliko borko proti diskriminaciji žensk na Slovenskem pa se je že pred leti oklicala LDS. Spomladi 1997, v času postavitve Drnovškove vlade, premier in prvi mož stranke sicer ni imenoval nobene ženske ministrice, a kaj zato, saj je pod vlado toliko bolj glasno deloval urad za žensko politiko, ki ga je vodila strankina feministka Vera Kozmik.

Liberalna demokracija, ki je imela doslej v statutu, da mora biti vsaj tretjina kandidatov za poslance ženskega spola, je tokrat brez razprave znižala kvoto na četrtino. Pač smola, v zadnjem mandatu je v stranki zraslo premalo sposobnih žensk.

Fiasco, čisti polom, ki govori o pretvorbi v mačistočno stranko. Nak, kongres LDS je reč prikazal kot zmago. Po zgledu planskega gospodarstva v socializmu so tokrat napovedali pohod žensk v institucije. V svoje sklepe so zapisali, da se bo v vsakem naslednjem mandatu povečal delež žensk za 3 %, dokler ne bodo v petih štiriletkah prišli do 40%. Miracolo!!!

Ustreznejši predvolilni slogan LDS bi bilo štacunarsko rokohitrstvo: manj je pri nas več!

povezava